Peter Prevc
Sobota, 16. 11. 2019, 4.00
2 meseca, 3 tedne
Sobotni intervju – Peter Prevc
Peter Prevc bi rad spisal posebno pravljico #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,37
2
Peter Prevc bo konec prihodnjega tedna v Visli začel z novo skakalno sezono.
"Ko tolikokrat okusiš in doživiš adrenalin, ki ga imaš, ko na tekmi 'prilimaš' telemark na dnu, želiš še. Maksimalno si zadovoljen, ko to dosežeš. Zato delam. Vem pa, da je vmes faza, ko moraš biti zadovoljen s 15. mestom," je najuspešnejši slovenski skakalec Peter Prevc dal vedeti, da ima še vedno v mislih najvišja mesta v smučarskih skokih.
Ko je Peter Prevc v sezoni 2015/16 osvojil vse, kar se osvojiti da, in se zapisal med prvake, je bilo mogoče pričakovati, da bo v njegovi bogati karieri prišel tudi padec. Zavedal se je tega in prišle so tri sezone, ki ga niso zadovoljile. Povrhu vsega mu je lani ponagajal še gleženj. Ta zdaj ni več ovira, da ne bi mogel dobro poleteti z letalnice. Predvsem si želi stabilnosti in to bo, kot pravi, lahko dobil na tekmah, zato se veseli začetka sezone v Visli, kjer je na tekmi svetovnega pokala nekoč že stal na drugi stopnički odra za zmagovalce. Nova sezona tik ob koncu za slovenske skakalce prinaša prav poseben vrhunec. V Planici bo namreč na Letalnici bratov Gorišek svetovno prvenstvo v poletih. Kako je postati prvak, najstarejši od bratov Prevc ve, saj mu je ta podvig uspel leta 2016 na Kulmu. "Kar sem v pripravah lahko naredil, sem," še poudarja v sobotnem intervjuju.
Peter, stari ste šele 27 let, ampak je videti, da skačete že celo večnost. Decembra bo 10 let, odkar ste vstopili v svetovni pokal. Kako gledate na to dobo, veliko ste doživeli.
Predvsem je šlo vse skupaj hitro. Če gledam nazaj, je šlo res hitro. Ampak tako je s časom. Ko zdaj gledam naprej, si rečem, kje je še marec. Ko pridem do marca, pa si rečem, saj je bil ravno oktober. Veliko se je zgodilo, marsikaj. Skoraj vse. Dobesedni padci, rezultatski padci in vzponi.
Kako trda je postala z uspehi in v končni fazi tudi s padci?
Na začetku kariere mi je bilo kot mlademu skakalcu skoraj vseeno. Če mi kaj ni bilo všeč, sem si rekel, tako pač je. Nisem bil na položaju, da bi vztrajal. Vmes pride obdobje, ko se zaletavaš v vsako stvar. Nato vidiš, ali se splača ali ne. Ali ima smisel ali ne.
Kaj bi si želel Peter Prevc v Planici?
Z leti se človek spreminja, nase gleda drugače kot v najstniških in mladostniških letih. Katere spremembe opazite pri sebi, da delate ali morda gledate na vse skupaj drugače?
Ko spoznaš vse okolje, veš, kje kakšno stvar najdeš, kam za kakšno stvar pogledati. Veš, ali se splača, če navedem banalni primer, pregovarjati, da ti savno podaljšajo za pol ure. In tako naprej. Spoznaš, kako vse dogajanje deluje. Kdaj moraš pasti v kolo, ki se vrti.
Kako zahtevni ste do sebe na treningih in do trenerjev? Ste težek človek do sebe in drugih v profesionalnem svetu? Veliko pričakujete?
Zagotovo imam drugačna pričakovanja zdaj, ko sem izkušenejši. Z leti spoznaš samega sebe in veš, katera stvar ima kdaj smisel in kdaj ne. Iz obdobja v obdobje se vse spreminja. Maja si pripravljen na veliko več novosti kot novembra, ko se pred sezono vse skupaj končuje.
Vsi sobotni intervjuji
"Meni ni težko trenirati, ker imaš naslednji dan novo priložnost, če ti gre kaj narobe (smeh, op. a.)."
