Ne tišči z glavo skozi zid, omogoča svobodo

Skoki so njegovo življenje. Že vse od šestega leta naprej je vpet v ta šport. Sprva je skakal in že takrat sanjal, da bo v bodoče kdaj vihtel trenersko palico. Pri 19 letih je skočil do prve točke v svetovnem pokalu, bil tudi uvrščen v A reprezentanco. Saporo na Japonskem je bil tisti kraj, kjer mu je uspel ta met. A se je njegova tekmovalna pot kmalu končala. Kriv je bil tudi padec v Planici. In že pri 21 letih je dočakal tisto, o čemer je sanjal kot otrok. Postal je trener. Sprva je delal v SSK Alpina Žireh. Kot pravi, je bil zaradi navezanosti na okolje razlog, da je dlje časa preživel v matičnem klubu.

Ko je doštudiral na Fakulteti za šport, je prevzel mesto glavnega klubskega trenerja. Ob tem je pomagal pri izgradnji osnovnošolskega centra, katerega investicija je bila vredna 1,5 milijona evrov. V sezoni 2012/13 ga je pot vodila v Državni panožni nordijski center (DPNC) v Kranj, kjer je sprva delal s tretjo ekipo, ki je nato postala kombinacija fantov in deklet. Mlade slovenske skakalce in skakalke je vodil tudi na svetovni prvenstvih in olimpijskih igrah mladih ter se z njimi veselil 15 medalj.

Pod njegovim okriljem sta v klubu delali tudi Nika Križnar in Ema Klinec, ki sta trenutno najbolj vroči slovenski skakalki v A reprezentanci, ki jo je prevzel v sezoni 2018/19. V tej zimi so punce naredile velik preskok. Nika Križnar je v boju za veliki kristalni globus in le za devet točk zaostaja za vodilno Avstrijko Marito Kramer, Slovenija pa je vodilna v pokalu narodov. Kratkoročni cilj je medalja na nordijskem svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu, kjer bodo od 23. februarja do 7. marca potekali boji. Zre pa tudi v prihodnost in izpostavlja, da je v slovenskih skokih vse več mlajših deklet in tri so po njegovem mnenju zelo zanimive.

V Saporu je pri 19 letih skočil do točke v svetovnem pokalu, pri 21 letih pa že bil trener. Foto: Saša Miklavc in osebni arhiv Zoran Zupančič Zgodaj ste skakalne smuči postavili v kot. Kaj je bil razlog, glede na to, da ste v tisti sezoni osvojili prve točke v svetovnem pokalu?
Po tisti sezoni sem nehal, ker sem imel zelo grd padec v Planici. Nisem se mogel normalno sestaviti, čeprav sem bil uvrščen v A reprezentanco. Skoki niso bili več tisto. V mladinski kategoriji je bilo super, potem mi ni šlo več. Naslednje leto sem padel v B reprezentanco, dali so me še v vojsko, potem je bilo vsemu skupaj že težko slediti.

Pri vas ni bilo preskakovanja razredov v trenerski šoli in ste dali praktično vse selekcije skozi, da ste prišli do mesta glavnega trenerja ženske A reprezentance. Ali mislite, da vas je to bolj utrdilo?
Kaj pa vem. Vse sem dal skozi. Sam sem skakal, kar dosti delal na klubski ravni – tudi pomagal pri gradnji skakalnice in, jasno, treniral vse kategorije. Tudi fante – mladince in člane, dekleta v našem klubu in potem še v DPNC. Zdaj delam v članski ženski reprezentanci. Mislim, da je dobrodošlo, če trener deluje na klubski ravni. Da zazna celotno zgodbo in jo nadgrajuje.

V klubu ste dobro sodelovali z Niko Križnar in Emo Klinec. Mislite, da je bil to razlog, da ste dobili mesto na čelu glavne reprezentance, saj sta vendarle prihodnost slovenskega ženskega skakanja?
Tekmovalki sta bili skozi celotno njuno kariero daleč najmočnejši v svojih starostnih kategorijah. Res, da sem bil veliko zraven, a so bili tudi ostali trenerji v klubu vključeni. Z Niko sem bil v DPNC skupaj. Prej so bile pa še druge punce. Barbara Klinec je bila v bistvu prva od deklet. Že takrat se je videlo, da se dekleta vsaj enakovredno lahko kosajo s fanti do 15 leta. Nato prihaja načeloma do razvojnih razlik. Razlika je znana že iz atletike in gimnastike. Na fizični ravni dekleta ne bodo dosegla fantov, na ostalih ravneh lahko – denimo izvedba in lepota skoka.

