SiolNET. Sportal Zimski športi
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju s skakalnim trenerjem Goranom Janusom

Rodil se je v neskakalni državi, kot otrok prišel v Slovenijo, zdaj z našimi orli piše posebno zgodbo

10

termometer

Goran Janus
Foto: Sportida

Vse od leta 2011 je na čelu slovenskih skokov ekipa strokovnjakov, ki ji poveljuje Goran Janus. V teh letih so se skupaj s skakalci veselili številnih uspehov. Zgodba prvega moža stroke pa se je začela v Beogradu, skoki mu torej niso bili položeni v zibelko.

Goran Janus se je vse od prihoda na čelo slovenske reprezentance veselil številnih uspehov svojih izbrancev. Zanimivo je, da se je kot otrok sprva bal spuščati po skakalnicah, zdaj pa mu je ta šport povsem zlezel pod kožo. Oče, ki je bil oficir, je bil tisti, ki ga je prvi usmeril v skoke. Zdaj on usmerja slovenske orle. Tudi brate Prevc, ki pišejo posebno zgodbo v skakalnem svetu. Zaradi uspehov je zagotovo zanimiv tudi za tuje reprezentance. Nemce je enkrat zavrnil. O vsem tem in še čem je spregovoril v sobotnem intervjuju.   ​


Zanimivo, da vam skoki niso bili položeni v zibelko. Rodili ste se namreč v Beogradu, kjer se prej govori o vsem drugem kot pa o smučarskih skokih.
Prva štiri leta sem živel tam. Očeta, ki je bil oficir, so nato premestili. Na izbiro je imel Zagreb ali Ljubljano. Starši so se odločili za Ljubljano. V Šentvidu je bil potem z modro uniformo šef protiraketne enote. Jaz sem pa bivanje v Sloveniji začel z vrtcem.

Ne govori veliko, a vedno pove bistvo. Ne govori veliko, a vedno pove bistvo. Foto: Vid Ponikvar Od kod so bili sicer starši?
Precej blizu sta doma. Mama je iz Karlovca, oče pa iz 60 kilometrov oddaljene Gline.

Koliko se sploh spomnite Beograda?
​Hmm, morda malce igrišča, kjer smo stanovali. To je tudi vse.

Se kdaj vrnete v Beograd?
Če verjamete ali ne, od tistega leta, ko smo odšli v Slovenijo, in vse do danes sem le enkrat obiskal Beograd. In to leta 1997. Tudi starši so odšli tja le enkrat.

Kakšni ste bili kot otrok? Mirni, kot ste videti zdaj?
Zelo sem bil živahen in igriv. Povsod sem bil. Ko sem prišel iz šole, sem vrgel torbo v kot in šel nemudoma na igrišče. To je bil zame zakon. Potem sta bila na meniju košarka in nogomet.

Imate tudi sestro. Sta si kdaj skočila v lase?
Sestra je vedno skrbela zame, me tudi tepla, dokler nisem zrasel. Potem je enkrat še poskusila in zadeva se je končala. Sicer pa smo zelo povezana družina. Sestra stanuje tu, v Podutiku v Ljubljani.

[video: 61791 / ]

So bili starši športniki?
Ne, je pa oče zahajal v te vode. Ker je imel v Ljubljani močno funkcijo, je bil rad povsod po malem.

Glede na to, da ste se rodili v Beogradu, kjer sta v ospredju nogomet in košarka, bi vas morda bolj pričakovali v teh vodah.
Niti ne. Saj sem se ukvarjal tudi s tema športoma, vendar me je oče v Sloveniji vpeljal v skoke. Veliko je hodil na Ilirijo v Mostec in se dobival s trenerjem Marjanom Prelovškom. Tako sem začel skakati.

Prvi začetki so bili v koseški šoli, v kateri je imel tečaj Jože Berčič, tako da sem smučarske korake začel v osnovni šoli. Nadaljeval sem v Mostecu. Sicer pa sem treniral še atletiko, alpsko smučanje, košarko in nogomet. Treniral sem vsega po malem. Kakšen mesec ali dva, vendar sem potem odnehal.

