Sreda, 20. 3. 2019, 4.00
5 let, 8 mesecev
Letalnica bratov Gorišek letos praznuje 50. obletnico
Sedel s Titom in občudoval družinski projekt, s katerim se bohoti Slovenija
Skakalni praznik v Planici bo imel letos posebno noto, saj mineva 50 let od zgraditve Letalnice bratov Gorišek. Pričakujemo lahko, da bo ta konec tedna čustven za Janeza Goriška, ki je skupaj z bratom Vladom projektiral in skonstruiral letalnico v dolini pod Poncami.
V skakalnem svetu ima družina Gorišek posebno mesto. Janez in njegov brat Vlado sta skrbela za razvoj smučarskih poletov ter konstruirala skakalnice in letalnice po svetu.
Po smrti Stanka Bloudka sta prevzela skrb za planiško velikanko. V Libiji, kjer je mlajši Janez nadziral gradnjo po potresu, ki je prizadel to afriško državo, se je razvijala ideja o Letalnici bratov Gorišek.
Ker je bil tudi sam nekdaj skakalec in so se mu skoki za vedno zapisali v srce, je veliko razmišljal o tem, kako bi se lahko letelo še dlje. Naredil je osnovne formule, kako izdelati 200-metrsko napravo. Brat Vlado je medtem doma iskal traso in med 13 izbral tisto, ki je bila najustreznejša.
Delo s ceste obrnil v vertikalo
Finančne pomoči države ni bilo, zato bo Janez večno hvaležen pomoči legendarnega glasbenika Slavka Avsenika, ki je organiziral koncert, katerega izkupiček je bil namenjen gradnji letalnice. Verjeli ali ne, z Avsenikom sta celo skupaj skakala. "Glede spominov iz preteklosti nimam težav, ker so skoki pri meni za vedno zapisani v srcu. Povezati smo morali znanje in vse, kar zadeva izračune. Fiziko moraš do neke mere obvladati. Srečo imam, da sem kot gradbenik znal. Delal sem na cestah, vse skupaj iz horizontale obrnil v vertikalo in šlo je naprej. Prav tako sem imel skakalne izkušnje. Kot skakalec sem vse doživel - spreminjanje tehnike, padce in tako dalje, zato mi ni bilo težko razumeti. Vključil sem še teorijo iz šole in tako je šlo naprej," se spominja 85-letni Gorišek.
Pred njim in bratom je bilo takrat v zraku vprašanje, ali obnoviti staro Bloudkovo velikanko ali narediti novo. Pred očmi se mu je prikazovala 200-metrska. Pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) so poudarjali, da več kot čez 150 metrov ne bo mogoče iti. "Takrat sem bil v Oberstdorfu in na letalnici opravljal meritve. Niku Belopavloviču sem rekel, da bomo lahko skakali dlje. Revež je moral takrat še meriti vse skupaj. Štoparico smo si izposodili pri pokojnem Černivcu, bil je ravnatelj športne gimnazije," se spominja Gorišek.
Zapisoval si je hitrost na zaletni mizi, čas poleta in dolžino. Iz teh podatkov je nato izračunal krivuljo poleta, vpliv upora zraka in vzgona. Vse parametre je uporabil pri konstrukciji letalnice, ki se je bohotila v dolini pod Poncami.
"Znanje želim zadržati, ker je edinstveno"
Zaljubljen je v skoke in vse življenje je podredil nadgradnji tega športa ter zlasti poletov, saj je konstruiral letalnice po vsem svetu. Leta 1969 je Letalnica bratov Gorišek tako ugledala luč sveta. Na samem odprtju ni bil prisoten, saj se je ravno vračal iz Libije.
Na poti z zagrebškega letališča je na avtobusu poslušal radio in tako dobil informacije, kaj se dogaja na letalnici. Ko je prišel v dolino pod Poncami, je dobil prav poseben sedež, s katerega je spremljal polete: "S Titom sem sedel. Skoraj pol ure je bil ob meni. Rekli so, da mora gledati tudi tekmo, ne pa se samo pogovarjati z mano. O vsem mogočem sva se pogovarjala. On je mislil, da sem v Libiji delal za vojsko. Dejal sem mu, da sem nadziral gradnjo po potresu, ki je prizadel državo. Zanimali so ga tudi skoki. Spremljal jih je in vseskozi ugotavljal, kakšna je bila daljava pri posameznem skakalcu. Zanimiv je bil."
Gorišek je skonstruiral približno sto skakalnic in letalnic, tudi tiste za olimpijske igre v Sarajevu. Z njegovo pomočjo so prenavljali letalnice v Kulmu, Oberstdorfu, Vikersundu, po rami so ga trepljali tudi v Harrachovu na Češkem. Za zdaj še ne kaže, da bodo tam prenovili velikanko, na kateri je Peter Prevc leta 2014 osvojil bronasto medaljo.
"Ponosen sem na to, da sem izbral pravilno pot. To moraš potem hraniti. Predvsem pa želim naše znanje zadržati, ker je edinstveno na svetu. Drugi tega nimajo, boljši smo. Vsaj to imamo," se mu smeji.
Srce bi mu zaigralo, če bi v Planici videl svetovni rekord
V veliko pomoč mu je tudi sin Sebastjan (levo). Njegova velika želja je, da bi v Planici padel svetovni rekord in da bi bila po letu 2011 spet Letalnica bratov Gorišek tista, ki bi se lahko pohvalila z najdaljšo znamko na svetu. Ta je zdaj v lasti Vikersunda, kjer je Stefan Kraft poletel 253,5 metra. Enako daljavo je lani v Planici dosegel Gregor Schlierenzauer, a je ob tem podrsal.
"Rekord smo izenačili. Tam so ga priznali, čeprav se je usedel, pri nas se je tudi, sicer pa imamo kar podobne dolžine. Letos v Vikersundu niso šli tako daleč, ker je letalnica malce zahtevnejša, a je boljša v enem pogledu. Po drugi strani vreme ni bilo pravo. Spodaj ni bilo vzgona. Niso mogli leteti tako daleč. V Planici imamo lahko to srečo. Prostora je še," meni Gorišek. Dodaja, da je planiška velikanka pripravljena za nadgradnjo, saj je bila ob celoviti prenovi zasnovana premišljeno, da ob novih rekonstrukcijah ne bo pretiranih stroškov. Torej bi se dalo leteti tudi okoli 260, 270 metrov, a bi morali zeleno luč s spremembo normativov za gradnjo letalnice prižgati pri FIS, kar pa je velik zalogaj. Se pa lahko naša letalnica pohvali z 28 svetovnimi rekordi, kolikor jih nima nobena druga na svetu.
Skupaj s sinom Sebastjanom, ki mu veliko pomaga pri njegovem delu, pa imata posebno željo še za Ljubljano. Po vzoru iz zgodovine bi rada na Šišenskem hribu spet videla skakalnico, ki bi gostila tudi tekme svetovnega pokala. V ta namen imajo že pripravljen projekt, ki bi prav tako vključeval hotel z vsemi pripadajočimi funkcijami. Ali bomo kdaj videli v Ljubljani 120-metrsko skakalnico, kot jo ima denimo Innsbruck, še ni znano. Lahko pa vidimo, da leta res niso ovira za nove ideje in izzive.
12