Četrtek, 7. 11. 2019, 13.10
4 leta, 5 mesecev
Žan Košir mesec dni pred začetkom sezone v deskanju na snegu
Junak zime 2015 še vedno verjame, da lahko pleza na najvišje vrhove #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,62
Žan Košir se intenzivno pripravlja na svojo 17. sezono v svetovnem pokalu. Pravi, da bo sezona predvsem testna, da bo vanjo predvsem vlagal, zato, da bo lahko v letih, ko bo to ključno (SP leta 2021 in olimpijske igre leta 2022) lahko požel čim več.
"V deskanju ne vztrajam zato, da bi še malo podaljševal svojo kariero, ampak zato, ker bi se rad vrnil na najvišjo raven," mesec dni pred začetkom nove sezone v svetovnem pokalu poudarja Žan Košir, dobitnik treh olimpijskih medalj in velikega kristalnega globusa, ki je lani z zmago in 3. mestom v svetovnem pokalu ter petim na svetovnem prvenstvu dokazal, da po 16 sezonah v svetovnem pokalu še zdaleč ni izstrelil vseh nabojev. "Letošnja sezona bo bolj sezona, v kateri bom vlagal, zato da bom kasneje morda tudi kaj požel," napoveduje.
Čez natanko mesec dni (7. in 8. 12.) se bo v ruskem zimskošportnem središču Bannoje na južnem Uralu, ki je novo prizorišče na koledarju tekem svetovnega pokala, s tekmo v paralelnem veleslalomu in dan pozneje še slalomu začela nova sezona v deskanju na snegu.
To bo že 17. sezona za Žana Koširja, dobitnika treh olimpijskih kolajn in zmagovalca v skupnem seštevku svetovnega pokala v sezoni 2014/2015.
35-letni Tržičan je lani z zmago in 3. mestom ter petim dosežkom paralelnega veleslaloma na svetovnem prvenstvu v Park Cityju v ZDA dokazal, da se po težavah s poškodbami vztrajno vrača proti vrhu. Del letošnjih priprav na sezono je prvič opravil na južni polobli.
Letošnja sezona bo že vaša 17. v svetovnem pokalu. Na daleč se zdi, da ste letos izdatno okrepili priprave, med drugim sta z Glorio Kotnik trenirala tudi v Argentini. Prvič?
Da, prvič. Razlogov za takšno odločitev je več. Kot prvo so tu podnebne spremembe, ki jih zimski športniki še kako občutimo, saj snega preprosto ni. Spomnim se, da sem običajno na Triglav tek, ki je na sporedu v začetku septembra, prišel neposredno z ledenika Mölltaler, zadnjih nekaj let pa je to nemogoče.
Tako sem začel razmišljati, ali si po vseh teh letih tudi jaz lahko privoščim bolj kakovostne priprave v tem časovnem obdobju. Morda je bil res že zadnji čas.
No, pa še ena anekdota je povezana z odločitvijo za Argentino. Ko sem bil pred časom v Naklem na pumptracku, me je sin nekega smučarskega trenerja povprašal, kdaj nameravam iti na sneg, češ da je njegov oče že v Ushuaii v Argentini. No, pa sem si še sam pobližje ogledal in se dodatno pozanimal, kakšne so tam razmere, ter ugotovil, da to sploh ni slaba možnost. Tako se je začelo.
V Argentini sem skupaj s potovanjem preživel slabe tri tedne, od tega sem bil 16 dni na snegu. Lahko rečem, da je bilo na koncu še bolje, kot sem pričakoval.
Dobil sem ogromno časa, preživetega na snegu, nekaj novega v trenažnem procesu ter to, da se nisem kar naprej vozil po eni in isti progi, ampak sem lahko okušal različne konfiguracije terena in različno pripravljenost prog - od izredno kompaktnega ledenega snega do mehkega v popoldanskem času.
Smučišče Ushuaia je najbolj južno smučišče na svetu.
Glede na to, da smučišče Ushuaia oglašujejo kot najbolj južno smučišče na svetu - dejansko jih od Antarktike loči samo tisoč kilometrov -, se vetrovi na tem območju precej hitro gibljejo, zato se vreme zelo hitro spreminja. Lahko se zbudiš v oblačno jutro, na smučišču pa te pričaka sonce ali pa obratno. Niti en dan ni bil enak drugemu, vsega skupaj pa smo imeli samo dva povsem sončna dneva.