Ob prihodu na čelo reprezentance se je najprej dotaknil osnov, kot je točen prihod na treninge. Od takrat naprej ni bilo več tovrstnih težav. Foto: Grega Valančič/Sportida Ko ste prevzeli vodenje ženske skakalne reprezentance, ste dejali, da se v športu ne greste sodelovanja, ampak velja le zmaga. Koliko so v prvih dveh sezonah na dekleta vplivale poškodbe ključnih skakalk, da še ni bilo preporoda?
Ocenim lahko, da sem prvo sezono še bolj na nož zagrabil vse skupaj. Vem, da imam v ekipi močne tekmovalke, ki v določenem obdobju lahko vsaka poseže po zmagi. Ni to tako dano. Stvari morajo biti pravilno zapeljane. Zelo natančno je treba načrtovati. Vsako pot, vsako prizorišče, vsako vajo na treningu ... Letos je veliko prilagoditev, trenirali smo dosti mirno, brez divjanja. Nismo izgubljali posebne energije, ker smo lahko trenirali v Planici, Kranju, Beljaku. Očitno je bilo to dovolj, da lahko kažemo, kako smo ekipno močni. Za enkrat imamo srečo. Urša (Urša Bogataj, op. a.) se je po poškodbi vrnila. Ni še čisto v redu, a je super. Tudi Ema še ni tako fizično pripravljena, kot je bila. Takšne stvari pustijo posledice. Vemo, da se kosamo z močnimi reprezentancami. Tudi ostali imajo poškodbe. Vsak tak manjko v ekipi se zelo pozna pri skupnem seštevku v pokalu narodov. Najbolj pa v ekipi, ko nismo kompletni.

Dekleta vselej izpostavljajo njihovo povezanost. V kakšni meri je to vplivalo, da se je v tej sezoni zgodil premik?
Eni redkih smo, ki tako treniramo skupaj. V tujini gredo po svoje, ko pridejo domov - Avstrijke, Norvežanke ... Nemke sicer imajo možnost skupnega treninga. Poskušam držati ekipo skupaj. Ocenjujem, da je s športnega vidika to najboljše. Pri ekipnem delu medsebojni boj doprinese k dvigu ravni skakanja. Seveda so tudi prednosti individualnega dela, ko se lahko posvetiš le eni tekmovalki. Zelo sem odprt. Vem, kakšna je navezanost tekmovalk do kluba. Ko pride do kakšne blokade in ne najdemo rešitve, naredimo spremembo in lahko dekleta kakšen trening opravijo tudi v klubskem okolju. Ne tiščimo z glavo skozi zid. Omogočam svobodo.

Neustrašna Nika Križnar je kot tank, izpostavlja Zoran Zupančič. Foto: Grega Valančič/Sportida Nika Križnar je v izvrstni formi in le devet točk za Avstrijko Marito Kramer, v pokalu narodov je Slovenija prva. Je cilj biti tudi na koncu sezone na vrhu?
Nika je močna punca, tekmovalna. Ne bo kar tako pustila. V Ramsauu (prva tekma svetovnega pokala, op. a.) je napovedala, da se bo borila za globus. Želim si, da bo šlo tako naprej. Da pridemo zdravi skozi sezono. Če bomo tako nadaljevali, bo super. Če bomo kompletni, bomo močni. V skokih je zelo malo treba, da si izven deseterice, petnajsterice. Naredili bomo vse, da bomo ostali znotraj in se borili za globus. Izhodišče je, da lahko vse poberemo. Ostati moramo sveži, ne dopuščati nobene evforije in delati na takšen način kot zdaj. 

Ali že od vašega prihoda na čelo reprezentance dekletom v glave programirate zmagovalno miselnost?
Prej sem delal kot trener mladinske in mlade olimpijske reprezentance. Vse te tekme smo dali skozi. Vedno smo tekmovalce in tekmovalke poizkušali pripraviti na način, da smo bili v boju za zmago. Če tega ni, moramo stvari spremeniti. Na različne načine je treba poizkusiti. Ko sem nastopil kot glavni trener, smo morali urediti nekaj stvari glede same organizacije in samega pristopa, discipline. Osnovne stvari so bile, od točnosti prihoda na trening ... Ko je to steklo, nismo imeli nobene težave več. Niti enkrat. Punce vedo, kaj morajo delati v določenem trenutku. Letos smo se posebej lotili tega, da bodo konstantne. Da ne prihaja do nihanj. Da kilogrami ne nihajo, saj je ta stabilnost poglavitna.

