Veselje in zgodovinska nagrada po trpljenju in težki noči

Sportal Nemci na maratonski tekmi ubranili zlato, Slovenci do prvega odličja

"Prigarana, zelo prigarana. Spet smo imeli malce preizkušanja mojih živcev, koliko bom ostal miren. Ostal sem in odskakal res dobro. Zelo vesel in ponosen sem, da smo skupaj sestavili osem skokov, kar je bilo dovolj za medaljo. Že v Lahtiju smo začeli. V Seefeldu in Oberstdorfu smo bili blizu. V Oberstdorfu smo bili eni večjih favoritov. Medaljo sem imel, Ema je bila svetovna prvakinja. Pričakovala se je medalja. Ko sem šel takrat na prvenstvo, sem rekel, da bomo na mešani tekmi osvojili medaljo, vendar je nismo. Zato sem še toliko bolj vesel, da smo jo danes dobili. Zdaj imamo končno medaljo v tekmi mešanih ekip," je bil izjemno vesel uspeha Anže Lanišek, ki je skakal kot zadnji, in o tem, kako je osvojiti medaljo na domačih tleh, pristavil: "Malce je čudno. Odlično je. Najbolj mi je bilo všeč, da so bili tu domači, ki sem jim skočil v objem."

Slovenska reprezentanca v sestavi Nika Križnar, Timi Zajc, Ema Klinec in Anže Lanišek ter pod taktirko trenerjev Roberta Hrgota in Zorana Zupančiča je bila celo v igri za zlato medaljo, saj je med tekmo povedla, na koncu so se veselil brona, ki ima posebno težo, kar izpostavlja tudi Zajc, ki je bil med vsemi tekmovalci najboljši: "Res odlično, da smo osvojili medaljo. Pokazal sem, da sem res v formi. Od četrtka naprej kažem vrhunske skoke. Danes sem imel najboljši rezultat tekme. Nimam si česa očitati. Škoda včerajšnje priložnosti, ampak gremo naprej."

"Preizkušali so me, a se nisem pustil zmesti"

Oba fanta sta bila kandidata za medaljo že na posamični preizkušnji, saj sta bila razpoložena na treningu in kvalifikacijah. V turbolentni tekmi, kjer sta težave povzročala veter in žirija, sta potegnila kratko. Žaba je izpostavil, da je bilo težko zaspati: "To je druga zgodba. Že kar nekaj časa je snežilo in kar nekaj snega je zapadlo, preden sem zaspal. Ležal sem v postelji in predelal tekmo. S pomočjo domačih in terapevtke se mi je uspelo zbrati za tekmo mešanih ekip."

Veselje celotne ekipe ob osvojeni bronasti medalji. Foto: Sportida

In pri obeh skokih je bilo videti, kako mu je breme padlo z ramen, saj se je veselil dveh odličnih skokov. "Kar je za ven, je za ven. Tako je. Nočem drugače delati, ker je bila včeraj lepa priložnost. Oba sva jo imela. Skoki so bili vrhunski in vemo, kako se je končalo. Zato sem se danes tako odzval. Pred zadnjim skokom sem se počutil normalno. Prosil sem za predskakalca, nisem ga dobil. Norvežan ga je dobil. Delajo se določene razlike, ki mi niso všeč. Malce so me spet preizkušali. Rekel sem si, da se ne bom pustil zmesti. Enkrat je domače prvenstvo, enkrat priložnost za medaljo."

"Končno sem lahko pokazala tisto pravo Niko"

Izvrstno je svoj del posla opravila tudi Nika. Po vseh težavah, ki jih je imela v zadnjem obdobju, je tudi zanjo bron pravi balzam za dušo: "Kolajna je v naših rokah, malo sem si oddahnila. To smo potrebovali, da bomo zdaj lažje zadihali za naprej. Počutim se odlično, res je bilo le vprašanje časa, kdaj se mi bo odprlo, kdaj bodo prišli tisti skoki, ki sem jih kazala na treningih. Vedno so prišle neke bolezni vmes, zdaj je ta bolezen mimo in končno sem lahko pokazala tisto pravo Niko, ki sem jo kazala na vseh treningih. Končno sem malce drugače zaživela."

Foto: Grega Valančič/Sportida

Napetost je bila prisotna le, ko je skočila (oziroma doskočila) Ema – pri drugem skoku je imela težave –, sicer je bila vselej mirna: "Hvala bogu je odpeljala normalno skozi doskočišče in je z njo vse v redu. Na koncu smo zadržali tretje mesto. Komaj čakam, da prejmemo kolajne. Sicer bo to šele v sredo, ampak vseeno, bomo pa zdaj z ekipo proslavili. Bila sem kar sproščena. Bila sem v prvi skupini, najlažje je po navadi biti v tej skupini, ker še vseeno ni takega pritiska nate, kot če si zadnji, ko imaš občutek, da je vse na tebi. Vesela sem, da sem prva skočila, da sem vodila to silo naprej oziroma da sem ekipo poganjala, da so imeli malo lažje misli, lažjo glavo." 

Ema hvaležna

Tudi sama je čutila, da sta bila tako srebro kot zlato dosegljiva, a si s tem ne beli glave. Medalja je medalja in povrhu vsega še na domači skakalnici v Planici: "Po zadnjem skoku sem vedela, da sem naredila dobro delo, da je bila ekipa prva. To mi je dalo vetra za naprej in zaupanje, da bo mogoče ekipa imela še kaj več. Štirje tekmovalci so v ekipi, vsi morajo opraviti vrhunsko delo. Ni odvisno samo od enega, tako da menim, da smo še vseeno lahko zelo, zelo zadovoljni s tem, kar smo dobili." 

Foto: Grega Valančič/Sportida

Ko je Nika danes prikorakala do slovenskih predstavnikov sedme sile, je bila prvič brez maske, kar je lep znak, da je gripa počasi že zgodovina. Navdušila je s skoki, kar je dober obet pred selitvijo na veliko skakalnico: "Maske ni več, moram pa reči, da sem veliko boljše, morda še malo prehlajena, ampak vseeno veliko lažje zadiham, da se pripravim na tekmo." 

Težav pa ni imela le Nika, tudi Emo so pestile nevšečnosti. Koleno ji je ponagajalo pred posamično preizkušnjo, zato je bila tudi sama na veliki preizkušnji. Vsako jutro je še vedno trdo in velika zahvala gre fizioterapevtski službi, da ga spravi v pogon, pomaga pa si tudi s protibolečinskimi tabletami. Skoka se ji danes nista najbolje izšla, vendar je pripomogla pomemben delež k bronasti medalji: "Zagotovo sem vesela. Vedela sem, da bom danes verjetno najšibkejši člen ekipe, tako da ... Dala sem res vse od sebe, potrudila sem se po najboljših močeh. Menim, da se je to videlo, tako da sem zelo vesela, da je tudi preostali del ekipe danes opravil svoje, zelo hvaležna sem za to."