Pogoji na smučišču, ki se začne na nadmorski višini 200 metrov in konča pri tisoč metrih, so bili zelo različni - od južnega snega na spodnjem delu do bolj kompaktnega na vrhu smučišča. Imajo tudi snežne topove, tako da je bilo na progi tudi nekaj tehničnega snega, večina pa naravnega.
Z Glorio sva bila nastanjena 20 minut od smučišča, vse, od masaž, fizioterapije do fitnesa, pa je bilo na dosegu roke. Na neki način me je vse skupaj spominjalo na Slovenijo, le da pri nas ni tako velikega smučišča. Smučišče v Ushuai je, kot bi združil Krvavec, Vogel in Roglo.
V sezoni 2014/2015 je bil na deskarskem Everestu.
Sezona 2014/2015 je brez dvoma najuspešnejša v vaši karieri. Končali ste jo z zmagami v obeh disciplinah in posledično tudi v skupnem seštevku. Lahko rečemo, da ste bili takrat na vrhu sveta, kam bi se umestili danes?
Če tudi sam nadaljujem pogovor v prispodobah … Če sem bil leta 2015 na Everestu, ki je visok 8.848 metrov in stal na nekem špičaku, sem se tudi v Argentini počutil, kot da sem na nekem vrhu, pa čeprav je bil ta vrh visok zgolj 1.200 metrov.
Morda res nisem več sposoben osvajati osemtisočakov, vsaj ne v okolju, v kakršnem delujem trenutno, sem pa sposoben še vedno osvajati vrhove, enako zahtevne, a morda ne tako visokih. Še vedno imam visoke cilje v svetovnem pokalu, navsezadnje sem lani zmagal in bil peti na svetovnem prvenstvu, in to je tisto, kar mi je dalo potrditev, da sem še vedno sposoben poseči visoko.
"Morda res nisem več sposoben osvajati osemtisočakov, vsaj ne v okolju, v kakršnem delujem trenutno, sem pa sposoben še vedno osvajati vrhove, enako zahtevne, a morda ne tako visokih."
Svoje ekipe si žal ne morem privoščiti, zato se moram prilagoditi, veliko pa bo odvisno tudi od naše sreče s pogoji.
Do zdaj smo trenirali v dvorani v Belgiji, kjer so pogoji zagotovljeni, saj je, kot bi treniral v telovadnici, potem pa bo reprezentanca na dveh lokacijah, v ledeniškem delu na Kaunertalerju, v zimskem času pa na Rogli. Če bi želel trenirati zunaj tega, se bom moral organizirati sam.
Kaj pa, če bi se pridružili drugim ekipam, kot to počne Tim Mastnak, lani najboljši v slovenski deskarski vrsti?
Lahko bi se, a če želim ohraniti povezanost z našo ekipo, je bolje, da treniram z njo. Včasih mi je preprosto lažje prisesti v kombi, poln mladih, in pozabiti na vsakdanje težave. Najstniki so bolj nasmejani in sproščeni, če se ponudi priložnost za treninge še s kom, pa jo bom seveda izkoristil.
S kakšno opremo se podajate v sezono?
Od leta 2015 se nisem odločil za kakšne revolucionarne spremembe. Še vedno sodelujem s tistimi, ki so me podpirali takrat. Snežne deske mi delajo v Švici, plošče med desko in vezmi pa v Sloveniji. Izumitelj teh desk je Aco Sitar, lastnica podjetja pa Gloria Kotnik. Kar zadeva ljudi okrog mene, so mi še vedno na voljo nekateri, ki mi pomagajo poleg svoje službe. Občasno jih lahko najamem kot strokovne sodelavce in jih tudi primerno plačam za vsak dan. Ne moram pa jih zaposlovati ali jim ponuditi službe.
Treniram večinoma z glavnim trenerjem reprezentance Izidorjem Šušteršičem in reprezentanco, v kateri sta poleg naju z Glorio še Tim Mastnak in Rok Marguč.
Sami delujete pod okriljem kluba Zakon, ki organizira tudi kaj drugega. Zakaj ste klub ustanovili?
