Anamarija Lampič
Torek, 5. 3. 2019, 15.10
5 let, 1 mesec
Katja Višnar, pogovor
Ko je že skoraj obupala, je prišla medalja #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,93
1
Katja Višnar, srebrna z zadnjega nordijskega svetovnega prvenstva, je dokazala, da se vztrajnost še kako obrestuje. Po dolgih letih tekmovanj je le osvojila odličje na svetovnem prvenstvu. Ob tem jo je zelo presenetilo, kako je ta uspeh spremljal njen sin Ludvig.
Doma si je tekmo še nekajkrat pogledala, da je dojela
Katja Višnar je tako želeni cilj dosegla šele na svojem sedmem svetovnem prvenstvu. Za to medaljo se je morala še toliko boj potruditi, ker se je med športno kariero odločila za materinstvo in tako formo gradila na novo. Na medaljo je računala že nekaj sezon prej, a ji je vedno malce zmanjkalo. Tokrat se je vse izšlo, sploh na ekipnem šprintu, ko je vse odvisno od dveh tekmovalk.
"Ta medalja je še nekaj več in doma sem morala še nekajkrat pogledati tekmo, da sem ugotovila, da sva tekli zares vrhunsko in da zares imamo medaljo."
"Vem, koliko je treba trenirati in koliko je treba biti pripravljen za medaljo. Velikokrat sem bila blizu in že letos poleti sem čutila, da sem na ravni, na kateri sem bila v svojih najboljših letih. Zaradi tega sem imela upanje, da bi se v letošnji sezoni vendarle lahko povzpela na stopničke. Ta medalja je še nekaj več in doma sem morala še nekajkrat pogledati tekmo, da sem ugotovila, da sva tekli zares vrhunsko in da zares imamo medaljo. Vredno je bilo vztrajati," je z nasmehom razlagala Višnarjeva.
Pred SP ni kazalo najbolje.
Še tik pred svetovnim prvenstvom je bila jezna
Blejka je že pred odhodom na svetovno prvenstvo povedala, da je tokrat čas za medaljo, a pred tem in tudi na samem prvenstvu ni kazalo najbolje. "Po tekmi v Lahtiju sem bila zelo jezna. Tja sem odšla po dobro formo in da bi dokazala, kaj lahko dosežem na svetovnem prvenstvu, a se je skoraj zgodila katastrofa. Tudi na posamičnem šprintu na svetovnem prvenstvu so bile kvalifikacije zelo dobre, na tekmi pa znova ni bilo nič."
"Mislim, da smo se na to zelo dobro odzvali. Sama si nisem pustila, da bi me to potolklo in da bi izgubila motivacijo. Vedela sem, koliko sem delala poleti, kako dobri so bili moji testi in česa sem sposobna v klasičnem šprintu. Mislim, da je tudi to maščevanje malo pomagalo do te medalje."
Priznala je, da z leti vse težje prenaša poraze
Pohvalila svojo mlajšo kolegico v reprezentanci.
Čeprav Katja v tekaški karavani spada med izkušenejše tekmovalke, je priznala, da je z leti čedalje težje prenašala slabe rezultate. Ob tem je pohvalila Anamarijo Lampič: "Zavedam se, čemu vse se odrekam in da me doma čaka sin. Vidim, da je pri mladih tekmovalkah veliko lažje, saj se zavedajo, da imajo pred seboj še veliko tekmovanj. Jaz to težko rečem, saj vem, da so mi tekme štete. Za Anamarijo lahko rečem, da je za svoja leta zelo zrela tekmovalka. To kaže tudi njena priprava na tekmo. Treba je vedeti, da ima Ana trenerja, s katerim nista vseskozi v stikih. Zrelo deluje tako na treningih kot tudi v razmišljanju."
"Ko je Ana prišla v cilj, sploh nisem vedela, na katerem mestu je, ker sem bila tako vesela."
Že dan pred tekmo sta vedeli, kaj morata storiti
Mlajše tekmovalke, med njimi tudi Anamarija, priznavajo, da je Katja zanje kot mama, saj jim pomaga z nasveti, seveda pa se mora predvsem pri posamičnih tekmah osredotočati nase ter iskati svoje boljše strani in pomanjkljivosti. V ekipnem šprintu je bilo nekoliko drugače, saj sta se z Anamarijo dogovorili o taktiki, ki je na takšnih tekmah zelo pomembna.
"Že dan pred tem sva vedeli, kaj morava storiti, torej da moram jaz ostati v skupini in da moram predati v ospredju. Ob tem smo vedeli, da mora Ana čim več moči privarčevati za njen zadnji krog. Zjutraj pred tekmo sva se zelo malo videli, a sva se po ogledu proge dogovorili, katero smučino bova uporabljali in na kateri smučini bova predajali. Tudi s predajami sva zelo dobro opravili, saj nisva tam nič izgubljali. To je bila najina taktika."
Že zelo kmalu je bila prepričana o medalji
V zadnji krog je šla Anamarija, ki je imela odlično izhodišče za napad, Katja pa jo je medtem čakala v ciljnem izteku. Če so slovenski navijači na štadionu in pred televizijskimi ekrani za medaljo trepetali vse do zadnjega, je bila Katja o medalji prepričana pri zadnji predaji.
"Jaz sem zaupala v Ano in vedela, da imamo zelo dobre smuči. Vedeli smo, da je Ana dobra v zaključkih, kar je že večkrat dokazala. Proga nama je bila pisana na kožo in vedela sem, da medalja bo. Ko je Ana prišla v cilj, sploh nisem vedela, na katerem mestu je, ker sem bila tako vesela. V tistem trenutku mi to sploh ni bilo pomembno."
Sin Ludvig že poje "kdor ne skače, ni Slovenec"
Njenega uspeha sta se veselila Ola Vigen Hattestad, njen mož in pomočnik glavnega trenerja v slovenski reprezentanci, ter njen sin Ludvig. Presenetilo jo je, kako je Ludvig vse skupaj dojemal. "Takoj po tekmi me je vprašal, ali sem zmagala. Prav tako sem ga že slišala peti 'kdor ne skače, ni Slovenec', česar se ni naučil od mene. Očitno je to slišal na podelitvi (smeh, op. p.) in zelo lepo je videti, kako dojema vse skupaj."
Videla je, da se lahko tekmuje, tudi če izpusti kakšen teden treninga
Višnarjeva, ki šteje 34 let, je v zadnjem času dobila nešteto vprašanj o tem, kdaj namerava končati svojo športno pot. Temu vprašanju smo se zato izognili in jo raje vprašali, ali je po takšnih uspehih lažje trenirati. "Če pogledam nazaj … Poleti sem si večkrat rekla, da ne zmorem več, in skoraj obupala, ko sem bila bolna ali poškodovana. Dvakrat sem padla tudi na rolkah. Vem, koliko je treba trenirati za dobre uspeha. Zdaj bi morda šla naprej, saj sem videla, da lahko med pripravami izgubiš kakšen teden. Mogoče bi se letos manj obremenjevala, če bi bila kakšen teden bolna."
1