Ko olimpijske želje ne ustavi niti grozljiv padec

Dva dni po padcu na štartu olimpijskega smuka

Torino 2006. Za takrat 21-letno Lindsey Kildow druge olimpijske igre. Prve, na katerih je veljala za favoritko v smuku, potem ko je v svetovnem pokalu dobila svoje prvi tri smukaške tekme. Na prvem smukaškem olimpijskem treningu je bila najhitrejša, na drugem pa ... Padec, ki je vsem vzel dih. Pred manjših skokom ji je razširilo smučke, obrnilo desno koleno, poletela je v zrak in po nekaj metrih z vso silo treščila ob tla. Nepremična je obležala na snegu. Naložili so jo v aki in jo s helikopterjem odpeljali v bolnišnico. Številni so takrat govorili, da to dekle ne bo več smučalo. Sama je pozneje priznala, da je mislila, da si je zlomila hrbtenico.

Foto: AP / Guliverimage Noč je preživela v bolnišnici, temeljiti pregledi pa so pokazali, da nima ničesar zlomljenega. Neverjetno! In tako se je dva dni pozneje pojavila na štartu olimpijskega smuka. Imela je odrgnine na boku oziroma kolku in močne bolečine, a to mlade Američanke ni ustavilo. "Da ne bi nastopila, sploh ni prišlo v poštev," je dejala. Moč olimpijskih iger je bila prevelika. Osvojila je osmo mesto. Dva dni pozneje je osvojila še sedmo na superveleslalomu. Ameriški olimpijski komite ji je podelil posebno nagrado za prikazan olimpijski duh. Štiri leta pozneje je na igrah v Vancouvru le osvojila tako želeno zlato olimpijsko kolajno v smuku.

Njena edina zlata olimpijska kolajna

Za smučarko, ki je v svetovnem pokalu zmagala kar 82-krat, je to edina zlata olimpijska kolajna. Pogoste poškodbe so ji največ vzele prav na olimpijskih igrah. V Vancouvru je nastopala s poškodovano mečno mišico. Najbolj jo je bolelo, ko si je obuvala smučarski čevelj. Pa je ob zlatu v smuku osvojila še bron na superveleslalomu. Na veleslalomu si je ob padcu zlomila mezinec, padla pa je tudi na kombinacijskem slalomu. Igre v Sočiju 2014 je morala izpustiti, saj si je že na začetku tiste zime strgala kolenske vezi.

Štiri leta pozneje je osvojila smukaško zlato kolajno. Foto: AP / Guliverimage

Tri dni po grozljivem padcu osvojil zlato kolajno

Hermann Maier Foto: Reuters Nagano 1998. Hermann Maier, pri 25 debitant na olimpijskih igrah, je na Japonsko prišel po petih zaporednih zmagah v svetovnem pokalu. Avstrijski smučar je veljal za najbolj neustrašnega in agresivnega smučarja tistega časa, ki je bil za zmage pripravljen storiti vse. Zaradi vetra in sneženja so tekmo prestavili trikrat. Namesto v nedeljo, osmega februarja, je bila v petek, 13. Čudovit, jasen dan. A tudi tisti dan je pihalo. In zato so sedma vratca pred zavojem v levo nekoliko zamaknili. In tega vsi smučarji niti niso vedeli. Jean-Luc Cretier se je pred temi vrati iz previdnost skoraj "ustavil". "Danes si moral smučati z glavo in ne s svojimi nogami," je dejal Francoz, ki je tekmo tudi dobil. Pozneje ni več zmagal. "Zavoj so tako spremenili, da je bil povsem nenaraven. Moral si upočasniti, sicer ne bi izpeljal," je dejal ameriški smučar Tommy Moe.

"Pomislil sem, da je mrtev"

Maier ni upočasnil. "Še vedno sem prepričan, da sem izbral najhitrejšo linijo. A žal se je izkazalo, da se je ni dalo izpeljati. Vsaj ne s tako močnim bočnim vetrom, ki pa sem ga sam zaradi tako velike želje povsem prezrl," se je pozneje spominjal v pogovoru za Sports Illustrated. Zgodil se je morda še danes najbolj grozljiv padec v zgodovini alpskega smučanja. Ko je skušal odpeljati zavoj in je težo z desne prestavil na levo smučko, ga je tako rekoč katapultiralo v zrak in letel je z glavo naprej več kot 20 metrov, nato pa z glavo in ramo treščil v sneg. Zletel je v zaščitno mrežo. Sila je bila tolikšna, da je strgal tako prvo kot drugo mrežo in po več preobračanjih končal v globokem snegu. "To je bila posledica pomanjkanja smukaških izkušenj, izredne odločenosti in mladostne neodgovornosti," je dejal Maier. Eden od njegovih tekmecev Kyle Rasmussen je padec videl s sedežnice: "Pomislil sem, o moj bog, mrtev je."

Tri dni po padcu zmagovalec superveleslaloma. Foto: Reuters Ampak ne, zanj iger na Japonskem ni bilo konec. Čez nekaj trenutkov se je sam pobral na noge in odkorakal nepoškodovan. Nič čudnega, da so ga klicali Herminator. "Imel sem polna usta snega. Najprej sem ga moral izpljuniti. Ko sem prišel do sape, sem moral hitro ustati, da bi pomiril svoje domače, ki so gledali tekmo na televiziji. Sicer bi še malo ležal v snegu." Tri dni pozneje je bil znova na štartu, in to kljub zatečeni rami in odrgnjenemu desnemu kolenu. Superveleslalom bi moral biti že dan pozneje, a so ga dvakrat prestavili. In to mu je pomagalo, da je lahko nastopil, da je bila bolečina vsaj malo manjša.

"Tisto sezono sem zmagal vse superveleslalome. V Nagano sem prišel kot v vodilni v svetovnem pokalu. Čeprav so bile to moje prve olimpijske igre, sem želel iti do konca, da uresničim svoje olimpijske sanje. Bil sem preveč samozavesten." A to mu je prineslo najprej zlato kolajno v superveleslalomu in nato zlato še v veleslalomu. Pravzaprav sta to edini zlati kolajni štirikratnega zmagovalca svetovnega pokala.

"Nisem letel kot Lufthansa"

Večer po padcu na druženju z novinarji. Foto: Reuters Dogodek, ki ga je izstrelil med največje športne zvezde na svetu. Pristal je celo na naslovnici ameriške revije Sports Illustrated, še danes fotografija "letečega" Maierja v horizontalnem položaju, ki jo je posnel Carl Yarbrough, velja za eno najboljših športnih fotografij. Na fotografiji se vidi, kako je vsaj sedem metrov visoko v zraku stiskal zobe in se pripravljal na tresk ob tla. Zdelo se mu je, da je letel celo večnost, je takrat dejal. Pa je bil pravzaprav samo dve sekundi.

Pozneje je Maier na kopijo te fotografije podelil na tisoče avtogramov. "Pa še vedno ne vem, kako je sploh pravilno obrnjena," se spominja v smehu. Že tisti večer  po padcu je novinarjem v smehu razlagal: "Da! Moj prvi veliki padec na smuku. Nisem letel kot Lufthansa."