Kako to, da se je oče tako navdušil nad skoki?
Veliko je hodil po Mostecu, tu smo tudi doma. Vem, da sem z desetimi leti in pol začel trenirati. Prvih šest mesecev me je bilo strah. Nato sem kot pri preostalih športih hitro odnehal. Na 25-metrski skakalnici me je bilo strah. S Prelovškom sva se še enkrat dobila. Dejal mi je, naj se vrnem. Z 11 leti sem spet začel in potem ostal v skokih. Pri 13 letih sem prvič prišel v reprezentanco. Takrat sem veljal za perspektivnega skakalca, naprej pa mojo zgodbo poznate.

Med redkimi športniki, ki so šli v vojsko. Sam je tako hotel. Med redkimi športniki, ki so šli v vojsko. Sam je tako hotel. Foto: Vid Ponikvar Bili ste ekipni mladinski svetovni podprvak leta 1989 …
V mladih letih je to takrat nekaj pomenilo, a je bilo to tudi vse. Bilo je pred mnogo leti.

Ste bili potem v vojski ali ste jo obšli kot številni športniki?
Leta 1993 sem bil v slovenski vojski. Bil sem med redkimi. Vsi so imeli prek Smučarske zveze Slovenije urejeno, da so bili kot športna četa. Jaz tega nisem hotel, želel sem v vojsko.

Kako to, da ste šli?
Odločil sem se in šel. Te korake, ki so bili takrat naravni, sem opravil.

Morda tudi zaradi očeta?
Ne, oče je šel v pokoj že leta 1981. Ni imel prstov vmes.

Kaj vam je vojska dala?
Takrat smo bili tri mesece v učnem centru na Vrhniki, tri mesece sem bil kot vezist v Ilirski Bistrici. Spoznal sem veliko drugih športnikov. V vojski sem se naučil discipline. Marsikaj moraš že ob 6. uri zjutraj postoriti – od vodenja telovadbe in tako naprej. Odločil sem se tudi za gorski tek. Na Vrhniki smo 14 dni intenzivno trenirali. Gor in dol smo tekli na Zaplano. Povsod nas je bilo veliko. Nato smo se udeležili gorskega teka od Kamniške Bistrice do Kamniškega sedla. Za 11 kilometrov sem porabil uro in 14 minut. Zmagovalci so to opravili v času 54 minut. Prehitel sem kar nekaj nordijskih kombinatorcev.

"Če ni skokov, imam najraje mir. Da sem z družino in daleč stan od vsega rompompoma." "Če ni skokov, imam najraje mir. Da sem z družino in daleč stan od vsega rompompoma." Foto: Vid Ponikvar Uspešno ste dokončali tudi fakulteto za šport.
V Škofji Loki sem sprva obiskoval jezikoslovno in družboslovno šolo, nato fakulteto za šport. Res je, da sem imel vmes nekaj premora. Ko sem študijske potrebščine bolj konkretno zagrabil, sem v rednem roku tudi vse naredil in diplomiral. Skokom sem se malce preveč prepustil in ni šlo s šolo nikamor. Potem sem dokončal študij.

Kaj pa vas sicer najbolj sprošča, da se umaknete od skokov?
Če ni skokov, imam najraje mir. Da sem z družino in daleč stan od vsega rompompoma. Kar zadeva rekreacijo, najraje s kolegi zaigramo tenis.

Vas družina pogreša, zlasti dekleti, ker ste vse od leta 2011 zaradi skokov veliko odsotni?
Zato pa gledamo, da gremo takoj po tekmi domov in smo dva ali tri dni na teden doma, potem pa spet odidemo na drugo postojanko.

Ali se vaša dekleta (žena in hčerki, op. a.) zanimajo za skoke?
Žena da, punci bolj ne kot da. Saj sta v teh letih, da ju ne zanimajo kaj preveč. Raje imata svoje igre.

"Upam, da ima Peter mlajša brata pod nadzorom. To prepustim njemu." "Upam, da ima Peter mlajša brata pod nadzorom. To prepustim njemu." Foto: Vid Ponikvar Potem hčerki nimata najljubšega slovenskega skakalca?
Ne, o tem se niti ne pogovarjamo. Ne da bi jaz opazil, da bi ga imeli.

