S plitkimi žepi upajo vsaj na ugodno vremensko loterijo

Ana Drev bo čez dobrih enajst tednov prva slovenska smučarka, ki se bo na ledeniku Rettenbach nad Söldnom podala v novo sezono. A še pred nekaj meseci nastop na klasičnem veleslalomskem odprtju sezone ni bil samoumeven. Na marčevskem finalu svetovnega pokala v Meribelu, kjer se je s 15. mestom za las prebila med dobitnice točk, je namreč glasno razmišljala o tem, ali še vidi smisel v nadaljnjem smučarskem udejstvovanju.

V zadnjih tednih je tehnico na stran nadaljevanja kariere postavil notranji glas o neizstreljenih nabojih, za nameček pa je pregled z magnetno resonanco potrdil, da se stanje poškodovanega in operiranega kolena po koncu zime ni poslabšalo. "Trdim, da se v veleslalomu lahko zavihtim še precej višje. V pretekli sezoni sem se znova prebila med finalistke svetovnega pokala. A to ni rezultat, zaradi katerega bi veljalo vztrajati. Želim več. Rada bi se uvrstila v prvo jakostno skupino. Želim stopiti na stopničke v svetovnem pokalu. To so cilji, ki me vlečejo naprej," pravi Drevova, ki bo prihodnji teden dopolnila 30 let in je tako celo najstarejša slovenska reprezentantka.

Napreduje lahko predvsem na snegu

Izkušena slovenska veleslalomistka, ki se je v svoji karieri v razmiku desetih let dvanajstkrat prebila med najboljšo petnajsterico svetovnega pokala, ocenjuje, da ve, kje se skriva ključ do želenega preboja iz kroga finalistk med prvokategornice. Ker tehnično znanje ni sporno, je prepričana o tem, da potrebuje predvsem piljenje in smučarko kilometrino. A pri tem se že srečuje s prvimi težavami, ki so kar simptomatične za slovensko alpsko smučanje – finance.

"Kar moram popraviti, je povezano predvsem s smučanjem. Lani je bilo za moje nastope značilno popuščanje v spodnjih delih prog. Zabeležila sem kar nekaj odličnih odsekov ali posameznih voženj, nisem pa sestavila nastopa, ki bi me popeljal med peterico ali celo na stopničke. Zato ob kakovostni fizični pripravljenosti, za katero skrbim, potrebujem tudi smučarsko kondicijo. Potrebujem simulacije na dolgih postavitvah, potrebujem konstantnost. Žal denarja za trening v Argentini ni, na avstrijskih ledenikih pa je stanje zelo slabo. Upam, da se bo položaj popravil. Če že nimamo denarja, upam, da bomo imeli vsaj srečo z vremenom," pripoveduje Šmarčanka, sicer pridružena članica zasebnega družinskega kluba Dvornik transport.

O olimpijskih igrah (še) ne razmišlja

Anini načrti so trenutno zelo kratkoročni. Ne razmišlja o svetovnem prvenstvu 2017, kaj šele o zimskih olimpijskih igrah 2018. Zdi se, da bo v St. Moritz in Pjongčang potovala le, če bo kandidatka za najvišja mesta. "Prišla sem v fazo kariere, ko razmišljam le o prihajajoči sezoni. Za prihodnjo sem se odločila. Če mi bo uspel želeni preboj, bom vztrajala, v nasprotnem primeru zanesljivo ne," dodaja 23. veleslalomistka svetovnega pokala.

Obstaja razlika med desetim in stotim mestom?

Drevova obžaluje predvsem dejstvo, da v proračunski malhi ni dovolj sredstev za trening na južni polobli, saj je po njeni oceni to ključna baza za celotno sezono. Tudi zaradi tega s sotekmovalkami išče poti za odhod na jug, obenem pa je stalno tudi v nizkem štartu za samoiniciativni pobeg na evropski sneg, če se bodo snežne razmere izboljšale. Ob tem bi bila kajpak znova prisiljena seči v lasten žep. Ji gre kot reprezentantki praksa stalnih samoprispevkov v nos?

"Včasih je to težko sprejeti. V skorajda vseh državah je praksa takšna, da smučar, ki nastopi v finalu svetovnega pokala, pridobi reprezentančni status in ima 'pokrito' sezono. Pri nas pravila te športe hierarhije pogosto ni. Včasih imam občutek, da je povsem vseeno, ali si deseti, dvajseti ali celo stoti. Bojim se, da boljši rezultati ne prinašajo boljšega statusa. Letos naj bi plačala dva tisoč evrov, a dvomim, da bo ostalo le pri tem. Če mi bo namreč sredi sezone nekdo dejal, da denarja ni, namreč ne bom ostala doma," slabe volje ne skriva Drevova, ki je morala letos, podobno kot sotekmovalke, vse do junija čakati tudi na program in potrditev smernic dela pred novo sezono.

"V dobršni meri sem bila prepuščena sama sebi. Aprila sem to izkoristila za razčiščevanje svojih misli. Nato pa sem se morala posvetiti kondicijskim treningom. To je nekaj, kar me bo spremljalo tudi po koncu kariere. Stalno moram krepiti mišice, saj s tem pomagam kolenu. Zdaj, v obdobju aktivne kariere, pa je to še toliko pomembneje. V nadaljevanju pomladi pa me je negotovost okrog reprezentance vendarle pošteno žrla, saj smučarke nismo vedele, kako in kaj," pravi olimpijka, ki te dni opravlja dodaten sklop kondicijske vadbe na Rogli.