SiolNET. Sportal Zimski športi
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Carving smuči niso povzročile revolucije v smučanju. Šlo je samo za evolucijo."

0

termometer

Carving smuči, ki so danes stalnica na smučiščih, so slovenski izum. Zanj sta najbolj zaslužna Pavel Škofic in Jure Franko, temelji zanje pa so bili postavljeni že prej.

Te dni v Kranjski Gori gostijo 55. pokal Vitranc. Vsi tekmovalci smučajo na smučeh s poudarjenim stranskim lokom, ki sta jih konec 80. let prejšnjega stoletja v podjetju Elan začela razvijati Pavel Škofic in Jure Franko (z znanim smučarjem ga druži samo ime), pred njima pa je pomembne korake v tej smeri naredil že Andrej Robič. Skoraj tri desetletja pozneje Škofic, oče Domna Škofica, ki je že nekaj let v samem vrhu športnega plezanja, in Jana Škofica, doktorja strojniških znanosti, pravi, da izum sam po sebi ni bil nič posebnega, da je šlo za evolucijo v smučanju, ki bi se zgodila tudi brez njunih zaslug. V intervjuju je spregovoril o tem, zakaj carving smuči niso patentirali, zakaj njunima avtorjema niso prinesle gore denarja, kako gleda na številne nesreče pri alpskem smučanju in kaj bi lahko bila naslednja stopnička v razvoju alpskih smuči. Danes se ukvarja s konstruiranjem plezalnih sten.

Zakaj sta z Juretom Frankom (fizikom po stroki, op. a.) sploh začela razmišljati o drugačni smučki? Zakaj "sulica" ni bila več dovolj? Zato, ker so vsi okrog naju govorili, da smučajo in zavijajo po robniku, midva pa sva vedela, da je to s "sulicami" v tehničnih disciplinah nemogoče. S Frankom sva se začela igrati s številkami, od tod naprej so bile stvari zelo preproste.

Kako so bili v Elanu naklonjeni razvoju novega tipa smuči? V Elanu je vladalo izredno produktivno vzdušje. Takratni Elanov razvoj, imenoval se je inštitut, je bil res sanjski. Morda je bilo to obdobje, vsaj kar zadeva razvoj, eno lepših obdobij mojega poklicnega življenja. Dejansko smo razvijali, ukvarjali smo se z nečim novim. Naš nadrejeni, Andrej Robič (dolgoletni vodja raziskovalnega inštituta Elana - op. a.), je bil odličen konstruktor smuči, obenem pa zelo velik človek. Kljub celotni generaciji starostne razlike smo se lahko sproščeno pogovarjali o smučeh in smučanju. Nikoli naju ni zaviral pri najinem delu.

Kdaj so se stvari začele spreminjati? Ko so v podjetje po odhodu Dolfeta Vojska in Petra Petrička (nekdanja direktorja v Elanu - op. a.) začeli prihajati novodobni menedžerji, se je vse skupaj začelo podirati. Inštitut je bil razpuščen, razvojno vzdušje je izginilo in začela se je nova era.

Omenili ste Robiča. Tudi on se je na nek način že pred vami ukvarjal z razvojem carving smuči. Ja, on je na podlagi izkušenj ugotovil, da je smučka, ki je starejša in je bolj obrabljena, predvsem v delu pod stopalom, kjer se jo običajno spili, zavijala bolje kot nova. S tem je že naredil rahlo bolj poudarjen stranski lok.

Začel je razvijati smuči, poimenoval jih je VSS servo, ki so se v sprednjem in zadnjem delu razcepile, in to je že bil nek začetek. Sprednji del mi sicer ni bil všeč, ker je sneg škropil v obraz, zadnji pa je že bil neka osnova carvinga.

Kako vam je danes pri srcu, ko na smučišču redko vidite kaj drugega kot carving smuči? Po eni strani je lepo vedeti, da je to nekaj, česar si se ti spomnil, po drugi strani pa se mi to ne zdi nič takega. To ni bila revolucija v smučanju, to je bila evolucija. Nekdo je to moral narediti. Prej ali slej bi se to zgodilo.

Je pa res, da nikoli ne veš, ali bo tvoj izum zlahka doživel uspeh ali pa se boš zanj bojeval kot zverina, na koncu pa izpadel bedak.

