Kranjec o prestrašenosti, Tepeš o grenkem priokusu, Damjan o adrenalinu

Da so letalnice pisane na kožo Juriju Tepešu, je jasno vsem. Na njih neizmerno uživa. Pred dvema letoma se je na stari Letalnici bratov Gorišek veselil tudi premierne zmage v svetovnem pokalu. Se pa spomni tudi na sploh prvega poleta na letalnici v dolini pod Poncami: "Zelo dobro se ga spominjam. Začel sem tisto sezono, ko sta dva pred mano padla. Strahu ni bilo. Vedel sem, da dobro skačem. Na žalost mi ni uspelo poleteti čez 200 metrov in sem imel zaradi tega grenak priokus."

V slovenskem taboru je najbolj izkušen Robert Kranjec, ki ima predznak odličnega letalca. Leta 2012 je med drugim na napravi v Vikersundu postal svetovni prvak v poletih, istega leta pa je na najvišji stopnički svetovnega pokala stal tudi v domači Planici, sicer ima še tri zmage na letalnicah. "Pri prvem poletu v karieri sem bil prestrašen. Stegnil sem se, spodaj pa imel težave. Bil sem zelo previden. Adrenalin je na poletih pri prvem skoku vedno prisoten. Še zdaj je. Sem pa prejšnjo letalnico dobro poznal in jo tudi pobližje spoznal," se je prvega poleta v karieri na planiški letalnici dotaknil Kranjec, ki je leta 2001 na njej grdo padel.

Med zrele skakalce spada tudi Jernej Damjan, ki pravi, da je na letalnicah najtežje, ko nisi v formi: "Huh, že kar nekaj let je minilo, odkar sem prvič poletel v Planici. Bilo je adrenalinsko, tega se spomnim. Bolj me je bilo strah dve leti pozneje, ko sem skakal slabo in sem moral gor. Pri skokih je zelo pomemben vidik, da si zaupaš in si stabilen v zraku. Sicer pa te na vrhu vedno stisne. Če te ne, je s tabo nekaj narobe."