Slovenske skakalke so letos na Ljubnem skočile do zgodovinske ekipne zmage. Foto: Sportida V kakšni meri je pri dekletih prisoten strah pred poškodbami? Vendarle je videti, da lahko hitreje pride do njih, sploh pri kolenu. Nazadnje se je grdo poškodovala mlada Norvežanka Eirin Maria Kvandal.
Strah je prisoten pri vseh, ki so že bile poškodovane. Vedno, ko zelo dobro treniraš in se počutiš močnejši, si želiš skočiti dlje. S tega vidika je zelo težko, da bo koleno zdržalo. Močna mišica v ekstremnih pogojih potegne in kolenska vez poči. Vezi ne moremo natrenirati. Veliko delamo na stabilnosti kolena. Čez celotno pripravljano obdobje je na treningu odstotkovno veliko posvečeno temu. Zdaj, ko smo pri specialnih zadevah, moramo paziti, da je ta vidik stabilnosti vedno prisoten na treningu. Je pa tako … Punce načeloma uporabljajo iste objekte in imajo več zaletišča, večjo zaletno hitrost, v zraku so nato malce manj aerodinamične in pristajalna hitrost je višja. Posledično so sile večje kot pri fantih. Takrat se lahko potem kaj zgodi.

Glede na poškodbi Eme in Urše, ki sta imeli težave s kolenom, verjetno upate, da ste bonus že pokurili.
Vsak trener si želi, da ne bi bilo poškodb. Rehabilitacija pri takšnih poškodbah traja celo leto. Smo pa daleč najhitrejša nacija, kar se rehabilitacije kolen tiče. Nekatera dekleta iz drugih držav so bila odsotna tudi po dve leti.

Nika Prevc prihaja iz ozadja. Na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki poteka v Lahtiju, je bila s 15 leti že enajsta. Foto: SloSki V teh dneh je v Lahtiju na Finskem mladinsko svetovno prvenstvo. Jerneja Brecl je osvojila bronasto medaljo, vsega 15-letna Nika Prevc je bila enajsta. In glede na dosežke slovenskih skakalk je videti, da je zaledja v slovenskih ženskih skokih dovolj.
Dosti boljše kaže kot pred dvema letoma. Nekaj punc se je lepo razvilo. Katra (Katra Komar, op. a.) in Jerneja sta nekakšni prehodnici med skakalkami. Imamo še tri zanimive. Upam, da se bo katera še priključila. Tudi v Sloveniji je več deklet. Upam, da bodo normalno prehajale skozi sistem DPNC. S tem bomo imeli zaledje. Mlade še niso tako močne, da bi lahko dve spustil in ju zamenjal na tekmah svetovnega pokala. Norveška je denimo dobila dve mladi skakalki, a je eno zdaj po poškodbi Kvandalove na žalost izgubila.

Ob bronasti Jerneji Brecl je dobro nastopila vsega 15-letna Nika Prevc. Četudi ne bi dobro nastopala, bi ob priimku zastrigli z ušesi. Vendarle so vsi trije brati skakalci, Peter Prevc pa je že osvajal številne medalje.
Nika ima zelo v redu šolo. Celotna družina je zelo skakalno usmerjena. Lahko rečem, da ji na obrazu piše, kaj hoče. V zadnjem letu se je še malce potegnila. Ostaja agresivna tekmovalka. Ima vse kvalitete, ki jih tekmovalka rabi. Super, da se razvija v pravo smer.

Foto: Vid Ponikvar Trenirali ste tudi njenega brata Domna Prevca, ko ste bili v DPNC. Kaj je pri Prevcih takega, da so v uspešni v skokih?
Malenkost sem ga treniral. Takrat sem bil kot trener tretje ekipe in pomočnik druge, v kateri je bil Domen. Nato je napredoval v mladinsko reprezentanco. Z njim sem bil na mladinskih olimpijskih igrah. Domen ima izredne fizične predispozicije. Še boljše kot Peter Prevc. A se je Peter izoblikoval na ostalih ravneh kot oseba. Miren, preudaren je, tudi tehnično izreden. Cene je imel dosti nihanj kot mlad tekmovalec. Izredno perspektiven. Ta nihanja, ki so prisotna, so pri njemu prinesla kar dosti težav. Upam, da se bo umiril. Ni še toliko star, da ne bi mogel še ene pet ali deset sezon odskakati.

