Četrtek, 4. 1. 2018, 17.45
6 let, 10 mesecev
Ana Drev: dovolj dobra za domače stopničke
Enajst let po tem, ko je prvič nastopila na kranjskogorski izvedbi Zlate lisice in zasedla 22. mesto, se Ana Drev kot prva dama slovenske ekipe pripravlja na sobotni veleslalom, na katerem bo poskušala nadgraditi rezultate predhodnih tekem in se približati rezultatu sezone in kariere.
Pretekli mesec je minilo 16 let od trenutka, ko je Uroš Pavlovčič kot zadnji Slovenec stopil na stopničke svetovnega pokala v Kranjski Gori. Moški naboji so bili v zadnjih letih večinoma slepi, v petih poskusih pa se na podkorenske stopničke ni uspelo zavihteti niti Tini Maze. Letos bi se uroka morda lahko lotil Žan Kranjec. Še pred tem pa bo imela priložnost ženska reprezentanca, ki sicer v en glas poudarja, da je prava Zlata lisica le tista na Pohorju, a dodaja, da je selitev v Kranjsko Goro vseeno veliko boljša kot popolna odpoved. S tem se strinja tudi 32-letna Ana Drev, najstarejša v devetčlanski domači reprezentanci, ki se bo ob koncu tedna predstavila na gorenjski Zlati lisici. Pred sobotnim nastopom jo hrabrijo tako dobre predstave na treningih kot tudi 6., 8. in 11. mesto na zadnjih treh tekmah. A želi še višje. Morda celo tako visoko kot pred dvema sezonama, ko je bila v Mariboru druga.
na zadnji tekmi pred Zlato lisico je bila šesta (Lienz).
Domača tekma: pritisk ali prednost?
Zame vedno prednost. Rada tekmujem doma.
Če mariborska proga slovi kot nezahtevna, pa je tehnična težavnost podkorenske strmine večja. Zato je bolj selektivna in nagrajuje tehnično podkovanost. Voda na vaš mlin?
Potem ko je postalo jasno, da Zlata lisica letos ne bo organizirana v Mariboru, sem bila vesela vesti o selitvi na Gorenjsko. Ne zaradi tega, ker bi bila prepričana o tem, da mi tukajšnja proga veliko bolj ustreza oziroma povečuje možnosti za dober rezultat, temveč zaradi golega dejstva, da ostajamo v Sloveniji. Poleg tega je dejstvo, da v Podkorenu večkrat treniramo. Zahteven teren? Da, vsekakor. A dvomim, da gre za najbolj zahteven ženski veleslalom. Moškim je tukaj precej težje, saj je štart višje, tako da proga vključuje štartno strmino. Zato so do prihoda do ciljne strmine že pošteno utrujeni. Naša pot je nekoliko lažja.
Kateri veleslalom pa je potem za vas najtežji?
Krontlaptz. Proga namreč visi, smer se spreminja … Tam je smučanje bolj zahtevno. Seveda pa bo naloga tudi v Podkorenu težka. A to je lepa proga, na kateri rada smučam.
Kje boste iskali svojo prednost?
Na vseh prelomnicah, saj sem znana po tem, da na takšnih predelih ne upočasnim ritma, in na zadnji strmini. Moja največja prednost pa bo dejstvo, da na tej progi treniram vse smučarsko življenje. Za tekmice bo teren precejšnja neznanka. Zame vsekakor ne.
Zadnjim trem rezultatom ne gre gledati v zobe, a zelo okrnjenega pripravljalnega obdobja ne moremo spregledati. Kje se najbolj čuti primanjkljaj treninga?
To je najbolj vidno pri manjšem številu voženj na res vrhunski ravni. Šele decembra sem ujela svojo poznano raven smučanja, ki mi omogoča spogledovanje z vrhunskimi rezultati. Tedaj sem začutila priložnost. Po drugi strani pa sem ob takšnem smučanju bolj dovzetna za napake. Prav na tej točki se čuti primanjkljaj treninga, ki ga omenjate v vprašanju. Na tej ravni namreč nimam dovolj ponovitev. Posledice so napake. Tudi v Courchevelu in Lienzu sem jih delala. Brez njih bi se še bolj približala vrhu.
Stara znanka Zlate lisice: dvanajstkrat v Mariboru, zdaj še tretjič v Kranjski Gori.
Vas koleno še kdaj opozori, da ste imeli poleti operacijo?
Moje zdravstveno stanje je dobro. Prav zaradi tega sem lahko ujela zdajšnjo raven smučanja. To me je malce presenetilo, saj je bila podoba mojega smučanja še oktobra precej slabša. Zdaj lahko smučam dobro. Veseli me predvsem, da v spodnjih delih prog ne popuščam. Ujela sem priključek. Vem pa, da nisem vsak dan popolna.
Lahko govorimo tudi o napadu na stopničke?
Po zadnjih vožnjah v svetovnem pokalu sem se zavedala, da bo za skok na stopničke treba pokazati še več. Čutim pa, da nisem prav veliko oddaljena od te ravni. Če torej pred sobotno tekmo govorimo o rezultatskih ciljih, je to zagotovo tudi napad na stopničke. Seveda pa o tem ne razmišljam med smučanjem. V trenutku, ko se poženem iz štartne hišice, vrtim svoj film. Trdim pa, da sem dovolj dobra za stopničke.
Kaj pa tekmice? Smučarke, ki bi v veleslalomu izrazito izstopala, letos ni.
Se strinjam. Menim, da je veleslalom v svetovnem pokalu že sicer na zelo visoki ravni. To je disciplina, ki jo večina zelo veliko trenira. Tudi slalomistke in specialistke za hitri disciplini pogosto trenirajo prav veleslalom. Po drugi strani pa si vedno rada pogledam vožnje zmagovalk in ob tem sklenem, da to še zdaleč niso popolne predstave. To je znak, da je prostora za napredek še veliko. Ponavljam, nisem daleč od vrha. Verjamem, da je ta dosegljiv. Ti dve misli sta zame močan motivacijski element.
Trenutno je osma veleslalomistka svetovnega pokala.
Veseli pa tudi dejstvo, da niste osamljena slovenska veleslalomska violina.
Res je. Rezultatski napredek je dobro vplival tudi name. Zdaj imamo že na treningih nekakšno notranjo konkurenco, zato je napadalnost lažje prenesti še na tekmo. Poleg tega čutim ekipni duh. Lep primer je bila tekma v Lienzu, kjer sem lahko v cilju navijala za rojakinji. Naj se to ponovi tudi na domači tekmi.
Ko govorite o domači tekmi … Vas preseneča, da odgovorni niso našli postelj za domačo ekipo v Kranjski Gori ter da ste zadnji trening opravili v Trbižu?
Preseneča? Žal ne, saj se je to zgodilo že večkrat. Vseeno verjamem, da so gostitelji naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi pripravili tudi progo za trening. Morda jim je zmanjkalo časa. Na vse skupaj poskušam gledati pozitivno. Zato sem v tem položaju vesela vsaj tega, da sem lahko kakovostno trenirala v sosednjem Trbižu. V najslabšem primeru bi zadnji trening opravila v kraju, ki bi bil oddaljen tri ure vožnje od Kranjske Gore.