Klub je zrasel iz navijaške baze, potem pa smo mu postopoma dodajali dejavnosti, ki so povezane s tistim, kar nam je všeč, od skupinskih vadb do teniških turnirjev. Predstavljamo se na različnih dogodkih, kot sta, na primer, Dan snega v Planici in Triglav tek na Brdu pri Kranju, seveda pa bo društvo aktivno tudi v obliki navijaštva na tekmah blizu Slovenije.
Nimamo pa ambicij, da bi trenirali mlajše deskarje, saj bi za kaj takega potrebovali finančno pomoč, da bi lahko zaposlili trenerja. Snega v bližini nimamo, razen pozimi, zato smo se raje usmerili v širšo skupino v smislu rekreacije in navijaštva. Je pa seveda društvo tudi pravni subjekt, ki sem ga moral ustanoviti, če sem hotel delovati, se udeleževati glasovanj in tako naprej.
Imate trenerske ambicije, da bi mlade, s katerimi se, kot ste omenili, zdaj vozite v kombiju, čez čas trenirali sami?
O tem še nisem razmišljal, priznam pa, da mi je všeč, če kdo posluša, kaj imam na treningu povedati. Ni mi vseeno za te mlade, je pa težko delovati v okolju, kjer so na treningih prisotni starši. V takem primeru trener le stežka vzpostavi avtoriteto. Nočem se preveč vtikati vanje, ni mi pa vseeno zanje.
S Timom Mastnakom sta se v Park Cityju veselila srebra in 5. mesta v paralelnem veleslalomu.
Kaj bo v letošnji sezoni vaš glavni fokus? Nameravate nastopiti na vseh tekmah svetovnega pokala?
Če svetovnemu pokalu (18 tekem) dodam nekaj evropskih tekem, bi skupaj lahko nastopil na kar 21 tekmah, če upošteva še ekipne preizkušnje. To je veliko, moj cilj pa je biti čim višje v skupnem seštevku svetovnega pokala.
Če sem lani lahko tekmoval vso sezono, potem to nameravam tudi letos.
Polovica tekem je na novem prizorišču ali v drugem terminu. Novo je prizorišče v Piancavallu, na koledar se vrača Lackenhof, nova sta ruski Bannoje in Blue Mountain v Kanadi, pa tudi Schuol, od koder prihaja deskar Nevin Galmarini, je v drugem obdobju, že januarja.
Sezona se začenja v Rusiji, na novem prizorišču. Ste že bili tam?
V bližini tega mesta sem pred leti že bil, in sicer prav v tem času. Pravijo, da je tam izredno mrzlo, pod minus 20 stopinj Celzija, a v času naših treningov je bilo ravno obratno, tako toplo, da sneg ni bil ravno primeren za trening, zato smo se dokaj hitro pobrali domov. Mislim pa, da ruski deskarji tam trenirajo prav novembra.
Da se vrnem k vprašanju, vsa sezona bo pomembna, enako velja za obe disciplini, na obeh bo enak poudarek. Lani sem ugotovil, da sem skoraj boljši v slalomu kot v veleslalomu, s tem da se mu sploh nisem kaj dosti posvečal. Morda sem v slalomu fizično močnejši, ker imam več moči nad desko.
Manjka mi še to, da izpilim znanje o tem, katera deska bo najprimernejša za kateri sneg. Potrebujem čim več kakovostnih dni na snegu.
Košir ima v svoji zbirki tri olimpijske medalje, srebro in bron iz Sočija in še en bron iz Pjongčanga.
Ali zmorete na snegu zdržati tako dolgo kot v najboljših časih?
Malo manj, bi pa rekel, da zmorem biti na snegu ravno toliko, kot je to potrebno na tekmi. No, v najboljših časih sem bil sposoben dvakrat toliko.
Kaj iz lanske sezone imate za najboljšo učno lekcijo?
Ugotovil sem, da imam dve možnosti - ali poskusim priti do sloga vožnje, ki sem ga gojil v najboljših časih in je bil najboljši, ali pa se prilagodim načinu, na kakršnega so lani vozili tisti, ki so najpogosteje zmagovali.
Ta način je bolj eleganten - tisti, ki so lani zmagovali na bolj položnih tekmah, so vozili bolj okoli vratc, vzeli so daljšo linijo, manj agresivno so vozili na količek, kar sicer počnem jaz. Pri njihovem načinu vožnje je možnost napake manjša in res so bili uspešnejši kot jaz.
