Druga kariera
Nedelja, 2. 2. 2020, 16.30
4 leta, 2 meseca
DRUGA KARIERA (143.) – Matej Soklič
Bil je upornik in zaradi tega je imel veliko težav #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,79
2
Matej Soklič, nekdanji tekač na smučeh, je morda nekoliko pozabljen v slovenski športni zgodovini. Kot sam pravi, je bil upornik, zato je imel v v svoji športni karieri veliko težav. A kljub temu za nazaj ne bi nič spremenil. Še danes je močno povezan s tekom na smučeh.
Matej Soklič je bil eden od sedmih otrok v družini in je bil že od nekdaj navajen delati. Tako je bilo tudi v času njegove športne kariere. Če je treba, še danes vstane ob štirih zjutraj in potegne tekaške proge, da je vse tako, kot mora biti, ko pridejo prvi tekači na smučeh. Če se boste kdaj odpravili v Rateče na tek na smučeh, vam lahko tik pred nekdanjo italijansko mejo v baru Confine Matej Soklič postreže s toplim napitkom. Pri njem si lahko izposodite tekaško opremo, vam da koristen nasvet ali pa daste svoje tekaške smuči na servis. Soklič ima med Slovenci še danes najboljši rezultat na olimpijskih igrah (11. mesto) in na svetovnem prvenstvu (13. mesto), a se z današnjimi slovenskimi tekmovalci ne želi primerjati. Sam pravi, da je treniral v nekih drugih časih in bi bilo lahko veliko drugače, če ne bi bil navzkriž s slovensko smučarsko zvezo. Želel je delati na drugačen način, a zanj niso imeli posluha.
Že od nekdaj je bil vajen delati.
Ko sva se menila za najin pogovor, ste dejali, da imate kar precej dela z urejanjem tekaških prog. Kako vam ob takšnih milih zimah sploh uspe urediti proge za tek na smučeh?
Tukaj smo že enajsto leto. V tem času spoznaš, kašne so vremenske razmere. Na srečo imamo takšno mikroklimo … Kakorkoli imamo mile zime, je tukaj še vedno zima. Vedno je takšen mraz, da lahko delaš umeten sneg, vozili smo ga že tudi z Vršiča. Seveda je to vse v sodelovanju z občino Kranjska Gora.
Sodelujete tudi z občino?
Sploh od takrat, ko se je zamenjal župan. Ta ima bistveno več posluha kot župan pred njim. Prej so mislili, da ima od tega korist samo Matej Soklič, niso pa gledali širše. V zadnjih desetih letih se je tek na smučeh tako zelo razvil, da je na lep sončen dan tekačev na smučeh toliko kot v Kranjski Gori na smučišču. Seveda s predpostavko, da je dnevno urejeno od 35 do 40 kilometrov urejenih prog. Ugotovili so, da je tek na smučeh tržna niša in da samo alpsko smučanje za eno takšno dolino, kot je Kranjska Gora, ni dovolj. Letos smo uvedli dnevne in letne karte. Odziv ljudi je bil dober in razumejo, da je treba sneg narediti.
Torej brez lokalne skupnosti ne bi šlo?
Posameznik se tega ne bi mogel iti, ker je veliko vlaganja že samo v umetni sneg. Ura teptanja stane več kot 100 evrov. Če je zima dovolj zgodaj, je letni strošek teptanja med 50 in 70 tisoč evrov. Vse bolj pogosto se dogaja, da gostje tukaj tudi prespijo. Prej so bili večinoma samo dnevni gostje. Sem prihajajo iz celotne Slovenije. V centrih v tujini se dogaja, da gredo ljudje za teden dni teč na smučeh in ne samo smučat. V tej smeri se razvija tudi tukaj.
Verjetno vam dela ne zmanjka?
Delam ves dan in tako je celotno zimo. Če je slabše vreme, končamo prej. Sicer poskušamo to prebroditi s čim manjšo ekipo. Če imaš preveč ljudi in če nisi navajen delati sam, ti na koncu ne ostane nič. S tem nisem imel nikoli težav. Že od takrat, ko sem treniral tek na smučeh. Veliko sem sam treniral, ne da bi me kdo preganjal. Doma nas je bilo sedem otrok, tako da nismo bili prav razvajeni. Torej imam že od doma delovne navade. Če ne bi delal, bi mi bilo dolgčas.
Matej Soklič ima nenavaden hobi.
Koliko ljudi je tukaj ob koncih tedna?
Če je lep konec tedna, nas tukaj dela tudi šest ali sedem. Po moje oceni se tukaj zbere dva tisoč ljudi, če upoštevamo še Planico in če je proga povezana. Eni pridejo samo na tek, eni si izposodijo opremo ali pa pridejo na servis. Že med tednom je veliko ljudi. Veliko je upokojencev. Ljudje so morda ugotovili, da v teku na smučeh narediš več zase kot na alpskih smučeh. Pri teku na smučeh ti namreč dela celotno telo.
