Koriander, zelišče, ki razdvaja

Koriander so uporabljali že v Egiptu v obdobju faraonov, pri Kitajcih in Rimljanih se je pojavljal v kuhinji in zdravilstvu že na začetku našega štetja, v srednjo Evropo naj bi prišel prav z rimskimi vojaki.

Enoletna zelo aromatična rastlina s tankim, v zgornjem delu razvejanim steblom zraste do 60 centimetrov visoko. Pritlehni listi z narezanimi robovi so trojno pernato oblikovani, zgornji pa so fino pernati. Cvetovi so majhni, beli ali rožnati, semena pa svetlorjava s premerom okoli štiri milimetre. Zaradi neprijetnega vonja starejših listov in nezrelih plodov se je rastline prijelo tudi ime steničje zelišče.

Koriander lahko sadimo na vrtu ali v velikih loncih na kuhinjskih oknih in balkonu. Ustreza mu sončna lega z rahlo in dobro prepustno zemljo. Če je klima ugodna, je dišavnica preprosta za gojenje doma.

Zasadimo jo lahko kar s kupljenimi koriandrovimi semeni, pravzaprav plodovi, ki jih sicer uporabljamo v kuhinji. Te za nekaj ur namočimo, nato pa posadimo. Ker gre koriander rad v cvet, ga sadimo po potrebi.

Uporabljajo ga tudi proti diabetesu Kot druge dišavnice ima tudi koriander svoje zdravilne lastnosti. Zanj je značilno, da spodbuja tek, pospešuje prebavo, sprošča krče, blaži glavobole in preprečuje vnetje. Žvečenje koriandra po zaužitju česna naj bi odpravilo zadah.

V farmacevtski industriji ga zaradi sladkastega in pikantnega okusa uporabljajo za izboljšanje zdravil. V nekaterih delih Evrope je zelišče poznano tudi kot rastlina proti diabetesu, saj naj bi spodbujalo izločanje inzulina in tako zniževalo raven sladkorja v krvi.

Rastlina, ki cveti junija in julija, poživljajoče in aromatično deluje tudi v kopeli. Vrečko iz blaga napolnite s pestjo koriandrovih semen in jo položite v vodo za kopanje.