Ilka Štuhec
Petek, 9. 10. 2020, 19.15
3 leta, 6 mesecev
INTERVJU: ILKA ŠTUHEC
Spremenjena Ilka brez zavor
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,07
8
Medtem ko slovenska šesterica s skupnim veleslalomskim imenovalcem (Žan Kranjec, Štefan Hadalin, Meta Hrovat, Ana Bucik, Tina Robnik in Neja Dvornik) odšteva zadnje dneve do odprtja nove tekmovale sezone v Söldnu, pa Ilka Štuhec vstopa v zadnji del pripravljalnega obdobja. Brez dosedanjega kondicijskega trenerja in Milkine čelade, a z jasnim sporočilom. "Strahu ne čutim. Lahko napadam brez zavor," pravi aktualna smukaška prvakinja, ki bo ob koncu meseca dopolnila 30 let, in dodaja: "Sebi polagam račune. Jaz se tista, ki mora na koncu dneva mirno zaspati."
Lani spoštovanja vredne smučarke biografije ni oplemenitila. "Preveč je bilo osebnih pričakovanj. Kot bi si naložila pretežek nahrbtnik. Ko rezultata ni bilo, sem se še bolj obremenjevala," je kratka ob pogledu nazaj. Ob pogledu naprej pa znova skrivnostna in trdno odločna, da bo o rezultatih raje "govorila" na smučeh.
A ko je v Ljubljani med tivolskimi kostanji, ki so vse bolj odeti v jesenske barve, prišla na dogovorjeno mesto za intervju, nam je v oko hitro padla bela čepica brez logotipa osrednjega pokrovitelja. Milkina čelada je torej po treh letih zgodovina. Trenutno pa še ne ve, kakšno bo njeno pokrivalo 5. decembra, ko se bo v St. Moritzu tudi uradno podala v sezono 2020/21.
Maska na obrazu. Nekaj vsakdanjega?
Pri tako lepi maski, ki jo imamo? Vsekakor. Ha, ha …(smeh, op. p.) Navadila sem se. Roko na srce, niti nisem imela pravice do glasovanja. Tako pač je. Sicer pa to zame ni nekaj povsem novega. Odkar delujem v samostojni ekipi, torej še krepko pred epidemijo novega koronavirusa, imamo pravilo, da tisti, ki zboli, nato nosi masko, da ne bi okužil drugih. Bolj kot maska na mojem obrazu pa me, vsaj občasno, moti maska pri drugih. Rada spremljam govorico telesa in mimiko na obrazu sogovornika. Tukaj zdaj ne dobim celotne slike.
Kaj pa strah pred okužbo, ki bi vam lahko podrla sezono, če bi do nje prišlo pred ključnim sklopom tekem?
Te možnosti se zavedam. Strah? Ne, ne gre za strah. Bolj za zavedanje te možnosti. Neprijetno je misliti na to, zato pač ne mislim na to. Se pa držim vseh ukrepov.
Nedavno smo poročali o vašem padcu na treningu. Še čutite posledice?
Ne, nič hujšega.
A vseeno … Se po vseh teh poškodbah kaj bolj vznemirite, ko pristanete v snegu?
Da, malce že. Predvsem opažam, da se najprej primem za kolena. So v redu? So! Dobro, ostalo je nepomembno. No, ali bo hitro v redu. Tako nekako gre pri meni. Tako je bilo tudi ob nedavnem padcu v Saas Feeju, ko sem se udarila v rebra.
Kaj pa druge zavore na treningih? Se že mečete na glavo, kot radi rečete smukači?
Da, včasih tudi. Ni več zavor.
Najdaljši smuk v pripravljalnem obdobju?
Minuto in deset sekund.
Ledeniško, premalo za prave smuke. Boste pogrešali Severno Ameriko, kjer tako v Nakiski kot v Copper Mountainu pridete do pravih smukov?
Malce že. A verjamem, da bomo našli pravo alternativo. Verjetno bi me vse skupaj bolj skrbelo, če bi bila edina brez treninga in tekem v Severni Ameriki. Tako pa je večji del svetovnega pokala v podobnem položaju.
Do vaše prve tekme je sicer še kar nekaj časa …
Tako je, sezono bom z dvema superveleslalomskima tekmama odprla v začetku decembra v St. Moritzu. Osebno sicer ne bi imela nič proti, če bi bila tekma že prej. Čas, ki namreč prihaja, je najbolj nehvaležen. Sprva ni bilo dovolj snega, pa smo imeli težave. Zdaj na ledenikih močno sneži, pa pogoji znova niso idealni, saj je podlaga premehka. To je čas, ki terja potrpežljivost. Vožnje, ki so ti na voljo, je treba maksimalno izkoristiti. Potem pa … Nič, čakaš, da mine. Do tekme.
