Mati Ilke Štuhec brez dlake na jeziku

Zdaj že kar tradicionalno brez dlake na jeziku in brez zavor je mati slovenske smučarske šampionke in vodja ekipe Darja Črnko pokomentirala dogajanje v pripravah na letošnjo sezono. Pet tednov v Ushuaii v Argentini in nato še prvič tri tedne v Corralcu v Čilu je bil izplen trenažnega procesa, ki ga je ekipa edine slovenske specialistke za hitre discipline uspela opraviti v letošnjem poletju. Načrt, ki se je po besedah Črnkove kljub velikemu tveganju in številnim vprašanjem izkazal za zadetek v polno. Vsi skupaj zdaj že odštevajo dni do 18. in 19. novembra, ko se bo začela sezona za specialistke za hitre discipline na italijansko-švicarski meji v Zermattu/Cervinii. Še pred vstopom v novo obdobje se je mati, glavna trenerka in vodja ekipe Ilke Štuhec v pogovoru za Sportal dotaknila dogajanja v zadnjih mesecih, menjave v ekipi pa tudi nove sezone, ki že glasno trka na vrata.

Darja, za vami so dolge priprave na južni polobli. Lani ste nam v pogovoru pred začetkom sezone dejali, da ste po dolgem času na smučeh videli staro Ilko, ki je nato v sezoni zablestela. Kakšno Ilko ste videli letos?

Je bolj podobna tej Ilki, ki smo jo gledali lani, kot tisti, ki smo je pred tem. Nihanja v njenem smučanju so v zadnjih letih pri njej že stalnica in tega smo se navadili. Je pa z izrednim fokusom odtrenirala zadnja dva meseca. Res se je poznalo, da je za njo dolga doba težkih treningov, ker ko smo na enem zadnjih treningov na koncu rekli, da je pred njo še zadnja runda šestih voženj veleslaloma, je pri njej vedno tako, da želi odpeljati vsaj še vožnjo ali dve, tokrat pa je sama dejala, da je to to (smeh, op. p.).

A na treningih je dajala res svoj maksimum, bila je fokusirana do vsakega zadnjega zavoja, kar je tudi cilj vsega in tudi edini možni scenarij, da ne pride do kakšnih neljubih dogodkov in poškodb. Normalno je, da jo je ta doba priprav iztrošila, a to je bil tudi namen tega odhoda na južno poloblo.

Štuhčeva je lansko sezono kronala s štirimi uvrstitvami na stopničke za zmagovalke v svetovnem pokalu, dvakrat je bila najhitrejša, v smukaškem seštevku pa je morala priznati premoč le Italijanki Sofii Goggii. Foto: AP / Guliverimage

Prvič se je zgodilo, da ste na pripravah preživeli dva meseca v kosu. Koliko ste morda tu vzeli v zakup neko tveganje, da bi se Ilka v teh dveh mesecih preveč iztrošila še pred začetkom sezone?

Tveganje vedno obstaja, a jo zdaj vsi že res tako dobro poznamo, da znamo te stvari regulirati z dnevi in količino smučanja, ki ga opravi. Nikoli ne smučamo pet ali šest dni zapored. Včasih se kaj spremeni, a s količino res nikoli ne pretiravamo. Tudi sama je zdaj že toliko zrela in ne zaletava, da včasih tudi sama jasno pove, kdaj ima dovolj. Vedno pa pove tudi, kdaj bi več, kar je seveda pogosteje, ampak takrat smo tukaj vsi mi iz ekipe, ki znamo stopiti na zavoro, ko je treba.

Po koncu lanske sezone se je, vsaj za širšo javnost, zgodila nepričakovana menjava na mestu pomočnika trenerja. Marka Vukičevića je po odhodu zamenjal nekdanji hrvaški specialist za hitre discipline zdaj pa trener Natko Zrnčić Dim. Kakšna je njegova vloga v ekipi?

Natko mi veliko pomaga. Res je priden, delaven, prinesel je nek nov val energije, tako da se mu ves čas smejimo. Točno ve, kako poteka trenažni proces, je pa res, da se je moral dodobra navaditi na naš sistem, ker sam izvira še iz časov, ko so vsak dan trenirali do mrtvega. Hrvati so imeli pač tak sistem, sploh v časih, ko je bil še Natko tekmovalec, kar tudi jaz vem, ker smo včasih trenirali skupaj. A res se je hitro navadil, prilagodil, tudi zdaj, če česa ne ve, vpraša. Vse se hitro dogovorimo. Tudi ni zamerljiv, kar je v takšnem primeru, ko smo skupaj res ogromno časa in ni ves čas vsak najboljše volje, zelo dobrodošlo, tako da imamo lahko res odkrito komunikacijo.

V ekipi je po koncu lanske sezone prišlo do menjave na položaju pomočnika trenerja, kjer je Marka Vukičevića zamenjal Natko Zrnčić Dim. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zgodba z Markom Vukičevićem se je zaključila zelo na hitro. Kaj se je pravzaprav dogajalo? Menjava je bila še toliko večje presenečenje po tako uspešni sezoni.