Glede na to, da je Nika Prevc na mladinskem prvenstvu preskakovala preostale slovenske tekmovalke, ki so del svetovnega pokala, kot je Katra Komar, jo lahko pričakujemo kmalu tudi v svetovnem pokalu?
Vrata so zadaj vedno odprta. Imamo gnečo. Če bo mlajša tekmovalka pokazala takšno raven, da lahko pride zraven, bodo vrata odprta. V Lahtiju so se najmlajše mirno pripravljale na svetovno prvenstvo. Jernejo in Katro sem denimo takoj po tekmi v Hinzenbachu odpeljal na letališče v München. Verjetno so bile malce utrujene. Pri Katri so nato še izgubili smuči in na treningu ni skakala s svojimi. Pred Hinzenbachom, ko Katra v Titisee-Neustadtu ni osvojila točk, smo naredili interne kvalifikacije, in jih je dobila. Maja Vtič je denimo tudi skakala.

Nika Križnar in Ema Klinec sta najbolj vroči slovenski skakalki v tem trenutku. Foto: Sportida Na kaj je treba pri tako mladih skakalkah paziti?
Posebej je treba graditi mirnost, konstantnost. Ko se skakalka razvija, mora nekdo zadaj stati, da stvari ne gredo predaleč. Nazaj je potem težko iti. Pri nekaterih puncah se je to že zgodilo. Zredile so se na 60 kilogramov in je potem težko nazaj priti. Če tu ostaneš discipliniran, je lažje. Mlade punce potrebujejo skrbnika, da se to ne zgodi. Ne sme biti prepuščeno le njim. Zaradi tega smo imeli že veliko težav. Pri dekletih je to težje. Imajo še cikel in je bistveno težje takrat vzdrževati energijo. Imamo pa kar disciplino. Če bi fantje imeli cikel, lahko rečem, da bi imeli velike težave (smeh, op. a.).

Nordijsko svetovno prvenstvo bodo imela kmalu tudi dekleta (23. februar–7. marec). Ob trenutni formi je videti, da bi se lahko v Oberstdorfu veselili tako ekipne kakor tudi posamične medalje. Breme ali izziv?
Za ekipno tekmo smo si za cilj zastavili medaljo. Tako bom rekel … Ko bomo šli v Oberstdorf, bomo skušali te medalje, ki so nam po vsem videnem na voljo, osvojiti. Upam, da bodo imela dekleta dan D. Da ne bodo zakrčile, ker to se lahko hitro zgodi. Ema (Ema Klinec op. a.) je bila v Hinzenbachu denimo na pragu zmage, nato pa čez noč skušala popraviti 15 stvari. Potem se hitro zgodi, da te ni med deset ali 15. Upam, da bomo v naletu in se tekem lotili sproščeno. Vem pa, da bomo pod drobnogledom. Tudi Nemci, ki zdaj ne morejo poseči visoko, niso rekli zadnje. Vedno si vzamejo svoje. V Oberstdorf bomo šli pripravljeni.

Nika Križnar je v Hinzenbachu po Špeli Rogelj in Maji Vtič postala tretja slovenska skakalka, ki se je razveselila posamične medalje. Foto: Sportida Videti je, da je Nika Križnar psihološko najbolj zrela za tovrstni podvig. V sebi ima predrznost.
Nika je tekmovalna na polno. Po tej plati je agresivna. Ravno zaradi tega stakne kakšno poškodbo. Tank je. Nič je ne ustavi. Včasih jo je treba umiriti. Ko nam to uspe, je boljše. To je v njeni naravi. Nenehno jo moramo postavljati na središče tehtnice, sicer se hitro kaj zgodi.

Kako pa je za dekleta poskrbljeno sicer? Trenutno ima status le Špela Rogelj, ki je vključena v vojsko. Kar se tega tiče, so potisnjene v kot. Verjamete, da se bo kaj spremenilo?
Majhni smo. Vem, da se vsi borijo za kos denarja, ki je bistveno premajhen. Vedno več nas je, ki se borijo za kos pogače. Na koncu pa vsi dobijo manj. Upam, da bom dočakal ta premik. Verjamem, da so vojska, policija in vse ostale organizacije toliko podhranjene, da ne morejo veliko športnikov vzeti pod svoje okrilje. V ostalih državah je za to poskrbljeno. Zato imajo športniki brezskrbno glavo. Zaradi tega sem vse punce poslal na fakulteto. Zahtevam, da se izobražujejo. Da imajo po zaključku izhodišče. To je rana raka v športu. Težko se izobražuješ, ko celo leto treniraš. Pri nas vse študirajo razen Špele (Špela Rogelj, op. a.), ki je to že dala skozi.

Vas v bodoče kdaj zanima tudi delo s fanti na najvišji ravni?
Za enkrat je to daleč. Speljati moram program do olimpijskih iger. Nato se zaključi cikel in se bo razmišljalo naprej. Za enkrat je treba speljati do konca to, kar teče.