"Lani sem imel največ težav na lažjih terenih, na težjih niti ne. Tam sem še vedno lahko vozil tako kot včasih, medtem ko za lažje terene moj agresiven slog ni bil primeren, sam sem z njim ves čas sekal idealno linijo."
Ugotovil sem tudi, da sem imel največ težav na lažjih terenih, na težjih niti ne. Tam sem še vedno lahko vozil tako kot včasih, medtem ko za lažje terene moj agresiven slog ni bil primeren, sam sem z njim ves čas sekal idealno linijo.
Lani je bila zame težava tudi slaba vidljivost, ki je bila prisotna na več tekmah. V takih razmerah bele, idealne linije ne vidim, niti ne vidim lukenj zraven linije, zato mi je precej lažje, kadar je idealna linija obarvana, kar pa se na naših tekmah redko dogaja. Če ne vidim, ne morem presoditi, in če čutim bolečine, potem vozim bolj defenzivno.
K sreči se mi bolečine zdaj skorajda ne pojavljajo več, niti ne se bojim. Lani me je v primeru slabše vidljivosti strah vedno znova spravljal v defenzivni položaj. Še dobro, sicer bi se hitro poškodoval.
Kako je z vašimi fizioterapijami? Si jih plačujete sami?
Vse stroške si plačujem v kombinaciji sredstev, ki jih dobim od zveze, in sredstev, ki mi jih uspe zbrati pri sponzorjih. Približno 70 odstotkov sredstev je sponzorskega denarja, 30 odstotkov pa prispeva zveza.
Ne plačujem pa jih iz svojih prihrankov ali svoje plače (Košir je zaposlen na finančni upravi, op. a.). Če hočeš biti profesionalni športnik, moraš zaslužiti toliko, da lahko živiš in da lahko izvajaš svoje dejavnosti.
Lani je pred začetkom sezone na ogled postavil največje dragocenosti iz svoje zbirke, tudi kristalne globuse.
Kakšne so sicer vaše naloge na finančni upravi?
Zaposlen sem kot administrator, skrbim pa za davčno ozaveščanje. To pomeni, da poskušamo mlade že s predavanji podučiti, zakaj je sploh treba plačevati davke. Kako se na primer razdeli en evro - koliko centov gre za šolstvo, za zdravstvo, za pokojnine …
Iz tega sem se tudi sam ogromno naučil. Verjamem pa, da se ljudje davkom upirajo, saj ne verjamejo, da bo denar romal v prave roke. Ampak očitno gre, saj se še vedno vozimo po cestah, ki so bolj kot ne brez lukenj, imamo javno razsvetljavo in podobno. Pozna se, da se je z uvedbo davčnih blagajn plačilna disciplina kar precej izboljšala.
Letos smo bili v Sloveniji priča celi vrsti športnih evforij. Se je katera dotaknila tudi vas?
Prej se mi je vedno zdelo, da nam je čez poletje manjkalo nekaj, kar bi pritegnilo našo pozornost, pa s tem nikakor nočem žaliti poletnih športnikov. Predvidevam, da je pozimi več pozornosti namenjene športu, predvsem zato, ker smo pozimi več časa doma in bolj spremljamo televizijo, družbena omrežja … No, ampak letos poleti je bilo športa in uspehov res v izobilju.
Najprej je bilo na sporedu svetovno prvenstvo v športnem plezanju, še prej se je začela evforija v zvezi z Luko Dončićem, potem še odbojka in kolesarstvo, kjer se je pokazalo, da nimamo zgolj enega aduta, ampak več. Kolesarstvo je res garaški šport in zame kar na meji razuma. Tega sam ne bi zmogel.
Spremljal sem tudi Eliuda Kipchogeja in njegov lov na maratonski čas pod dvema urama. Neverjetno! Jaz takega tempa (dve minuti in 51 sekund na kilometer) nikoli nisem zdržal niti en kilometer. Moj najboljši čas je bil dve minuti in 54 sekund, pa sem se imel za povprečnega tekača. Vsa čast, ti dosežki so zame velik izziv.
