Slalom Janice Kostelić med globusi, kolajnami in operacijami

Zgodba o hrvaški alpski smučarki Janici Kostelić ni klasična zgodba o športnem uspehu. Je zgodba o vztrajnosti, garanju, delovni disciplini in pregovorni nepopustljivosti. Je pa tudi zgodba o družinskem projektu, ki se je sprevrgel v svojevrsten smučarski preporod v državi z bogato športno tradicijo in kopico mednarodno uveljavljenih zveznikov v najbolj čislanih športnih panogah, a brez prave zgodovine v tekmovalnem alpskem smučanju na najvišji tekmovalni ravni.

Navsezadnje Hrvaška, ki je tako zelo ponosna na svojo morsko obalo, premore zgolj deset smučarskih središč, če kot takšne lahko označimo tudi zgolj strmine s skromno vlečnico. Vsa ta smučišča skupaj premorejo približno 30 kilometrov smučarskih prog, kar je denimo toliko kot Krvavec, medtem ko pa že Mokrine na avstrijskem Koroškem gostom nudijo več kot 100 km prog. A v teh skromnih pogojih, natančneje na Sljemenu nad Zagrebom, se je zgolj nekaj let pred razpadom nekdanje Jugoslavije začela pisati zgodba, ki je bila na svojem vrhuncu posuta z zlatimi olimpijskimi bleščicami.

Tista ''mala'' Zagrebčanka

Na le 194 tekmah svetovnega pokala je Janica Kostelić slavila kar 30 zmag. V pičlih sedmih sezonah v svetovnem pokalu je osvojila tri velike kristalne globuse. Na vsega dveh svetovnih prvenstvih je kar petkrat postala svetovna prvakinja, na dveh zimskih olimpijskih igrah pa je osvojila kar štiri zlate in dve srebrni kolajni. Vse to po tem, ko je pri rosnih 16 letih debitirala v svetovnem pokalu in preden se je nato pri 24 letih, mimogrede - z zmago, poslovila od smučarske elite.

Vse to tista ''mala Zagrebčanka'', ki so jo že na tekmah mlajših kategorij spoznavale nekaj let starejše slovenske smučarke, presenečene nad tekmovalno naravnanostjo hrvaške sosede. Ta je na smuči prvič stopila pri vsega treh letih, nekaj let zatem pa se že lotila resnejšega treniranja.

Oče Ante in čudežna otroka

Za vse je bil ''kriv'' oče Ante Kostelić, nekdanji rokometaš, ki je sina Ivico in hčerko Janico s sicer udobnejše poti proti ekipnim športom preusmeril v alpsko smučanje. Prave poti tam ni bilo. Poiskati so jo morali sami, v državi, ki športu zasneženih strmin ni bila najbolj naklonjena, za nameček pa tudi finančna kondicija družine Kostelić še zdaleč ni omogočala brezskrbne selitve na avstrijska smučišča.

V pravo smučarsko legendo so tako prešle pripovedi o tem, kako je družina Kostelić pod avstrijske ledenike pripotovala z več kot desetletje staro lado, si pod smučiščem postavila šotor in nato skupaj z žičničarji začenjala in zaključevala smučarske dneve. Ali pa kako je oče Ante na Sljemenu našel zaplato snega, postavil vratca in uril svoja otroka.

Prelomno leto 1998

Po Janičinih izstopajočih rezultatih v mlajših kategorijah je Ante Kostelić v domovini vendarle našel nekaj somišljenikov in si utrl pot do denarnih sredstev, ki so dovoljevala nadaljevanje družinskega projekta s postopno selitvijo na člansko raven v najmočnejši konkurenci. Za Janico je bilo prelomno predvsem leto 1998, ko je sprva debitirala v svetovnem pokalu, nato na olimpijskih igrah v Naganu presenetila z osmim mestom v kombinaciji in izjemno nadarjenost potrdila s prvimi točkami na oktobrskem veleslalomu v Söldnu.

Takoj zatem je v hrvaškem taboru, ki ga je okrepil tudi Vedran Pavlek, danes neumorni direktor reprezentance ter alfa in omega tekem na Sljemenu, ''izsilil'' selitev na ameriško turnejo. Ni se uštel. Že na drugem veleslalomu sezone je Kostelićeva navdušila s četrtim mestom v veleslalomu, dva dni zatem pa ob slalomski zmagi Urške Hrovat prvič pristala na stopničkah za zmagovalke.

Zvezda je bila rojena

Smučarski svet je spoznal, da ne gre več za naključje. Hrvaška senzacija je postala smučarska stalnica. Janica je začela širiti svoj tekmovalni repertoar, nov zvezdniški trenutek pa je doživela že 17. 1. 1999, ko je v St. Antonu v kombinaciji Hrvaški prismučala zgodovinsko prvo zmago v svetovnem pokalu.

Ni ostalo le pri eni zmagi. Rezultatska nihanja so se kmalu umirila, Zagrebčanka pa je postala stroj, ki ne pozna milosti. Z izjemnim občutkom za ritem je svojo smučarsko bazo našla v slalomu. Ker je hitro osvojila tudi hitrostne občutke, ji je bila zelo blizu tudi kombinacija, podcenjevati pa je tekmice niso smele niti v smuku, supervelelsalomu in veleslalomu. Navsezadnje je ena od šestih smučark, ki se lahko pohvalijo z vsaj eno zmago v vsaki disciplini. V tem elitnem klubu je tudi Tina Maze, sicer njena čvrsta tekmica že v otroških kategorijah.

Nesrečni tretji tek

Za Kostelićevo so bili značilni tudi nadvse drzni nastopi, pogosto polni tveganj. Takšen pristop pa je prinašal tudi padce in poškodbe. Te so za Janico tekale kot sestradana mačka za mišjo. Prvo resnejšo poškodbo je staknila leta 1999 na treningu smuka v St. Moritzu, ko si je tako poškodovala kolena, da so ji mnogi napovedali konec kariere.

A Zagrebčanka se je vrnila. Vedno se je vračala. Po vsakem padcu, čeprav so se mnogi spraševali, kakšna je cena igranja z zdravjem. Prestala je kar 12 operacij, večinoma na kolenih, kariero pa so zavrle tudi težave s ščitnico. Vseeno je rojake pripravljala do tega, da so kot goreči zagovorniki ekipnih športov množično spremljali tekme v alpskem smučanju in jo pozdravljali na slovesnih sprejemih po koncu največjih tekmovanj.

Iz Salt Lake Cityja se je leta 2002 vrnila s tremi zlatimi olimpijskimi kolajnami. Še eno je dodala v Torinu štiri leta zatem. S petimi zlatimi kolajnami je zaznamovala svetovni prvenstvi v St. Moritzu 2003 in Bormiu 2005. Kljub vrhunskosti na velikih tekmovanjih, na katerih je bila vedno izjemno motivirana, pa je blestela tudi v svetovnem pokalu. Nazadnje v sezoni 2005/06, ki jo je sklenila z zmago v skupnem, slalomskem in kombinacijskem seštevku. Kmalu zatem je brez poslovilne tekme smuči tiho postavila v kot ter se prelevila v člana strokovnega štaba brata Ivice Kostelića. Ta jo je po številu operacij že dohitel. A še vedno vztraja. Tako kot tudi oče Ante.