Kako bi torej lahko na kratko opisali, kaj danes počne Matej Soklič?
Veliko se ukvarjam s svojimi otroki, veliko delam in kakšen dan si vzamem prosto. Pred tem sem imel tudi gostilno. Pet let nisem bil na dopustu. Brez zime bi težko shajal. To je kot ena moja obsesija. Ne kot rekreativec ali v tekmovalnem smislu. Torej vse, kar je v povezavi s tekom in s progo. Sprošča me to, da se vozim z motornimi sanmi. To je eden izmed mojih čudnih hobijev (smeh, op. p.), ob tem pa še delam progo. Rad grem tudi na morje, a brez zime ne bi mogel.
Verjetno morate imeti rad šport, da vse to delate?
Ni mi težko. Včasih grem tudi ob štirih zjutraj delat proge. Takrat je namreč pravi čas, če greš progo delat s sanmi. Sicer imamo tudi teptalce, a če je premalo snega, je treba delati s sanmi. To mi je kot hobi. Pogrešal bi to, če ne bi tega delal.
Kako vi danes vidite razvoj smučarskega teka v Sloveniji?
Tekme svetovnega pokala spremlja le od daleč.
Spremljam ga bolj v rekreativnem smislu. Sam sem nehal tekmovati v sezoni 2004/05 in od takrat je trikrat več tekačev na smučeh. Včasih je tukaj teklo 150 ljudi na dan, zdaj jih pa je od 1.000 do 1.500. Ljudje so ugotovili, da pri teku na smučeh narediš nekaj zase. Nekih hudih poškodb ni, oprema je še vedno cenejša od alpske in tudi dnevna karta, ki smo jo uvedli, je samo pet evrov. Zdi se mi, da je veliko bolj dostopno. Ljudi med drugim tudi veliko kombinirajo. Torej gredo smučat in nato še na tek ali obratno.
Koliko vam uspeva gledati tekme svetovnega pokala v tekih?
Prav v živo jih ne gledam, ker veliko delam. Pozneje pogledam rezultate ali pa na kratko kaj pogledam. Cele tekme nisem gledal že leta. Nimam velike želje, da bi vse podrobno spremljal. Vse skupaj spremljam bolj od daleč. Zdi se mi, da imamo super rezultate, ampak žal samo nekaj posameznikov. Katja (Višnar op. p.) bo verjetno počasi nehala, Anamarija pa ima super rezultate. V moškem šprintu so tudi dobri rezultati, ampak je treba vedeti, da imajo dobre pogoje.
Kakšne pogoje ste imeli vi?
Imeli smo ruski sistem. Posameznika, ki je imel večje ambicije, so "zadušili". Našlo se je šest članov, ki so si bili povsem drugačni. Načrt pa je bil enoten in je bil začrtan do konec marca in bilo je vseeno, ali je sonce, dež ali si bolan ... Ta sistem pri nas ni bil učinkovit, ker nas je bilo le šest. V Rusiji je bilo to možno, ko se imeli na voljo tisoč tekmovalcev. Eden ali dva sta že prišla ven, pa še to sta verjetno dobila kakšen pospešek v smislu dopinga.
Vam ta sistem ni ustrezal?
Jaz sem bil prvi, ki se je začel temu upirati in zaradi tega sem imel težave. Bil sem upornik. A v smislu, da sem želel doseči, da bi se vsak športnik obravnaval kot posameznik. Enemu ustreza en trening, drugemu drug. Z Natašo (Lačen, op. p.) nama je to nekako uspelo in s tem sva naredila rezultat. Pozneje se je pokazalo, da je to neka prava pot. Tudi Petra Majdič je delala na takšen način. Kot vemo, je ona delala izven ekipe. Za Anamarijo konkretno ne vem, ali jo trenira Nejc (Brodar, op. p.) ali italijanski trener (Stefano Sarraco, op. p.). To se je pokazalo kot realna stvar, a zato potrebuješ veliko denarja in širšo podporo. Danes jo tekmovalci imajo, nas pa so metali ven iz ekipe. Denar smo si morali sami pridobiti. Ko sem še treniral, sem si sam delal progo. Smuči sem si na kakšni tekmi tudi sam mazal. Rezultati so danes super, ampak zdi se mi, da je to še vedno stvar močne volje enega posameznika in nekaj ljudi okrog njega.
Matej Soklič je imel na olimpijskih igrah številko 13. Prav tako je imel številko 13 leta 1996 v Atlanti srebrni kajakaš Andraž Vehovar, s katerim sta nekaj časa poslovno sodelovala.
