Robert Kranjec ima s slovenskimi skakalci poseben cilj #video

Robert Kranjec je legenda slovenskega in svetovnega skakanja. Kot skakalec je bil znan po svojem izrednem občutku za letenje in prav na največjih napravah je pustil največji pečat. Prvo zmago v svetovnem pokalu je dosegel na skakalnici v Ruki, preostalih šest pa na letalnici.

A na navadnih skakalnicah je skočil na oder za zmagovalce tudi na največjih tekmovanjih. Leta 2002 je bil na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju bronast, pa tudi na nordijskem svetovnem prvenstvu v Oslu devet let pozneje. Največji uspeh je dosegel na svetovnem prvenstvu v poletih v Vikersundu 2012, kjer je pometel s konkurenco in si okoli vratu najprej nadel zlato medaljo, nato pa še ekipno bronasto.

Že med kariero je veliko razmišljal o materialu, saj ni imel takšnih predispozicij kot njegovi tekmeci. S trdim delom in izboljšavami v materialu je iskal priključek. Vse znanje in izkušnje zdaj uveljavlja na začetku druge kariere. Po lanskem slovesu v Planici je namreč zelo hitro dobil delo. Skupaj s sodelavko Irmo je odgovoren za izdelavo dresov v slovenski reprezentanci. A ne le v osrednji izbrani vrsti A, izdelujeta jih tudi za reprezentanco B, mlado reprezentanco A, žensko reprezentanco A, pa tudi za potrebe mladincev in tamkajšnje šole.

Poglejte si, kako svoje delo opravlja Robert Kranjec. Ni kaj, zna poprijeti za šivalni stroj.

Za vas je bilo znano, da ste bili med aktivno skakalno potjo pravi deloholik. Ste imeli po koncu kariere kaj težav, ker ste bili vajeni nenehnega ritma treningov in tekem, nato pa ste bili kar naenkrat brez vsega?
Nič, ker sem se usedel na kolo in začel voziti. Hitro sem dal energijo iz sebe. Tek sem na začetku sicer zasovražil, ker sem prej veliko tekel, zdaj pa sem ga spet vzljubil.

Sportal Peter Prevc najboljši Slovenec v Willingenu, Nemcu prva zmaga

Na družbenih omrežjih je videti, da veliko kolesarite in tečete s prijatelji iz Grašca Teama.
Da, tečemo z nekdanjimi kombinatorci. Pestro je. To potrebujem. Sicer sem daleč zadaj, ampak se vsaj trudim. Potrebujem to, da se prečistim. Prej sem to počel s skoki, zdaj pa sem težko pri miru. Od ene do dve uri dnevno potrebujem zase. Še vedno se morajo doma malce prilagajati meni, čeprav se zdaj veliko tudi jaz. Grem pa zagotovo na kolo in teč.

Leta 2012 je v Vikersundu postal svetovni prvak v poletih. Foto: Reuters Koliko ste prekolesarili lani?
Približno šest tisoč kilometrov, vendar sem začel šele aprila. Sprva sem kolesaril od uro do dve na dan. Rad sem preživljal čas z družino.

Tečete, kolesarite, torej morate začeti le še plavati in boste šli lahko na kakšno triatlonsko preizkušnjo.
Ko sem bil otrok, sem treniral vaterpolo. Nehal sem ravno takrat, ko smo dobili žogo v roke. Nato sem se odločil za skoke. Triatlon me zanima, a bi moral najprej eno leto trenirati. Pozimi bi moral plavati, vendar nisem imel časa. Zdaj bi se rad pripravil za kolo. Delam po programu in všeč mi je, čeprav je naporno. Moja cilja sta Maraton Franja in Maraton Alpe. Rad bi videl, koliko sem napredoval od lani.

Večkrat smo vas videli v družbi nekdanjega skakalnega kolega Primoža Rogliča, za katerega ste navijali tudi v Italiji na Giru. Kako pogosto sta v stiku?
Piševa si. Lani sva šla nekajkrat na kolo. Zdaj je na pripravah. Ko bo prišel domov, se bova verjetno dobila. Če me bo povabil na trening, se bom z veseljem pridružil. Malce debatirava. On gre počasi, da se mi prilagodi. Super je.

Sportal Bil je upornik in zaradi tega je imel veliko težav #video

Kako gledate na njegov kolesarski razcvet?
Ni kaj povedati. Vrhunski je. Upam, da mu letos uspe še v Parizu (cilj dirke po Franciji, ki je osrednji cilj Primoža Rogliča, op. a.).

Za rekreacijo torej dobro skrbite, ste pa tudi hitro našli službo. In to v skokih, v katerih ste že vse življenje. Skakalkam in skakalcem izdelujete drese. Ste si mislili, da boste ostali v skokih po karieri?
Ne, pravzaprav sem imel v mislih neko drugo stvar, ki pa se ni izšla. Očitno je tako moralo biti.

