Ris posebne vrste: To je čudež

Foto: Sportida

Pravijo, da so risi vrsta, ki izumira. Prenekateri črnogledi opazovalci slovenskega hokejskega dogajanja bodo ob tem pripomnili, da je podobno s slovensko reprezentanco na najvišji tekmovalni ravni. Ali imajo prav, bo pokazal čas, je pa že zdaj med risi prava posebnost tudi ris iz domačega okolja. Med 25 reprezentanti namreč iz slovenskega klubskega okolja prihaja le 33-letni napadalec Andrej Hebar, sicer član Olimpije. Z njim smo se pogovarjali tik pred začetkom hokejskega turnirja v Pjongčangu, kjer Slovence čakajo Rusi, Američani in Slovaki.

• Slovenci pred ZDA še skrivajo karte
• Kako dobro Američani poznajo slovenske hokejiste?

Menite, da se Slovenci zavedajo, kaj pomeni sodelovanje hokejske reprezentance na olimpijskih igrah?
Iskreno? Ne. Imamo 150 hokejistov, mi pa že drugič zapored nastopamo na olimpijskem turnirju. To še zdaleč ni nekaj pričakovanega, še manj samoumevnega. To je manjši čudež.

A že ekipa v Sočiju je dokazala, da se ni zadovoljila zgolj z uvrstitvijo na ZOI.
Uvrstitev na olimpijski turnir, na katerem nismo pod rezultatskim pritiskom, lahko v ekipo vnese sproščenost, nikakor pa ne ležernosti. Vsako tekmo bomo igrali na vso moč. Imamo tri močne tekmece. Upam in verjamem, da lahko koga presenetimo.

Beseda ali dve o Rusih, Američanih in Slovakih …
Rusi so, vsaj po mojem mnenju, v Pjongčang pripotovali z najmočnejšo reprezentanco. O njihovi vlogi favorita torej nima smisla razpravljati. Za Američane mnogi pravijo, da bodo brez zvezdnikov iz lige NHL močno oslabljeni, a to je država z neverjetno bazo igralcev. Tudi brez najboljših so zelo kakovostni. Poleg tega bodo zelo motivirani. Za Slovaško pa lahko rečem, da prav tako velja za hokejsko velesilo.

V družbi Matica Podlipnika in Roka Tičarja Foto: Sportida

Kakšna je kemija v reprezentanci?
Za slovensko hokejsko reprezentanco je že vrsto let znano, da nas krasi neverjeten ekipni duh. Fantje se med seboj odlično razumemo. To skušamo prenašati tudi na led. Nobenega dvoma ni, da bomo to skušali storiti tudi v Pjongčangu. Delujemo kot eno. 

• Olimpijske številke: tako malo, kot jih ima Slovenija, jih na OI nima nihče

Kaj je v ekipo prinesel nov selektor?
Radikalnih sprememb ne gre pričakovati. Gre bolj za malenkosti, ki pa v končni fazi lahko prinesejo zelo veliko. Vsak trener ima svojo vizijo. Tudi Kari Savolainen jo seveda ima. Zdaj jo skuša vcepiti v naš sistem. Z vsakim treningom so njegovi prijemi bolj vidni. Marljivo treniramo, pilimo detajle, predvsem pa vsi skupaj čakamo, da se začne povsem zares.

Olimpijski utrip?
Prvič sem na olimpijskih igrah, zato imam še toliko večje oči. Navdušen sem nad olimpijskim dogajanjem. Že vse od prihoda črpam pozitivno energijo. Uživam vsak dan, vsak trenutek. Tudi uvodna slovesnost me je navdušila. Vsako noč pravzaprav komaj čakam, da se začne nov dan. Olimpijske igre želim zajeti z veliko žlico.

Večno vprašanje ob dejstvu, da v Pjongčangu ni igralcev iz NHL. Kdo je izgubil več: Slovenija brez Anžeta Kopitarja ali preostale reprezentance brez kopice nosilcev?
Težko vprašanje. Vsi vemo, kaj v slovenski reprezentanci pomeni Anže Kopitar. O tem ne sme biti nobenega dvoma. Trdim, da spada med deset najboljših igralcev na svetu, zato je jasno, da bi nam takšen igralec prišel še kako prav. A zdaj ga ni med nami, zato moramo pač igrati brez njega. Zelo preprosto, igrali bomo tudi zanj. Sicer pa menim, da bi bilo za hokej in olimpijske igre precej bolje, če bi bili tukaj vsi najboljši.

Po nizu derbijev z Jesenicami ga zdaj čaka olimpijski debi. Foto: Sportida

Zanimivo, kot član Olimpije ste edini predstavnik slovenskega klubskega hokeja na ZOI.
To je odgovornost posebne vrste. Zavedam se, da tukaj predstavljam tudi slovenski klubski hokej. Ko in če bom dobil priložnost za igranje, se bom tudi zaradi tega skušal predstaviti v čim boljši luči

Kako pa bi ocenili prve mesece nove Olimpije, ki se je iz vloge mlajšega brata prelevila v osrednji zeleno-beli ljubljanski klub?
Brez pripomb. Ko sem se pred sezono pogovarjal s predsednikom Tomažem Vnukom, sem vedel, da se ne bo spuščal v zgodbo, v katero ne bi verjel. Je človek na mestu. Ve, kaj želi. Kar obljubi, tudi izpolni. Verjamem, da delujemo dobro.

Prav Vnuk je tudi primer športnika, ki z novim delom na drugačen način pomaga okolju, v katerem je vzklil. Je to preredka praksa?
Vsekakor. To ni zgolj hokejska težava. Tudi v številnih drugih športih ni sožitja med klubi in nekdanjimi velikani. Morda gre razloge iskati v miselnosti, zato bi si želel, da bi tudi na višji, torej politični ravni strnili vrste in naredili več za slovenski šport. Šport je največji ambasador Slovenije. Rezultati so izjemni. Če pa želimo, da bi se ta zgodba nadaljevala, bomo morali bolj pomagati športu.