Kam se vi prištevate v primeru razvoja carvinga? Mislim, da sva bila s starejšim sinom, ki je bil na nek način pionir carving smučanja, kar bučmana, predvsem jaz. Težko si je predstavljati, koliko je pretrpel zaradi teh smuči.

Zakaj? V obdobju, ko je tekmoval, se je namreč vedno našel kdo, ki se je trudil, da bi mu progo postavili tako, da ne bi zmagal. Zraven je poslušal še zgodbe, da bodo carving smuči prepovedane in da v njih ni prihodnosti. Za otroka mora biti to precej neprijetna situacija.

Zanimivo je to, da je leta 1999 v Kranjski Gori na carving smučeh za osem sekund premagal drugouvrščenega v slalomu in bil na tej tekmi kot 13-letnik povsem blizu Juretu Koširju, ki je bil predtekmovalec.

Kljub temu se nikoli nikomur ni posvetilo, da je carving smučka povsem legitimna zadeva in da bi lahko s temi smučmi tekmoval še kdo drug. Vedno smo samo poslušali, češ to pa ne bo šlo.

No, in ko so nekaj let za Janom carving smuči na tekmah začeli uporabljati Francozi oziroma Rossingnol, so se naši tekmovalci začeli spraševati, zakaj mi nimamo take smučke.

Kdo od slovenskih reprezentantov je bil prvi, ki je tekmoval na carving smučeh? Najprej je bil to Matjaž Stare iz Bohinja, nato pa Uroš Pavlovčič ter Matjaž Vrhovnik, ki je na eni od različic carvinga dosegel tudi prvo zmago in nasploh blestel v sezoni 1999/2000. Žal se je naslednjo sezono ob posredovanju svojega serviserja začel preveč ukvarjati z materiali, vgrajenimi v smuči, in zadeva se ni dobro izšla.

Na testni paralelni slalomski tekmi v Söldnu jih je poskusil tudi znameniti Šved Ingemar Stenmark. Kako se je on odzval nanje? Stenmark jih je poskusil v svoji zadnji tekmovalni sezoni, 1989/1990. Kot je dejal, so smuči hitre, a da v svoji zadnji sezoni raje ne bo tvegal z menjavo.

Zakaj carving smuči niste nikoli patentirali? O tem, ali bi se to dalo ali ne, še danes poteka debata. Leta 1988 ali leto pozneje smo patentno vlogo za carving smuči vložili in še vedno trdim, da bi, če bi imeli nekoga, ki ve, kako se to počne, carving smuči lahko patentirali.

Za patentom bi tako kot garancija stalo veliko podjetje, kar je Elan brez dvoma bil, a dejstvo je, da v ta projekt takrat nihče ni verjel.

Vsi so menili, da če bi bilo to kaj resnega, bi se tako ali tako spomnil že kdo drug. Kdo pa bo čakal na dva Slovenca? Točno tak odgovor sva dobila.

Ste lahko bolj konkretni? Kdo je to izjavil? Ljudje v Elanu. Ker projekta nihče ni resno jemal, sva s kolegom Juretom Frankom dala odpoved.

Kaj sta počela potem? Hodila sva po raznih razstavah inovacij, kar pa je spet zapravljanje časa in denarja …

Zakaj? Ker to, da smučko nekdo vidi na suhem, ne pomeni nič. Na svetu je še približno 20 smučarskih proizvajalcev ter nekaj butičnih in tisto, ki jih to zanima, že vejo. Spremljajo patente in vejo, da se obetajo novosti.

Za Slovence pravijo, da imamo dobre inovatorje. To nam nič ne pomaga, razen redkih izjem, če iz tega ne znamo narediti preboja.

Odkar delam samostojno (Škofic se ukvarja s konstruiranjem plezalnih sten, op. a.), veliko sodelujem z Avstrijci. Kljub jezikovni prepreki je delo čez Karavanke zelo prijetno. Tam se išče način, kako bi kaj naredili, pri nas pa zelo hitro zavijemo v debate, kaj se ali ne da narediti ali se ne splača narediti. Tudi pri produciranju birokratskih problemov so čez mejo precej bolj umirjeni in njihovi razpisi za evropska sredstva znajo biti nekajkrat krajši od naših.

Vrniva se k patentu. V čem je bila težava, da vam carving smuči ni uspelo patentirati? V tem, da naš patentni zastopnik ni razumel bistva najinega projekta. Ko je najino idejo premetal na papir, sem bil šokiran, saj iz besedila nisem znal razbrati, za kaj gre.