Odločili ste se, da na svetovno prvenstvo v Lahti, ki se bo začelo 22. februarja, odpeljete vse tri brate Prevc, Tepeša in Damjana. Kako vi gledate na Petra, Domna in Ceneta?
Za vas novinarje in ljubitelje skokov je to zanimiva zgodba. Na te stvari gledam drugače. Zame je vsak posameznik drugačen in vsak ima svoj pristop. Vsi, ki so v ekipi, imajo drugačen značaj in z vsakim je treba drugače govoriti.

Verjetno gre pri zrelosti bratov nekako od najstarejšega do najmlajšega …
Upam, da ima Peter mlajša brata pod nadzorom. To prepustim njemu.

Kako je krotiti mladega Domna Prevca, ki je videti najbolj igriv?
Za skakalca moraš biti igriv in energičen. Na splošno moram vse skakalce pohvaliti. Zelo so pridni, delavni in na treningih ni kakih težav, da kdo česa ne bi delal.

"Domen je star 17 let. Če pogledam sebe pri teh letih ... Povsod sem bil po malem." "Domen je star 17 let. Če pogledam sebe pri teh letih ... Povsod sem bil po malem." Foto: Sportida Videti je, da se Domen z okolico ne obremenjuje?
Domen je star 17 let. Če pogledam sebe pri teh letih ... Povsod sem bil po malem. Domen je v krogu ekipe in vse skupaj mora delovati.

Čemu bo treba pri njem posvečati pozornost v prihodnjih mesecih, letih?
Ostati mora takšen, kot je. Če gledamo primer njegovega brata Petra: po lanskih zgodovinskih rezultatih je imel poleti ogromno dodatnih stvari. Teh mora biti pri Domnu manj, pri Petru pa v prihodnje sploh manj. Peter je bil v vsaki hiši po malem. Kdaj tudi zmanjka časa za regeneracijo, ki pa je zelo pomembna.

Ali je tudi vas kaj presenetilo, da je Domen tako silovito začel sezono?
Ni me. Sicer je težko napovedovati prva mesta ali stopničke, o uvrstitvah med prvih deset pa ni dvoma. Preteklo sezono je bil stalni član in se je uvrščal med deseterico. Poleti mu res ni šlo, vendar je, ko se je sezona približevala, vse bolje skakal.

"Peter je odšel v tople kraje, nazaj je prišel bolj sproščen. Če imaš glavo polno, je dobrodošlo, da se od vsega vrveža malenkostno umakneš. In začneš znova." "Peter je odšel v tople kraje, nazaj je prišel bolj sproščen. Če imaš glavo polno, je dobrodošlo, da se od vsega vrveža malenkostno umakneš. In začneš znova." Foto: Sportida Kako pa ste se lotili zgodbe njegovega brata Petra, ki je po tistem padcu na začetku sezone v Kuusamu izgubil občutke? Tudi za vas je bilo to nekaj novega …
V normalnem ritmu smo nadaljevali. Škoda je bilo, da se je padec zgodil. Če se ozremo nazaj, imamo lahko v glavi le besedo če. Vendar moramo gledati naprej. Dejstvo je, da je Peter dobro pripravljen. Peter je imel veliko dodatnih stvari v poletno-jesenskem delu, ki niso bile povezane s skoki. Telo je potem iztrošeno, prave regeneracije pa ni.

Kako se je Peter odzval na vse skupaj? Je hotel kaj več delati, se je bolj zapiral vase?
Po Bischofshofnu smo se odločili, kot smo se. Odšel je v tople kraje, prišel nazaj bolj sproščen. Če imaš glavo polno, je dobrodošlo, da se od vsega vrveža malenkostno umakneš. In začneš znova. Zame so rezultati med deseterico vrhunski. Jasno, stopničke so toliko bolj. Po Zakopanih je stopnjeval rezultate. V človeku se nenehno nekaj dogaja.

Verjetno bi bila pravi balzam medalja na svetovnem prvenstvu v Lahtiju …
To pustimo še pri miru. Pred nami sta Saporo in Pjongčang. Radi bi zbrali čim več točk. Svetovno prvenstvo je pa potem seveda svoja zgodba.