S Primožem Rogličem sta v stikih, lani pa je z njim nekaj kilometrov preživel s kolesom na cesti. Foto: Jaka Lopatič Kako to, da ste si sploh želeli delati to?
Vodja panoge Gorazd Pogorelčnik in trener Gorazd Bertoncelj sta me vprašala, ali bi se pridružil ekipi. Po nekaj sestankih sem se odločil, da bom pomagal fantom. Prej sem si sam razvijal kroj. V šoli sem se učil šivati. Irma, s katero zdaj delava, me je naučila, kateri deli gredo skupaj zaporedoma, da dobiš dres.

Že med kariero ste bili zelo aktivni glede dresov. Nenehno ste gledali, kaj imajo drugi in kaj vam manjka. Ste tudi takrat risali?
Kroj sem, da. Takrat sem dajal le ideje, nekdo drug je risal drese. Sem pa vseskozi gledal, kaj imajo drugi, ker sem hodil na tekstilno šolo. Zanimalo me je, zakaj ima nekdo šiv tam, nekdo drugje, potem pa sem poskušal. Pri nas se je to počasi razvijalo. Prizadeval sem si, da se pri meni naredi, kot sem želel. Nisem vedel, zakaj so to drugi delali, ker nismo imeli računalniških programov ali vetrovnikov, da bi lahko vse skupaj preizkusil. Povrhu vsega tudi nismo imeli toliko materiala, da bi si lahko naredil štiri različne drese in jih nato preizkusil na skakalnici.

Zdaj verjetno še podrobneje analizirate drese drugih skakalcev.
Vedno gledam tujce in njihove skoke, vendar se je težko primerjati z drugimi, ker imajo drugačne mere kot naši skakalci. Mere je treba prilagoditi temu, kaj jim ugaja. Nekaterim v trupu ustreza bolj ozko, drugim široko. Vse je odvisno od posameznika. Vsak ima svoj kroj.

Skakalni dresi so zdaj njegovo primarno delo. V decembru, ko je bil naval, sta s sodelavko Irmo en dan delala kar 18 ur. Foto: Peter Podobnik/Sportida Koliko ur na dan delate?
Decembra je bilo res pestro. Delali smo tudi od šeste ure zjutraj pa do polnoči. Prišli so novi materiali in hitro je bilo treba preizkusiti drese. Z Irmo sva morala na primer v enem dnevu narediti kar 14 dresov. Delala sva 18 ur.

Kakšen izziv vam predstavlja to delo?
Res je, da je šele prva sezona in da se kot celotna ekipa učimo. Imam cilj. Rad bi naštudiral vsakega posebej, da bi imel paket, v katerega bi zaupal. Dresi so ob smučeh najpomembnejši. Te stvari morajo pri skakalcu delovati, kot je treba.

Ali se v tem delu vidite tudi v prihodnje?
Za zdaj mi je super. Včasih se res dela preveč. Trenutno uživam v tem. Kdaj grem s fanti na skakalnice in tekme, da ni monotono. Vedno dobim povratno informacijo. Če jim na tekmah gre, si še toliko bolj zadovoljen. Če bodo želeli, da sodelujemo naprej, bom z veseljem.

Sportal Legenda Olimpije se pri Olimpiji izloča, je le čustvena #video

Dejali ste, da ste veseli, ko jim uspe. Kako pa je bilo na začetku sezone, ko so jih večkrat zaradi dresov diskvalificirali?
Nekatere diskvalifikacije so bile nepotrebne. V Engelbergu je bil Tilen Bartol diskvalificiran, ker si ni do konca zapel zadrge. Zataknila se mu je, sam pa sploh ni videl, da se mu ni zapela do konca. Lahko bi ga opozorili. Walter Hofer (prvi mož skokov, op. a.) se je na novoletni turneji zaradi tega opravičil. Stopil sem do njega in mu rekel, da to ni pošteno. A to ne pomaga, ker je bil fant še vedno diskvalificiran. Včasih tudi oni delajo napake. Nismo krivi le mi, ki delamo. Malce morajo tudi oni popustiti ali vsaj dati kakšno opozorilo.

Lani se je Robert Kranjec poslovil v domači Planici pred številnimi slovenskimi ljubitelji skokov. Foto: Peter Podobnik/Sportida Veliko ljudi se je takrat spraševalo, kdo našim skakalcem izdeluje drese. Se vas je to kaj dotaknilo?
Ne berem komentarjev. Ko sem skakal, sem jih nehal brati, ker se mi zdi, da za to ni potrebe.