Šele zdaj, ko smo patentirali plezalno steno, ki se jo da kombinirati (to je moje četrto ali peto srečanje z izdelavo patenta), sem naletel na patentno zastopnico, ki je stvari uredila tako, kot je treba, z opisom, ki bi ga razumel skoraj vsak.

Skratka, takrat se nam ni uspelo uskladiti, potem pa se je kar naenkrat pojavil nek v ZDA živeč Bolgar, imena se ne spomnim, in zlahka prijavil svoj patent za carving smuči.

Zadeva je bila tako kritična, da so se takrat vsi evropski proizvajalci smuči združili - dejstvo je, da so takrat že kar nekaj let proizvajali carving smuči - in na ta način jim je njegov patent uspelo izpodbiti.

Če povzamem: če bi Elan takrat imel dobrega patentnega zastopnika in patentno strategijo, bi se zadeva izšla, tako pa se ni.

Kako pomembno sploh je, da se produkt patentira? Patent je na nek način lahko neumnost.

Zakaj? Če hočeš patent prijaviti, moraš zelo natančno popisati tehnične lastnosti produkta in lahko se ti zgodi, da s tem odpreš vrata nekomu, ki te želi posnemati. Če nisi dovolj močan in premožen, da bi se lotil pravdnih postopkov, lahko cel kup denarja vržeš proč. In to v fazi, ko bi moral začeti izdelovati produkt.

Če bi država imela dobro strategijo na tem področju, bi se izplen razvojnih sredstev zelo hitro izboljšal, slovenski inovatorji in razvojniki pa ne bi bežali v tujino.

Koliko sta z gospodom Frankom zaslužila z inovacijo, ki je spremenila smučarsko industrijo? Drobiž. Še največ je bilo očitkov, da so te smuči nesmisel. No, ko je stvar uspela, so seveda vsi želeli biti inovatorji, ki so jo izumili.

Zadnjič sem na primer na televiziji slišal celo izjavo, da je carving smučko izumil oblikovalec Oskar Kogoj. Neumnost. To seveda ne drži. Se pa sam na take zadeve sploh več ne odzivam.

Ali niste podpisali neke pogodbe, po kateri bi od prodaje vsakega para carving smuči vidva s Frankom zaslužila en odstotek? Nek dogovor smo res imeli, a je zaradi stečaja Elana vse skupaj padlo v vodo.

Kdo je bil najbolj zaslužen, da je carving smučka sploh prodrla v javnost? Verjetno je bilo ljudi težko prepričati, da je boljša kot "sulice". Nedvomno je bil pri tem eden ključnih mož Matjaž Šarabon, ki je takrat v Elanu opravljal delo projektnega vodje za smuči, pozneje pa postal direktor Elana.

S prodajnega vidika pa je po mojih podatkih veliko vlogo odigrala gospa iz visoke ameriške družbe, ki je smučko preizkusila. Ker ji je ustrezala, je zanjo navdušila tudi svoje kolege in kolegice in tako naj bi prišlo do pravega razcveta carving smuči.

Torej po zaslugi naključja ter sreče in ne zaradi premišljenega marketinga. Več bi o tem lahko povedal Matjaž.

Kakšna je bila pri promociji vloga Billa Irwina, sodelavca pri ameriški izpostavi Elana in člana ameriške demonstratorske vrste, ki je menda naredil vse mogoče, da je smučko predstavil po šolah smučanja, posejanih po ZDA? Mogoče, a to je bilo to pozneje. To bi vedel povedati Šarabon.

Kot ste že omenili, je v fazi testiranja nove smučke veliko prispeval tudi vaš starejši sin Jan Škofic. Kako konkretno? Res je, bil je pionir, vendar mislim, da sem mu s tem, ko sem se vtikal v njegovo smučanje, naredil ogromno škode. Iz tega sem se veliko naučil in pri mlajšem sinu Domnu (Domen Škofic je že nekaj let najboljši športni plezalec v Sloveniji, op. a.) te napake nisem ponovil.

