Pred upokojitvijo še na najvišjo stopničko

V svetovni pokal je zajadral kot slalomist, se nato osredotočil na superkombinacijo, največje uspehe pa je beležil kot smukač. A od njegove najboljše sezone so minila že štiri leta. V tem obdobju je kot po pravilu sejal optimistične napovedi, po sezoni pa iskal razloge za neugoden rezultatski trend. Prav zadnja sezona je bila z vsega ducat osvojenimi točkami največje razočaranje in obenem znak za alarm. Izkušeni 32-letni Kranjskogorčan, ki je v svoji karieri enkrat stal na odru za zmagovalce in zabeležil še 12 uvrstitev med najboljšo deseterico, je prepričan o tem, da še ni rekel zadnje besede.

Pred dnevi je italijanski hitrostni smučar Simone Origone postavil nov svetovni rekord. Na smučeh je drvel s hitrostjo 252,4 km/h. Bi vas po tekmovalni karieri mikal skok tudi med hitrostne smukače? Čeprav se ne bi branil kakšnega hitrostnega preizkusa, pa se v te vode ne bom podal. Bolj bi me denimo mikal smukaški spust po hrbtišču planiške letalnice. To je pred leti preizkusila naša stara smukaška garda in se približala hitrosti 180 km/h. A nisem adrenalinski lovec na hitrosti. Pri srcu so mi bolj skoki. Spominjam se treninga na ledeniku Pitztal, kjer so bili skoki tako dolgi, da sva se z Rokom Perkom nato lotila meritev. Letela sva dobrih 90 metrov. Lahko bi tudi 120.

Vaša najhitrejša izmerjena hitrost na smukih svetovnega pokala je slabih 160 km/h. A tveganje je verjetno večje kot pa hitrostni spust ob 90 km/h večji hitrosti? Dovolj pove podatek, da si pri smukaški hitrosti od vrat oddaljen le kakšnih 25 centimetrov, kmalu zatem pa te čaka še zavoj. Raje ne pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi s smučjo zajel del snežne površine.

Ali kdaj razmišljate o nevarnosti svojega smukaškega udejstvovanja? S tem nimam težav. Če bi jih imel, se ne bi ukvarjal s smučanjem. Na štartu izklopim vse misli. Priznam pa, da me stisne pri srcu, ko spremljal nastope oziroma padce tekmecev.

Če povzamemo … Andrej Šporn ostaja v smukaški karavani. Popotnica pa, če zanjo označimo nedavno končano sezono, ni najboljša. Zelo milo ste dejali. Priznajmo si, sezona je bila slaba.

O tem govori tudi statistika. Kaj pa pravi glavni akter? Ste že našli razlago za tako strm padec? Razlogov je nedvomno več. Najprej se je zataknilo pri opremi, s katero se nikakor nisem sprijaznil. Smuk sprva niti ni bil problematičen. Čutil pa sem pomanjkanje prave veleslalomske baze. Za nameček sem imel na tekmah v prvem delu sezone tudi obilico smole z vremenskimi razmerami in igro štartnih številk. Zaradi mile zime mi tudi snežne podlage večinoma niso bile pisane na kožo. Pogrešal sem tekme na ledeni podlagi. Pravega rezultata ni bilo, kar mi je dodobra načelo samozavest. Po novem letu se mi je celotna smukaška hiša podrla na glavo. Bil sem povsem brez občutka. Tudi opremi nisem zaupal. Priznam, bil sem povsem razstavljen.

Oprema, vreme, sneg … Govorite o zunanjih dejavnikih. Si očitate tudi kakšno napako v procesu dela? Večjih napak nisem delal. Trdim pa, da bi bila slika drugačna, če bi na trening v Severno Ameriko odpotoval že en mesec pred prvo tekmo. S tem bi pridobil kar nekaj časa za kakovostne treninge, obenem pa bi se lahko udeležil tudi tekem nižje ravni in ujel tekmovalni ritem.