V bistvu še sama ne vem dobro. Verjetno sva bili midve z Ilko še najbolj presenečeni od vseh. Sama sem iskreno mislila, da stvari funkcionirajo in me je vse skupaj res zelo presenetilo. Marko se ni več strinjal z vsem skupaj, hotel je biti glavni trener, želel je sprejemati odločitve, za katerimi stoji glavni trener. Ilka je odločila, da mesto glavnega trenerja pri nas ni na voljo in ker on na to ni mogel vplivati je pač odšel. Zdaj je to že za nami.

Če je Ilka lansko sezono na srečo preživela brez večjih poškodb, pa je bilo drugače pri vas, potem ko ste na svetovnem prvenstvu v Meribelu na treningu nesrečno padli in utrpeli zlom stegnenice. Kakšno je zdaj stanje z vašo nogo?

Ja, tisto dogajanje lani na svetovnem prvenstvu je bilo res pravo opozorilo, kako hitro in nepričakovano se lahko stvari obrnejo v nenadejano stran. Zdaj že smučam, sicer ne tako kot bi si že želela, a počasi se stvari postavljajo na svoje mesto. Res dolgo obdobje sem bila obsojena na bergle, zatem sem prestala še dolgo rehabilitacijo. V takih trenutkih se šele zares zaveš, kako pomembno je zdravje. A vesela sem, da je to za mano in da je fokus zdaj povsem spet tam, kjer mora biti, torej pri Ilki.

Po zlomu stegnenice je prestala rehabilitacijo. Foto: Grega Valančič/Sportida

Pred vstopom v lansko sezono je bilo v zraku kar nekaj ugank, tudi Ilka po vseh težavah ni več spadala v nek ožji krog favoritinj za najvišja mesta. Letos je zgodba doživela spet povsem nov zasuk in bo Ilka spet med tistimi tekmovalkami z največjo tarčo na hrbtu. Čutite zaradi tega kaj več pritiska?

Pri nas ni pritiska, tega smo že navajeni. Bolj je spet to, da nas zdaj spet tudi vsi člani drugih ekip v svetovnem pokalu gledajo in sprašujejo, kaj boš delal in kako se boš lotil stvari. Pa tega iskreno več ne govorimo na glas, ker drugi počno isto. Svet alpskega smučanja zna biti zelo zahrbten, ves čas je veliko nekega laganja, dela za hrbtom. Velikokrat je tako, da se nekaj dogovoriš, pa je pojutrišnjem že vse drugače. Tega smo se že navadili, a vedno znova se vprašam, kaj je tega treba, saj bi lahko vse funkcioniralo tudi na drugačen način. A naš fokus je res samo na nas samih in naših ekipi, s temi motečimi elementi se nekako več ne ukvarjamo.

Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com Razmere za delo so v alpskem smučanju iz leta v leto zahtevnejše. Sami ste res že vrsto let del karavane alpskega smučanja. Kako sami vidite spremembo na ledenikih in tudi sicer?

Ta sprememba je res nenormalna. Lani, ko smo prišli v Zermatt, pa me prej tam ni bilo samo dve leti, pa me je skoraj kap, kakšna sprememba se je zgodila. Če bi mi nekdo pokazal sliko, kakšna je ta sprememba, mu ne bi verjela, tako pa sem res videla vse skupaj na lastne oči. Sneg pobira res tako drastično, da je to težko razložiti, če tega sam ne doživiš. Vsak pri sebi na koncu ve, koliko pazi na naš planet, a stvari se res ne odvijajo v pravo smer.

Letos ste potem imeli kar srečo, sploh s pogoji v Corralcu v Čilu, kjer ste bili z ekipo prvič.

Vesela sem, da sem stala za mojo odločitvijo, da smo trenirali dva meseca, čeprav je bila ta odločitev res tvegana. Ko sem najprej ekipi povedala, da gremo za dva meseca, so me vsi gledali, kot da z mano ni vse v redu. V Ushuaii nismo dobili treningov, kot smo si želeli, čeprav smo na koncu nekako opravili svoje.

Drug svet pa se nam je odprl v Corralcu. Dejansko smučaš na vulkanu, nikjer ni nobene skale, nobene mreže. Najbolj pomembno pa je, da smo imeli mir. Ilko smo tam tudi navadili nazaj na hitrosti, ki je pred tem v Argentini ni mogla dobiti. Pomembno je, da smo dvignili nivo hitrosti, tako da se je Ilka spet smučala tam s 130, 140 kilometrov hitrosti na uro. Na koncu se je res dobro izteklo.

Verjetno pa ni enostavno dva meseca v kosu preživeti skupaj praktično 24 ur na dan, kajne?