Ali ste najbolj zahtevni do sebe? Pa do trenerjev?
Do sebe sem zahteven. Poskušam ravnati tako: šele ko jaz svoje izpolnim, opozorim še druge. Težko si nervozen, če nekdo zamuja, če tudi sam zamujaš. Na takšen način poskušam delovati.
Ali ste si po sezoni kdaj rekli kaj podobnega? Spet osem mesecev do začetka naslednje sezone, ali je vredno?
Pa še potem ne veš, ali dobro treniraš ali ne. Meni ni težko trenirati, ker imaš naslednji dan novo priložnost, če ti gre kaj narobe (smeh, op. a.). Konec sezone, četudi je bila slaba, imaš polno zagona, da vse skupaj maja začneš odpravljati. Zato ni težko preživeti tako dolgega obdobja.
Koliko vaša glava drugače razmišlja v poletnem obdobju in nato pozimi? Pozimi je verjetno bolj tempirano, ker se prizorišča nenehno menjavajo, poleti pa imate veliko časa, da analizirate stvari, jih popravite.
Poleti so tekmovanja predvsem za preverjanje. Vsak pride malce povohat. Videl sem, da ni bilo veliko tekmovalcev, da bi šli od štarta do cilja. Vsak je matematično gledal, kam iti. Meni je bilo neprijetno, ker je bila poletna sezona zelo razbita. En teden tekma, drugi teden ne. Ko sta bili skupaj, mi je bilo všeč. Takrat sem bil v ritmu.
Ali vas je v poletnem obdobju kdo od tujih skakalcev presenetil?
Zelo malo sem gledal druge. V Hakubi sem gledal Japonce. Takrat sem malce pogledal, kaj je bilo tako drugače pri njih. Na koncu se mi ni zdelo tako drugače. Prav veliko filozofije ni.
Spomnim se vaše sanjske sezone, v kateri ste osvojili vse, oblegani pa ste bili skoraj na vsakem koraku. Ali se je po nekoliko slabši beri v zadnjem obdobju to kaj spremenilo?
Ne vem, ali je manj. Nekako imam občutek, da vsi okoli mene in tudi sam čakamo, kdaj bo spet prišel vrh. Čeprav mislim, da je skoraj nemogoče ponoviti tako konstantno dobre zime. Ko srečam ljudi, me vprašajo, kdaj bom spet zmagal. Ni veliko športnikov, ki dobijo takšna vprašanja. Je pa manj obveznosti. Prišli so novi, mladi, kot je Timi Zajc, in so deležni tega.
"Na novoletni turneji je bilo takrat že blizu, da bi zbolel. Popoldne sem že preležal. Niso želeli, da bi mi to uničilo sezono. Ko slišiš nenavadne zgodbe, si rečeš OK."
Kaj odgovorite tistim, ki vas vprašajo, kdaj boste zmagali?
Ali rečem jutri ali nikoli (smeh, op. a.).
Ko ste bili na vrhuncu, so vas zavijali v vato. Na vsakem koraku so pazili, da ne bi z vami v stik prišel kdo, ki je morebiti bolan. Takšnega stanja verjetno ni več.
To je bilo takrat, kadar je bil stik z nekom, s katerim nisem bil vsak dan v stiku. Na novoletni turneji je bilo takrat že blizu, da bi zbolel. Popoldne sem že preležal. Niso želeli, da bi mi to uničilo sezono. Ko slišiš nenavadne zgodbe, si rečeš OK.
Ali mislite, da so vas preveč zavijali v vato?
To ni bil moj fokus. S tem se mi na srečo ni bilo treba ukvarjati. Ali je bilo pretirano ali ne, ne vem. Vem le to, da nisem zbolel.
Koliko se je z zadnjimi sezonami spremenilo zanimanje za vas? Mislim na novinarje na prizoriščih …
Nič me ne povohajo. Če mi uspe le en skok na kvalifikacijah, je že spet aktivnost. Tako je v današnjem času. Iz tistega, ki je dober, je treba spraviti vse. Iz zmagovalca narediti zmagovalca, iz poraženca poraženca. Oziroma ga pustijo povsem pri miru.