Kakšni bodo vaši zadnji tedni priprav?
Pestri. Pričakujem veliko sprememb, prilagajanj, selitev, drugačnih terenov … Omejeni bomo tako zaradi vremena kot zaradi epidemioloških prilagoditev. Neugoden čas. Razmere namreč nikjer niso prav dobre, saj prave zime še ni. Kje bom? Res ne vem. Imam pripravljeno torbo, potem pa bo, kar pač bo.
Kaj je poleg olimpijske kolajne tisto, kar vam manjka. Kaj dokazujete sebi in drugim?
Česa nimam? Raje gledam ta to, kaj imam in kaj delam s tem. Lepo mi je. Trenutno mi je super. Zato tudi vztrajam, zato smučam. Vem pa tudi, da še nisem pokazala vsega. Dokazovanje? Edina oseba, pred katero se dokazujem, sem jaz. Vem, sliši se klišejsko. A sebi polagam račune. Jaz se tista, ki mora na koncu dneva mirno zaspati. Če bom naredila vse, kar je v moji moči, pa me bo to veselilo, si ne bom nič očitala. Ne glede na razplet.
Toda dvakratna svetovna prvakinja in zmagovalka devetih tekem svetovnega pokala verjetno ne bo zadovoljna s šestim mestom …
Odvisno od sezone in zornega kota. Lani sem bila zelo zadovoljna, ko sem tekmo končala na šestem mestu. Če pa pogledam na celotno kariero, je dejstvo, da nikoli ne stopim v štartno hišico in si rečem: "Bodi deseta, bodi srečna!" Ne, nihče nima takšne miselnosti. Vsi treniramo, da bi bili najboljši. Kaj pomeni biti najboljši? Lahko si najboljši med vsemi. Lahko pa si najboljši, kar zmoreš tisti dan. Takrat moraš biti zadovoljen tudi z desetim mestom.
Verjamete, da se boste vrnili v položaj, ko bo za zmago – ne glede na predstave tekmic - dovolj vaša optimalna vožnja?
Da. Čakate, da še kaj dodam? Ne, vse sva povedala.
Ob vstopu v predolimpijsko sezono vseeno ne moremo mimo tega, da bi bile prav olimpijske igre, ki vam do sedaj ob polni tekmovalni pripravljenosti niso bile usojene, nek logičen zaključek.
Bi me radi upokojili?
Ne.
Dobro. Tako je delovalo. Ha, ha … (smeh, op. p.) Sicer pa na vse skupaj gledam malce drugače. Hipotetično, če bi imela prihodnje leto vsega dovolj, me v nadaljevanje kariere ne bi prepričale niti dvojne olimpijske igre. Ne govorim, da bo tako. Pojasnjujem le, da je vse odvisno od motivacije, volje … Ko bom čutila, da je konec, bom končala. Ne glede na to, kaj prinaša naslednja sezona.
Po novem brez Milkine čelade.
Olimpijska kolajna kot manjkajoči kamenček v mozaiku torej ni vaš največji izziv?
Olimpijsko kolajno si lahko "zakoreninim" v glavo, pa mi je nihče ne more zagotoviti. Še zdaleč ne bi bila edina s tem ciljem. Vem, kaj moram narediti, da imam večjo možnost za osvojitev olimpijske kolajne. To dela več smučark. Ponavljam, ključno bo vprašanje, ali sem vse to pripravljena delati.
Ko ste prišli na dogovorjeno mesto za pogovor, nismo spregledali, da na čepici nimate več napisa osebnega pokrovitelja – Milka. Naključje?
Naključja ne obstajajo. Sodelovanje je končano. Pri Milki spreminjajo načine poslovanja, zato so se odločili za to spremembo. Moja kapa je zdaj prazna. Iščem novega pokrovitelja.
A to ni edina sprememba. Razšli ste se tudi z dosedanjim kondicijskim trenerjem Janijem Grilom.
Sprva sem bila "zaprta" v svojo občino. Sledila je selitev na Kanin. Pozneje sem bila na pripravah v Dalmaciji. Tisti del vadbe mi je pisan na kožo tudi zaradi astme. Posledično ni bilo pravega časa, da bi hodila na treninge v Ljubljano. Zaradi težav pri delu na daljavo smo se na koncu odločili za spremembo. Zdaj mi programe pripravlja Tina Kobale.
8