Res je, a vsi skupaj smo se zelo potrudili. Vmes smo imeli tudi nekaj dni oddiha, ko smo bili narazen. Normalno je, da se zgodijo tudi slabi dnevi, a ti se lahko tudi če si skupaj samo nekaj dni. Je pa odvisno od karakterja ljudi, če je kdo zamerljiv, potem te stvari res težko funkcionirajo. Pride do trenutka, ko se stvari ne da povedati na prijazen način, a to se hitro pozabi in se naredi korak dalje.

Koliko ste bili v pripravah v kontaktih z vodilnimi na Smučarski zvezi Slovenije?

Toliko, kot je bilo treba, da je vse urejeno. Ilki so letos namenili nekaj več denarja, še vedno je to za nas kar precej premalo, a tako pač je. Več tudi sami nimajo.

Ilka Štuhec je na lanskem svetovnem prvenstvu v smuku zasedla šesto mesto, za odličjem je ob zahtevnih pogojih na progi zaostala za tri desetinke sekunde. Foto: Reuters

Seveda pred sezono ne moremo mimo tistega najbolj klišejskega vprašanja – kakšne rezultatske cilje ste si postavili letos?

Vprašanje je klasično, klasičen bo pa tudi odgovor (smeh, op. p.). Imamo svoje cilje, ti so daleč od skromnih, a o tem zdaj ne bi govorila na glas, ker se potem začno na to vsi obešati. Naredili smo, kar smo morali, Ilka je dobila najboljše možne pogoje, kar se je v danem trenutku dalo, kakšna bo forma, počutje na dan tekme, pa bomo videli sproti.

Letos se obeta sezona brez velikega tekmovanja.

Ja, a s tem se ne obremenjujemo. Tudi lani, ko je bilo svetovno prvenstvo, nismo gradili sezone tako, da bi ciljali samo na tisto eno specifično tekmo. V smučanju in teh zahtevnih pogojih, kot jih imamo zdaj, je težko nastavljati formo za določeno obdobje, včasih je bilo to veliko lažje, zdaj pa so se pogoji tako spremenili, da imamo včasih tudi do dva, tri tedne pavze in lahko takrat marsikaj reguliraš. Res so dolgi razmiki med tehničnimi sklopi in sklopi v hitrih disciplinah, letos bomo imeli kar trikrat premor dolg tri tedne. Tudi od predzadnje tekme do finala bo daljši premor, kar je malce čudno, a temu se moraš prilagoditi.

Nikakor nas ne razumeti, da Ilko pošiljamo v upokojitev. A koliko časa verjamete, da bo še stala na smučeh? V njej še vidite Foto: AP / Guliverimage tisti žar in željo po smučanju?

Iskrico še ima in to res izjemno, lahko pa se te stvari obrnejo v trenutku. Ilka je ženska in vemo, da se stvari lahko pri nas obrnejo z danes na jutri (smeh, op. p.). Tako da iskreno res nimam pojma. Trenutno gremo res leto za letom, kar je na koncu koncev tudi težava, saj moraš treninge na južni polobli za prihodnje poletje več ali manj rezervirati že zdaj, ker je tudi tam postala nepopisna gneča in se bodo tudi tam začele omejitve. Na treninge ne bo več moral kar vsakdo, ker je ljudi tam res preveč. Argentina je bila letos res tako natrpana, da je bilo na sestankih za proge večkrat zelo pestro in tudi sama se tega več ne bi šla, ker res ni prijetno. A zaenkrat je naš fokus res samo na delu in na vsaki naslednji tekmi, dokler bo Ilka uživala bomo uživali tudi mi.

Do prve tekme v svetovnem pokalu vas čaka še slab mesec dni. Kakšen plan imate do takrat?

Zdaj je imela Ilka po tem dolgem obdobju treningov še malce časa za počitek, v tem tednu pa bo že začela znova tudi s kondicijskimi treningi. Potem bomo šli za nekaj dni smučat, zatem se bomo pa spet vrnili domov, kar sicer ni v naši navadi, a tako je zdaj naneslo. Potem bo spet sledilo nekaj kondicijskih priprav, zatem pa nas čaka že odhod na tekmo, za katero upamo, da bo.

Tekma v tem času bo verjetno skoraj zagotovo potekala v nepravičnih pogojih, ker v tem času pogoji na progi res ne morejo biti dolgo časa za vse vsaj približno enaki. O pomenu štartnih številk pa smo se veliko pogovarjali že lani. Še danes mi gre na jok, ko pomislim na lansko svetovno prvenstvo, ker Ilka res ne more biti bolj pripravljena, kot je bila takrat. A zdaj je to že mimo in verjamem, da se bo to nekoč obrnilo tudi v njeno smer.

Preberite še:

Sportal Ilke Štuhec že dolgo ni kaj tako presenetilo #video

Sportal Ogorčenje in peticija proti Mednarodni smučarski zvezi

Sportal Zelena luč za smučarski uvod v Söldnu, snega je dovolj