Razložite ljudem, ki se sprašujejo, zakaj je pri smučarskih skokih tako težko ohraniti status med tistimi najboljšimi, medtem ko je pri nekaterih športih to mogoče.
Težko pokažeš le na eno stran. Ves čas se malenkostno spreminja oprema. Slediti moraš razvoju. Občutki so tudi tisti, ki so že zame obrabljena beseda. Lahko imam danes identičen počep kot včeraj in se bom drugače odrinil, ker bo signal iz glave do mišice potreboval dalj ali manj časa. Pri 100 km/h se mora vse ujeti, da uspe. Tisti, ki ujame, to drži. V moštvenih športih so nekateri res dolgo na vrhu. A se lahko zgodi, da imajo slab dan in jih potem reši ekipa. Če pri posamičnih športih zgrešiš, se zelo pozna.
Sebe odlično poznate. Kje vidite prostor za napredek, da bi se spet pridružili eliti?
Pri opremi je zagotovo mogoče kaj najti. Na primer pri čevljih. Mislil sem, da se bo že kdo zbudil. Poljaki so že naredili svoje. Skakalce so nas nehali tehtati s čevlji. Mislil sem, da razvoj s čevlji napredoval. Da bodo postali lažji. Rezerva je 400 gramov na čevelj, če bi se res podrobno lotil. Potem vidiš, koliko je treba vložiti in kakšen trg so smučarski skoki. Hitro ti je jasno, zakaj ne gre. Slediti je treba dresom, smučem, tehniki.
"Ko srečam ljudi, me vprašajo, kdaj bom spet zmagal. Ni veliko športnikov, ki dobijo takšna vprašanja. Je pa manj obveznosti. Prišli so novi, mladi, kot je Timi Zajc, in so deležni tega."
Ali morda pri novih generacijah opazite razlike v tehniki skoka?
Predvsem so bolj "stabilni". Da nimajo ekstremnih položajev, razen Yukija Sata. Med največjim ekstremom in normalo je veliko manj prostora in imajo zaradi tega večjo ponovljivost. Da je več izkoristka.
Kolikor sem slišal, ste se spet lotili študija.
Malce sem se lotil, vendar je prišel otrok in sem študij postavil na stranski tir. Spet je prišel izgovor (smeh, op. a.). Pravzaprav je tako, da moraš biti za šport spočit. Ne moreš zvečer med 23. in 1. uro zjutraj nekaj tipkati. Predavanja so sicer popoldne, kar je za športnike super, vendar je to edini čas, ko sem lahko doma z otrokom. Na tehtnico sem dal in otrok je bil težji.
Ali ste se vpisali na študij zaradi dejstva, da si nekoliko zamotite glavo in se umaknete od skokov?
Željo imam diplomirati, program je zanimiv. Stvari me zanimajo. Nazadnje sem študiral menedžment v športu. Pri tem študiju dobiš širšo sliko, kako vse skupaj deluje. Zanimiv program je.
Poleti sem vas videl blizu Begunj in ste veselo prevažali sina na kolesu. Saj se le peljete in mu ne odkrivate sveta Primoža Rogliča? Verjetno se tudi s sinom veliko zamotite, sploh zdaj, ko že drugače dojema svet in hodi.
(smeh, op. a.) Tudi meni prija, da grem popoldne na zrak. Otrok uživa na kolesu. Zadaj sedi kot gospod in opazuje avte, traktorje, krave. Ko si z otrokom, sploh ne razmišljaš veliko. Takrat se z njim ukvarjaš. Greš v drugo stvar. Postaneš bolj otročji, igriv in se imaš lepo.
Kaj bi rad v novi sezoni
Bi lahko sami presedlali v kolesarstvo, kot je na primer Roglič? Kako gledate nanj?