Težava je bila predvsem v prepustnosti, pa še to na tistih delih, ki ne vplivajo na dolžino skoka. Ali zdaj vse bolj nadzorujete? Je prisotnega kaj več strahu?
Nenehno se nadzoruje. Zvečer se nadzira in tudi pred tekmo. Strah? Najslabše je, ker to vpliva na tekmovalce in njihovo samozavest. Namesto da bi bili povsem osredotočeni na skok, se jim v misel verjetno kdaj prikrade tudi dres.

Ali so fantje kdaj prišli do vas in ste imeli z njimi pogovore zaradi teh težav?
So in prav je, da se to zgodi. Stvar se lahko potem premika naprej. Skakalci smo že tako malce posebni in gre za posamični šport, tako da bi bilo čudno, če se to ne bi zgodilo (smeh, op. a.).

Posebni?
Tisti, ki se spusti po letalnici, verjetno ni ravno normalen (smeh, op. a.).

Sami ste bili med kariero zelo analitični pri dresih. Veliko stvari vas je zanimalo. Kdo od trenutne generacije največkrat pride s pripombami in zahtevami?
Najraje bi videl, da bi prihajali vsi, da dobiš povratno informacijo. Semenič (Anže Semenič, op. a.) je prišel z nekaj idejami. Z Domnom (Domen Prevc, op. a.) rečeva kakšno, Peter (Peter Prevc, op. a.) je tudi prišel z idejo zase, Žaba (Anže Lanišek, op. a.) tudi. Nato smo poskusili. Večkrat ko poskusiš, boljše je. Imeti moraš material, da lahko poskušaš. Če ga nimaš, je težko narediti nekaj novega.

Sportal Justin zmagal v Brotterodeju

Diskvalifikacije zaradi dresov so razburkale slovensko javnost, vendar so bile nekatere na majavih temeljih. Prvi mož skokov Walter Hofer se je za eno celo opravičil. Foto: Vid Ponikvar Razložite na kratko bistvo barv. Pri skokih reprezentance barvno niso usklajene. Zakaj je tako?
Vsaka barva ima svoje značilnosti. Kot primer lahko povem, da je že pri isti barvi razlika. Trenutna bela, ki jo imamo od enega od proizvajalcev, je zelo hitra. Druga bela, ki smo jo pred časom kupili od drugega proizvajalca, je počasna. Vsaka barva ima drugačno funkcijo. Lahko naročiš dve bali in je pri naslednji proizvodnji funkcionalnost povsem drugačna. Ali ne znajo ali nimajo te formule, ne vem. Fantje si nato sami izbirajo barvo. Nekateri potrebujejo počasnejši dres. Rok Justin potrebuje počasnejšega, Peter in Domen hitrejšega. To je odvisno od načina skakanja. Nekateri imajo spredaj hitro in zadaj počasno barvo. Ali obratno. Ko veš, kaj ti ustreza, je lažje.

Kako gledate na njihovo sezono?
Kot ekipa - pustimo tiste diskvalifikacije - so solidni. Manjka pika na i. Sezone še ni konec. Novoletna turneja je sicer mimo, ampak prihajajo velike skakalnice, norveška turneja in domače svetovno prvenstvo v poletih. Pozitivno me je zelo presenetil Žaba. Nisem bil navajen tega, da je tako konstanten. Dostikrat je dobro začel sezono in potem padel. Glede na poletno sezono sta me pozitivno presenetila tudi Domen in Peter.

Najstarejši Prevc je blizu preboju, temu, da bi se večkrat prebil na zmagovalni oder.
Zelo blizu. Ko si v takšnem položaju, moraš biti le potrpežljiv. Če takrat želiš več, delaš napake.

Tudi v prihodnji sezoni bi rad opravljal delo, ki se mu posveča zdaj. Foto: Matic Ritonja/Sportida Naslednja postojanka svetovnega pokala bo letalnica na Kulmu, kjer ste dvakrat zmagali. Ali vas kdaj zaščemi, da bi spet skočili?
Ne, nič. Če že samo pomislim na tiste občutke, ki jih moraš ves dan držati v sebi ... To je način življenja. 24 ur na dan si predan. Imel sem dovolj. 18 let sem bil zraven. Šlo je čez rob in imam dovolj. Nasitil sem se.

Drugi vrhunec letošnje sezone bo svetovno prvenstvo na domači Letalnici bratov Gorišek v Planici. Ekipna medalja bi morala biti zelo blizu, imamo pa tudi adute za posamično tekmo.
Letalnica, na kateri smo imeli vedno dobre rezultate, je doma. Veselim se tega dne. Upam, da bodo fantje prišli v Planico v dobri formi. Tudi posamezno imamo adute. Imamo nekaj dobrih letalcev. Res pa je, da je svetovno prvenstvo posebno in da traja dva dni. Za ekipno tekmo smo zagotovo v ožjem izboru za medaljo.