V deskanju namreč ne vztrajam zato, da bi še malo podaljševal svojo kariero, ampak zato, ker bi se rad vrnil na najvišjo raven. Na začetku sem omenil, da bi spet rad plezal na osemtisočake, nikoli pa mi nihče ni rekel, da sem se sposoben povzpeti tudi na devetisočaka, češ, mi smo s tabo, podpiramo te. Opažam, da se vsi zelo hitro zadovoljijo, jaz se nikoli nisem, sam pa realen in vem, kaj mi je na voljo.
Če bom spet želel plezati na osemtisočake, vem, da se bom spet izčrpal in da bom odpovedal. Če pa se mi bo ponudila možnost, da dobim najboljše pogoje, jih bom seveda izkoristil. Zdaj sem še vedno v fazi vzpenjanja.
Ko sem leta 2017 po obdobju zdravstvenih težav spet začel tekmovati, sem na Rogli stal na stopničkah, na olimpijskih igrah v Pjongčangu sem osvojil še en bron, lani sem dvakrat stal na zmagovalnem odru ...
V deskanju je zanimivo to, da ni nekega izrazitega favorita. Lani je do polovice sezone na vsaki tekmi zmagal drug tekmovalec, predvidevam, da je tako zato, ker imamo vsi dokaj izenačeno opremo.
Sam sem prej v opremi mogoče imel določeno konkurenčno prednost, zdaj pa je nimam več. Če bi jo dobil nazaj, bi bilo lahko drugače, to pa je odvisno od pogojev dela, da bi opremo sploh lahko preizkusil. V Argentino seveda nisem vozil vse opreme, jo bom pa na terene v bližini.
Letošnja sezona bo bolj sezona, v kateri vlagam, zato da bom kasneje morda tudi kaj požel. Tako bom več časa posvetil preizkušanju opreme, zato da bom v kasnejših sezonah tam, kjer si želim biti. Drugo leto je na sporedu svetovno prvenstvo, leta 2022 olimpijske igre na Kitajskem, in to na istem smučišču kot svetovno prvenstvo. Olimpijske igre v Pekingu so za zdaj moj končni cilj.
Omenili ste plezanje, kolesarstvo in tenis. V vseh treh disciplinah se v ospredje prebijajo mladi tekmovalci – Tadej Pogačar in Remco Evenepoel v kolesarstvu, Chaehyun Seo v plezanju itd. V deskanju pa so na vrhu tudi zelo zrela imena. Vi imate 35 let, Benjamin Karl je leto mlajši, Nevin Galmarini jih ima 32 ... Kako to?
Res je. V tenisu so sicer prvi trije v povprečju stari 35 let, medtem ko so mlajši, ki jih omenjate, res stari samo okrog 21 let.
Če karikiram – tudi mi smo se pri 20 letih lahko napili in naslednji dan nismo čutili posledic, danes pa je precej drugače. V športu je enako. Razlika je v tem, da so bili najboljši včasih precej bolj zaščiteni, kot so danes. Sponzorji in opremljevalci so jih precej bolj ščitili, pred leti so gojili enega zvezdnika, po katerem so se vsi zgledovali. Danes jim je vseeno, samo da imajo najboljšega zase, takoj mu ponudijo in dajo vse.
Res je, da si pri 20 letih fizično na vrhuncu, koliko si sposoben psihično, pa je druga stvar. So pa zaradi dela s psihologi mladi tudi na področju mentalne priprave izredno močni.
Kako vi delujete na tem področju?
Starokopitno sem se učil na lastnih napakah, zato mi je šele veliko pozneje uspelo. To ni pravi način.
Dejstvo je, da v športu v Sloveniji ves čas primanjkuje denarja, psihološka priprava pa je nekaj, česar v naših časih nihče od trenerjev ni posebej poudarjal. Noben trener ni rekel, da raje izpusti kakšen trening in pojdi do psihologa. O tem se pred leti sploh ni nihče pogovarjal. Morda se je celo gledalo na to, kot da je s tistim, ki hodi k psihologu, nekaj narobe.
Ta miselnost se je k sreči povsem spremenila, delo s psihologom pa je postalo nekaj povsem običajnega. Sam sem se v času poškodb prav tako pogovarjal s terapevti, a sem kmalu ugotovil, da če bi se poglabljali v vse svoje težave, ne bi prišli nikamor.