Peter Prevc je tisti mož, ki je največkrat razveselil Janusa. Osvojil je namreč olimpijski medalji, medalji na nordijskem svetovnem prvenstvu kakor tudi svetovnih prvenstvih v poletih, postal lastnik velikega kristalnega globusa v svetvonem pokalu, zlatega orla kot zmagovalec novoletne turneje ... Peter Prevc je tisti mož, ki je največkrat razveselil Janusa. Osvojil je namreč olimpijski medalji, medalji na nordijskem svetovnem prvenstvu kakor tudi svetovnih prvenstvih v poletih, postal lastnik velikega kristalnega globusa v svetvonem pokalu, zlatega orla kot zmagovalec novoletne turneje ... Foto: Vid Ponikvar Lahti morate še pregrizniti, da boste skočili na stopničke, saj so se vam v preteklosti izmuznile.
Bomo videli, kaj se bo dogajalo. Res je, da v preteklosti stopničk nismo imeli, zato pa je to šport, vse ni monotono.

Verjetno imate željo nadgraditi švedski Falun, kjer se je medalja Petru Prevcu za las izmuznila iz rok.
Četrto mesto Petra je bila dobra uvrstitev. Mislim, da je bila točka razlike, kar je skoraj nič. Malce slabši telemark ali pa ga ni naredil … Če bi ga, bi medalja bila in bi vsi govorili drugače. To je šport, v katerem so razlike majhne.

In še forma mora biti v pravem času …
Res je, vendar jo je težko tempirati za konec februarja, začetek marca. Preprosto moraš biti pripravljen na začetku sezone in potem vse skupaj stopnjevati.

Vsi trije bratje Prevc bodo odpotovali na svetovno prvenstvo v Lahti na Finsko. Vsi trije bratje Prevc bodo odpotovali na svetovno prvenstvo v Lahti na Finsko. Foto: Grega Valančič/Sportida Kakšne cilje ste si postavili za svetovno prvenstvo?
Posamezno ena uvrstitev do šestega, 15. in 30. mesta na majhni in veliki skakalnici. Na tekmi mešanih ekip in ekipni tekmi je cilj uvrstitev do petega mesta. Želja pa je medalja.

Kako vas drugi trenerji gledajo, ker pišete uspešno zgodbo?
Slovenska vrsta je v teh šestih letih dosegla izjemno spoštovanje med preostalimi trenerji. Ekipa, ki potuje po prizoriščih svetovnega pokala, smo kot majhna družina. Na trenerskih tribunah je mir in se dobro poznamo. Čestitamo si za stopničke, ker le te štejejo.

Koliko pa je zaradi vseh odličnih sezon zanimanja za vas iz tujine? Ste že dobili kakšno ponudbo, ali bi prevzeli katero od reprezentanc?
Enkrat mi je športni direktor iz Nemčije na sestanku, na katerih prijavimo skakalce za tekmo, rekel, ali pridem v Nemčijo. Rekel sem mu, da ne. Dejal mi je, naj nikoli ne rečem nikoli (smeh, op. a.). Odgovoril sem mu, da me Nemčija prav nič ne zanima (smeh, op. a.). Za zdaj bom kar doma.

Nemškega šprotnega direktorja je zavrnil. "Nemčija me prav nič ne zanima (smeh, op. a.). Za zdaj bom kar doma," je Janus dejal Nemcu. Nemškega šprotnega direktorja je zavrnil. "Nemčija me prav nič ne zanima (smeh, op. a.). Za zdaj bom kar doma," je Janus dejal Nemcu. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Kakšno priznanje je za vas, da ste toliko časa na mestu trenerja slovenske reprezentance?
Predvsem sem vesel, da smo v teh letih nenehno dosegali uspehe. Če zmaguješ, vsi narodi gledajo, zlasti najmočnejši. Delamo dobro.

Ste kot trener miren ali tudi zaropotate?
Miren sem in potrpežljiv, znam pa tudi povzdigniti glas.

Kaj so vaše skrite želje, kaj bi radi v skokih dosegli?
Želim si, da bi bili konstantni in pobrali vse, kar je v tem športu mogoče.

S Slovenci verjetno ...
Tako je.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 222
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin