Smučarski gladiatorji: na meji med zmago in bolnišnico

Smukač v zaščitni mreži, zlomljena oprema na snegu, prekinjena tekma, reševalni helikopter v zraku … (Pre)pogosti prizori na smučarskih tekmah svetovnega pokala. Število teh se kljub vse bogatejši zaščitni opremi in omejitvam v pravilih, ki jih uvaja Mednarodna smučarska zveza, ne zmanjšuje.

Že zgolj slovita proga Streif v Kitzbühelu je pretekli teden terjala visok davek. Poleg vodilnega smučarja svetovnega pokalaAksla Lunda Svindala, ki je že prestal operacijo kolena, se je sezona predčasno končala še za Avstrijce Georga Streitbergerja, Maxa Franza in Floriana Scheiberja.

Rok Perko: To je smuk …

Val poškodb je med smukači sicer kosil že pred Kitzbühelom. Med žrtvami sta bila tudi olimpijski prvak Matthias Mayer in slovenski reprezentant Rok Perko. Ta se čudi vsesplošnemu začudenju ob zadnjih nezgodah v Kitzbühelu.

"To je smuk. Kdorkoli se ga loti, se zaveda nevarnosti poškodb. Na štartu nihče z gorjačo ne tepe smučarja po hrbtu in mu prigovarja, naj se spusti po hribu, da bo osrečil gledalce. Prav zaradi tega tudi Svindal in drugi po poškodbah niso stresali jeze na organizatorja ali progo. Zavedajo se, da je to del tega športa," pravi Perko, ki naj bi se po decembrskem padcu, med katerim si je zlomil levo mečnico, že prihodnji teden vrnil na sneg.

Smukaški aksiom: poškodbe bodo vedno del smučanja

Podobno razmišlja tudi najboljši slovenski smukač vseh časov Andrej Jerman. "Poškodbe so bile, so in bodo del alpskega smučanja, predvsem v smuku. Žal! To se lahko v smuku in superveleslalomu izkorenini le na en način, to pa je tako, da se dejavnost ukine. To je šport, ki se odvija pri veliki hitrosti," pravi Jerman, sicer tudi sam žrtev številnih padcev.

"Konkurenca je zelo zgoščena. Vsak smučar išče svoj položaj med najboljšimi, zato ob vsakem spustu po hribu išče skrajno mejo tveganja. Če kdo pri približevanju maksimalnemu naprezanju ni stoodstoten, ga konkurenca poje. Tvegajo vsi. Vsi hodijo po robu, saj v nasprotnem primeru niso konkurenčni," enega od temeljnih razlogov za veliko število padcev razkriva nekdanji slovenski smukač, ki v tej zimi deluje kot klubski trener v Oslu.

Sodobni smučarski gladiatorji

Pri Mednarodni smučarski zvezi so sicer po hudih poškodbah in celo smrtnih žrtvah na tekmah (Ulrike Maier in Gernot Reinstadler) v zadnjih letih varnosti smučarjev namenili veliko pozornosti. Število zaščitnih mrež oziroma ograj je večje kot kadarkoli v preteklosti. Tudi zaščitna oprema je občutno bogatejša kot pred leti. V tej sezoni jo bogati celo smučarski "airbag", napihljivi telovnik pod dresom, ki ščiti prsni koš. Vodstvo tekmovanj pa bolj skrbno bdi nad pogoji na progi in vidljivostjo, omejuje nevarne skoke, zmanjšuje ostre zavoje pri veliki hitrosti …

Premalo? "Res je, ukrepov je bilo veliko, a tekmovalci so iz leta v leto močnejši, napreduje tudi oprema, poleg tega so razlike med najboljšimi tako majhne, da resnično vsi tvegajo še nekaj odstotkov več. Za nameček se to vse dogaja na progah, ki so ledene. A takšne morajo biti. Če ne bi bile pripravljene z vodo, bi se predrle že po nekaj štartnih številkah," odgovarja glavni trener slovenske reprezentance Klemen Bergant.

Peter Pen: Smučar se vedno poškoduje sam

"Smučarja nikoli ne poškoduje proga. Poškoduje se sam. Tudi zadnji padci v Kitzbühelu so bili vsi po vrsti plod napake smučarja," pa izpostavlja glavni trener slovenskih smukačev in nekdanji tekmovalec Peter Pen. Tudi on se ne zavzema za dodatno omejevanje hitrosti, a se je ob iskanju razlogov vseeno obregnil ob Mednarodno smučarsko zvezo. Po eni strani zaradi spodrsljajev ob vodenju tekem, predvsem pa na račun zahtevnih urnikov.

"Mnogi smukači, med njimi tudi Svindal in naš Boštjan Kline, so v Kitzbühelu dan pred najbolj zahtevnim smukom nastopili na superveleslalomu in nato še na popoldanskem kombinacijskem slalomu. Že naslednje jutro sledi ogled proge in priprava na nastop," opozarja Pen.