Ostali ste tudi brez olimpijskega nastopa. Boleč udarec? Zame je olimpijski smuk zgolj ena tekma v sezoni. Vem tudi, da nisem imel stoodstotno izpolnjene norme. Verjamem pa, da bi sicer lahko našli rešitev. Ne želim prav veliko razpravljati o tem. Ni mi bilo vseeno. A po drugi strani sem poskušal tisti premor kar se da dobro izkoristiti. Veliko sem se posvečal tehniki in opremi.

Med drugim ste zamenjali tudi proizvajalca smuči. Po dolgih letih na Elanovih smučeh ste namreč prestopili v Stöcklijevo družino. Menjava proizvajalca med sezono je vselej tvegana. Bi jo označili za izhod v sili? Da. Želel sem rešiti zadnji del sezone in postaviti temelje za delo v prihodnje. Žal se je v Elanu premalo vlagalo v razvoj opreme. Zaspali so. Izjema je le zadnja sezona, ko se je tudi komunikacija vidno izboljšala. Toda pri svojih letih žal nimam časa za vnovičen proces razvoja tekmovalne smuči. Pred leti sem že prehodil to pot. A takrat sem štel 22 let.

Ko ravno govorite o letih. Letos jih boste dopolnili 33, po slovesu Mitje Valenčiča pa ste najstarejši reprezentant. Verjetno je pred vami zadnja prava priložnost za želeni preboj? Let ne čutim. Navsezadnje tudi ob koncu sezone brez težav delam od 10 do 12 ur na dan. Priznam pa, da ob še eni tako slabi sezoni, kakšna je bila zadnja, ne bi več vztrajal. Verjamem, da se letošnja zgodba ne more ponoviti. Zagnanosti mi ne manjka. Po menjavi smuči osvajam novo tehniko. Smučal bom, dokler se bo dalo. Vesel sem tudi, da imam ob sebi vselej vsaj enega trenerja, ki mi pomaga. Upam, da bo vodstvo zveze oziroma panoge postavilo ustrezno trenersko strukturo tudi za delo v prihodnje. Sam bi bil najbolj vesel, če bi ekipa za hitri disciplini ohranila dozdajšnje trenerje. Ob tem seveda ne skrivam, da si bomo morali vsi skupaj naliti čistega vina in si priznati napake. Obenem pa upam, da se bo ekipi priključil še kakšen mlajši tekmovalec. Martin Čater je že prvo pravo ime.

Ste ob dejstvu, da gre za zadnji poizkus, pripravljeni v priprave vložiti še več – tako časa in energije kot tudi denarja? Nisem polovičar. Če ne bom stoodstoten, potem je škoda mojega telesa, živcev in denarja. Da, vložil bom vse.

Ni skrivnost, da ste največji rezultatski dolžnik … Čeprav trdim, da bi na tekmah rad predvsem užival, kar je moj osrednji motiv za trdo delo, pa tega dolga ne tajim. Do upokojitve bi rad na vsaj eni tekmi stal na najvišji stopnički v svetovnem pokalu. No, če bi mi to uspelo v Kitzbühlu, bi bil še toliko bolj vesel.

Prav Kitzbühel je stalnica v pogovoru z vami. Petelinji greben vam zelo ustreza in vam je prinesel tudi edino uvrstitev na stopničke. Kako pa komentirate očitke na račun vaše smukaške omejenosti, zaradi katere naj bi stavili predvsem na ta teren? Zelo dobro se zavedam, da moja smučarska širina ni primerljiva z najboljšimi smukači na svetu. Žal tudi vem, da teh pomanjkljivosti ne morem več povsem odpraviti. Plačujem ceno za napake, ki so se delale v zgodnejših fazah mojega smučarskega razvoja. Že kot otrok sem se premalo posvečal prostemu smučanju. Prehitro sem se znašel med količki. Morda bi tedaj potreboval bolj odločnega trenerja, ki bi me v slogu Janeza Šmitka gnal po različnih terenih. Moj največji pokop pa je del kariere med 17. in 20. letom. V tistem obdobju sem prevzel napačne smučarske navade.