Ne, ne vem. Upam, da mi o tem ne bo treba razmišljati. Da se ne bi znašel v takšnem položaju. Primoža je super gledati. Sicer nisem evforičen navijač, da bi skakal in se postavil na glavo, ko vodi, sem pa vesel vseh dosežkov. Ponavadi zadnjih nekaj kilometrov pred ciljem izklopim zvok na televiziji. Kjerkoli ga gledam, ne želim poslušati, ampak le videti, kako se lepo pripelje v cilj. Ampak to ni le pri kolesarstvu. Enako je pri smučanju. Dobro se mi zdi, kako se je vse kolesarstvo dvignilo. S tem, ko se je Roglič tako hitro povzpel nad vse slovenske kolesarje, je bilo videti, kot bi premaknil miselnost pri vseh Slovencih. Saj tudi mi lahko zmagamo. Kar naenkrat so prišli na višjo raven. Ali pa prej nisem toliko spremljal in so zdaj še na višji ravni.
Čeprav ste stari 27 let, ste vzor in nekakšen mentor tudi v reprezentanci, ne samo doma sinu Ludviku. Vendarle ste od Roberta Kranjca prevzeli palico kapetana. Ali čutite kakšno odgovornost?
Ne, ne čutim. Morda moj glas največ šteje pred trenerskim štabom, če so kakšne težave. To je še vedno individualen šport in vsak skrbi zase.
"Malce več stabilnosti bi potreboval. Upam, da bom s tekmami to dobil. Kar sem lahko naredil, sem."
Na skakalnici je zdaj Timi Zajc tisti, ki med Slovenci prednjači. Ali ste si kdaj rekli, glej, tudi jaz sem tako dojemal vse skupaj, ko sem bil tako star? Kako gledate nanj, ko še nima skrbi, ki pridejo z leti tekmovanja?
Da, čeprav sva s Timijem kar zelo različna. Brezskrbnost je, ko si tako mlad. Zdaj imam trening, kaj pa potem. Avti in druge stvari. Vidim, kako sem šel tudi sam po teh stopnjah. Že pri bratu Domnu vidim.
Aprila je bilo do sezone še osem mesecev, zdaj se nezadržno približuje. Ste postorili vse, kar ste želeli? Oprema?
Skoraj vse. Malce več stabilnosti bi potreboval. Upam, da bom s tekmami to dobil. Kar sem lahko naredil, sem.
Kako je z opremo? Ali tudi vam šiva drese Robert Kranjec?
Veliko časa sem prebil pri Robiju. Vsak dres, ki ti ga sešije kdo drug, se lahko drugače vede, ne glede na to, da je kroj isti.
Kako je s smučkami?
Srečo imam, ker mi ni treba veliko preizkušati. Hitro dobim, kar lahko. Da ne izgubljam časa in treningov. Ponavadi je že drugi par super.
"Ko tolikokrat okusiš in doživiš adrenalin, ki ga imaš, ko na tekmi 'prilimaš' telemark na dnu, želiš še. Maksimalno zadovoljen si, ko to dosežeš. Za to delam. Vem pa, da je vmes faza, ko moraš biti zadovoljen s 15. mestom."
Po lanski sezoni niste bili ravno zadovoljni z delom trenerja Gorazda Bertonclja. Vsaj tako smo si novinarji razlagali vaše besede. Ali zdaj vse deluje, kot si želite?
Lani nisem bil z njim v pripravljalnem obdobju, ker sem imel težave z gležnjem. Zdaj lahko rečem, da delujeva. Imava sicer svoj način, ampak bomo na tekmah videli, kako to gre.
Veliko se govori o vašem gležnju. Ali vse skupaj še vpliva na vas pri skokih?
Ne morem reči, da mi nagaja. Navaditi sem se moral na takšnega, kot je. Če je več obremenitev, poskokov, se mu moram posvetiti pri regeneraciji. Pomembno je, da je na naslednjem treningu v redu. In to je.
Pa vendarle ni to ovira, da ne bi nekoč spet prišli v družbo najboljših?
Ne, ni.
Nekoč ste dejali, da vas zadovolji le številka ena. Verjetno še zdaj stremite k temu podvigu.
Ko tolikokrat okusiš in doživiš adrenalin, ki ga imaš, ko na tekmi 'prilimaš' telemark na dnu, želiš še. Maksimalno zadovoljen si, ko to dosežeš. Za to delam. Vem pa, da je vmes faza, ko moraš biti zadovoljen s 15. mestom.
2