Dolga leta ste držali najboljši moški rezultat v Sloveniji. Pravzaprav imate na olimpijskih igrah in na svetovnem prvenstvu še vedno najboljši rezultat, na svetovnem pokalu pa je uspelo vaš rezultat preseči Mihi Šimencu.
Sam se ne bi želel primerjati s tem rezultati, ker sem živel v povsem drugih časih. Seveda, tudi danes je težko priti med prvih trideset. Treba je vedeti, da Miho danes trenira olimpijski prvak (Ola Vigen Hattestad, op. p.). Če bi jaz imel za trenerja olimpijskega prvaka, verjetno ne bi bil samo enajsti. Mislim, da nima smisla delati takšnih primerjav. Nekajkrat sem prišel med prvih trideset na razdalji 10 kilometrov v prostem slogu. In to na tekmi, ko je bila tam vsa svetovna elita. To je za današnje razmere v moškem teku znanstvena fantastika. Istočasno sem dosegal točke v šprintu, prav tako sva bila z Vasjo Rupnikom peta v štafeti. Moje rezultate so nekako pozabili, ker so me imeli tako "radi" na zvezi.
Zadnjo tekmo v svetovnem pokalu ste imeli leta 2005 na češkem v Novem mestu. Pravzaprav mineva 15 let, kar ste smuči postavili v kot. Zakaj ste končali svojo športno pot?
V ledvicah sem imel pesek in kamne. Izgubil sem tri mesece treninga. Takrat sem se odločil, da bom raje počel kaj drugega. Star sem bil 31 let in s 400 evri na mesec ni šlo.
"Zelo malo mi je manjkalo, da bi prišel do vrhunskega rezultata, ampak mislim, da sem v danih razmerah zelo dobro tekmoval."
Torej OI v Torinu, ki so bile naslednje leto, niso prišle v poštev?
Ne, nikakor. Nisem imel več tekmovalnih ambicij. Nisem pa dosegel tistega, kar bi lahko. To pa vse zaradi tega, ker sem dobival polena pod noge. Bolj sem se moral osredotočati, kako bom prišel na tekmo, in ne, kako jo bom odtekel. Zelo malo mi je manjkalo, da bi prišel do vrhunskega rezultata, ampak mislim, da sem v danih razmerah zelo dobro tekmoval. Nikoli se nisem nikomur prilizoval, zato sem imel vedno veliko težav. Vabili so me zraven, če bi kaj sodeloval, ampak sem odklonil. Imam veliko drugih prioritet v življenju.
Pa vam je za danes kaj žal, bi kaj spremenili?
Ne, nič ne bi spremenil. No, morda bi zamenjal državo in bi verjetno dosegel več. Šlo je veliko energije, ker sem se moral vseskozi pregovarjati z zvezo. Svoje sem potem dokazal na izbirnih tekmah. A vseeno se nisem mogel osredotočiti na to, kako bom tekmoval.
Kako pa gledate na današnjo slovensko ekipo v svetovnem pokalu?
Ekipa dela zelo dobro. Nejc (Brodar, op. p.) je super fant in veliko ve. Verjetno še več ve Ola Vigen Hattestad. Mislim, da dobro delajo in da so iz naših tekmovalcev potegnili maksimalno.
Danes mi ni več do tekmovanj.
Imate v sebi še kaj tekmovalnosti, ki ste jo imeli v času kariere?
Kar se tiče tekmovalnosti, popolnoma nič. Veliko jih še teče in hodijo na maratone ter se dokazujejo na stara leta. Jaz sem svoje tekmovalne ambicije izživel. Seveda, ko kdaj pogledam kakšen štart, se še vedno v tebi nekaj prebudi.
Kolikokrat še greste na tekaške smuči?
Letos še nisem šel. Pridem zgodaj zjutraj in pozno grem. Mogoče grem proti koncu zime, ko se vse skupaj malo umiri. Lani sem šel s svojim sinom, ki je star deset let. Da bi pa se meril na čas, to pa nikakor ne.
"Želim si, da se skupni projekt z občino razvija v pravo smer."
V športni karieri vam je največ pomenil dober rezultat, kaj vam pa danes pomeni največjo zmago?
Kar se tiče tega, kar počnem zdaj, bi si najbolj želel, da pade 20 centimetrov snega (smeh, op. p.). Včasih smo rekli, naj ga zapade vsaj pol metra, danes si pa želimo, da ga zapade vsaj deset centimetrov. Želim si, da se skupni projekt z občino razvija v pravo smer. Torej, da je proga vsak dan urejena. To je bil zadnja dva meseca kar zahteven projekt. Sicer pa mi največ pomeni, da so moji otroci zdravi in da živim normalno življenje.
2