S pojavom smuči s poudarjenim stranskim lokom in drugačnim načinom smučanja se je povečalo število poškodb na smučiščih. Čemu to pripisujete? Hitrosti? To je larifari. Pri veliki hitrosti človeka zaradi obrambnega mehanizma potegne na zadnjico, ko pa si enkrat tam, si, po domače rečeno, pečenka. Ne glede na smuči. Res pa je, da carving smuči v takem položaju odreagirajo drugače od starih smuči.

Druga razlaga je v količini treninga, pripravi snežne podlage in stopnji tveganja. Danes smučarji trenirajo mnogo več kot pred 20 leti, snežna podlaga je pripravljena z mnogo bolj agresivnim umetnim snegom, konkurenca pa je tako huda, da se brez popolnega tveganja ne da priti nikamor.

Tekmovalci so tako močni, da okovje zlahka odpnejo že s preprostim zasukom noge. Tak zasuk lahko že pomeni poškodbo vezi. Če so to sposobni narediti statično, je najbrž logično, da se v neugodnem položaju lahko zgodi tudi med smučanjem. Največ poškodb se dogaja v smuku, kjer so stranski loki najmanj izraziti.

Sicer pa je dokazano, da pri carving smučki lahko v zavoju ostaneš v nevtralnem položaju ali s težiščem spredaj, medtem ko moraš biti pri klasični smučki, kjer oddrsavaš, nujno težišče prenesti nazaj. Takrat se drastično poveča obremenitev v kolenskem sklepu.

Dokazano je, da so pri carvingu obremenitve manjše, če jih primerjamo s starimi smučmi pri enaki hitrosti in enakem radiju zavoja.

Kako na vse skupaj vpliva velika hitrost, ki nastaja pri smučanju s carving smučmi? Druga stvar je, če nekdo nima pameti in divja po smučišču. To je približno tako, kot če bi rekli, da je športni avto, ki ima končno hitrost 300 kilometrov na uro, bolj nevaren kot "koreta", ki se pelje 120 km/h. To je za moje pojme popolnoma napačno razmišljanje.

Športni avto odreagira bistveno bolje, ima boljše zavore in je na splošno boljši. A če bo nekdo divjal, se mu kaj hitro lahko kaj zgodi.

Kar zadeva poškodbe na tekmah, je glavni krivec tisti, ki tekmo organizira ali postavlja progo. Avto F1 na reli progi nima kaj iskati, reli avto pa ne na stezi za F1.

Kdor pravi, da je carving nevaren, tega športa sploh ne pozna. Sicer v smuku poškodb praktično ne bi bilo.

Kje vi vidite rešitev? Če bi nekdo z varnostnega vidika zadevo želel rešiti, bi preprosto določil hitrostne omejitve in določene druge varnostne omejitve! Očitno pa za to ni interesa. Tudi v formuli ena so zmanjšali zmogljivost motorja in dvignili zahteve glede varnosti prog.

Smuči so namreč razvite za določeno optimalno hitrost. Če je hitrost prevelika, se pojavijo problemi s smerno stabilnostjo, če je premajhna, pa je treba smučati z oddrsavanjem.

Verjamete, da bo nekdo potegnil zavoro? Dokler bo dovolj ljudi, ki so se pripravljeni polomiti, verjetno ne. Gledalci pričakujejo spektakel in gladiatorje.

Si lahko predstavljate, da bi v alpskem smučanju dočakali še en tak izum, kot je bila carving smučka? Lahko si predstavljam. Pred približno petimi leti smo razvili sestavljivo smučko, ki se jo da razstavljati in se ji tudi nastavljati vozne lastnosti. Ideja je fantastična, vozne lastnosti so odlične in stvar deluje.

Kako daleč ste prišli z idejo? Bo kdaj zaživela tudi v praksi? Za širše množice? Z mojega zornega kota je projekt zašel s prave poti. Navajen sem razvijati izdelke z odličnimi lastnostmi. Odličen izdelek še vedno lahko optimiraš v smeri minimalne cene. Izdelek, razvit za najnižjo ceno, ima ponavadi zelo slab potencial za optimiranje glede na odlične lastnosti. Če nekaj nima potenciala odličnosti, me ne zanima. To je sprto z mojo logiko.

Pa je to ideja, ki jo boste v prihodnosti tudi širše realizirali? Ustanovili smo podjetje, sem njegov solastnik, a bi se v tem trenutku z lahkoto znebil svojega deleža. Na to zadevo bom poskušal čim prej pozabiti, omenil sem jo zgolj zato, ker ste me vprašali.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin