Tour de France
Četrtek, 13. 7. 2017, 11.29
2 leti, 4 mesece
Pogovor z nekdanjim kolesarjem, danes športnim direktorjem kolesarskih reprezentanc
Martin Hvastija: Pred Primožem Rogličem je na Dirki po Franciji še veliko priložnosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,55
"Odločitev o diskvalifikaciji Petra Sagana je bila prehuda, sodniki so imeli na voljo tudi druge možnosti. Če že, bi sodniki morali kaznovati oba, tudi Marka Cavendisha," o eni najbolj burnih odločitev na letošnji Dirki po Franciji pravi Martin Hvastija, nekdanji kolesar, ki je dvakrat dirkal na sloviti francoski pentlji, danes pa jo s strokovnim komentiranjem prenosov etap na nacionalni televiziji približuje širši javnosti.
Z novinarjem Tomažem Kovšco sta že nekaj časa izredno uigran dvojec, ki s strokovnim komentarjem in številnimi zanimivostmi popestri športni vrhunec poletja, Dirko po Franciji. Na družbenih omrežjih sem zasledila komentar, da si za komentiranje zaslužita viktorja za posebne dosežke. Laskav komentar, bi se strinjali?
(smeh, op. a.) Ne spremljam družbenih omrežij, tako da tega nisem zasledil, je pa to lepo slišati. Odziv je res precej dober.
Kako domače se počutite v vlogi strokovnega komentatorja?
Navadil sem se, vsako leto je lažje. Ravno pred dnevi so me spomnili, da sem nekaj etap z Marjanom Fortinom komentiral že leta 1998, pred skoraj dvema desetletjema.
Si kdaj dovolite občutiti tisti pravi navijaški adrenalin?
Ne, resnično sem povsem neopredeljen. Pri Slovencih je zgodba seveda drugačna. Tam je to upravičeno.
-> Sportalov zakaj: Zakaj je Dirka po Franciji dirka vseh dirk?
Primož Roglič je bil eden glavnih favoritov za zmago na uvodnem kronometru Dirke po Franciji, a je zaradi padca na razmočenem asfaltu močno zaostal za najboljšimi.
Kako bi ocenili predstave slovenskih kolesarjev? Na letošnji dirki so štirje Slovenci, trije iz ekipe Bahrain Merida (Grega Bole, Borut Božič in Jani Brajkovič) in Primož Roglič iz ekipe LottoNL-Jumbo.
Dejstvo je, da je edini od slovenskih kolesarjev, ki je imel že pred dirko možnosti vsaj na papirju, Roglič. Preostali trije so na Tour odšli z neko drugo nalogo, kot pomočniki.
V ekipi Bahrain Merida se je s padcem in odstopom njihovega kapetana Iona Izagirreja na uvodnem kronometru zadeva povsem spremenila. Menim, da ima tudi Brajkovič proste roke in da lahko računa na dobro etapno uvrstitev, saj je upe na dobro skupno uvrstitev verjetno že pokopal. Njegove etape, torej težke gorske etape, kjer bi se lahko odločil za beg, šele prihajajo. Upam, da se mu bo izšlo.
Kar zadeva Rogliča, ima ta proste roke. Glede na to, da je po ponesrečenem uvodnem kronometru (padec) in prvem gorskem cilju na Planche des Belles Filles obupal nad skupno razvrstitvijo, se bo zdaj osredotočil na etapo. Vsaka etapa je zanj nov poskus, od danes naprej bodo njegovi dnevi.
Pred kolesarji sta dve pirenejski etapi, dve v osrednjem masivu, nato jih čakajo Alpe. Predzadnji dan je na sporedu še en kronometer, kar pomeni novo priložnost za Rogliča. Skratka, ima veliko priložnosti in do zdaj je pokazal, da je v igri.
Kaj pa Božič in Bole? Redno ju videvamo v zaključkih šprinterskih etap, ko pripravljata teren za Sonnyja Colbrellija, vendar se scenarij ne izide.
Bole in Božič vztrajata pri svoji prvotni nalogi, torej pripravi šprintov in letečih ciljev za Colbrellija, čeprav se glede na njegov rezultat včasih sprašujem, zakaj vlog ne obrnejo in dajo na primer Božiču proste roke za šprint.
Zadnji metri 4. etape letošnjega Toura so pošteno razburkali vode kolesarske karavane. Kdo je bil glavni krivec za padec? Sagan ali Cavendish? Sodniki so odločili, da si je Sagan z domnevnim komolčenjem prislužil diskvalifikacijo.
Kako ocenjujete letošnji Tour? Po torkovi etapi je eden od zmagovalcev Toura Greg LeMond izjavil, da je dirka z odstopi nekaterih favoritov (Mark Cavendish, Arnaud Demare ...) in diskvalifikacijo Petra Sagana izgubila čar, saj si ne moremo obetati pravih šprinterskih bojev. Kako vi gledate na trenutno stanje v karavani?
Letos je na dirki res veliko šprinterskih etap, mislim, da kar deset. To pomeni, da so šprinterji prišli na svoj račun. Res je, da so trije šprinterji na tak ali drugačen način izpadli, kljub temu pa mislim, da je Marcel Kittel letos res superioren in da bi bil odličen kljub konkurenci. Že dolgo ni bil tako dober.
Precej prahu je dvignila diskvalifikacija Petra Sagana po trku z Markom Cavendishem v ciljnem šprintu 4. etape. Se vam zdi ta sodniška odločitev upravičena?
Mislim, da je bila sodniška odločitev pretirana. Na prvih posnetkih se je res zdelo, da je Sagan odrinil Cavendisha, vendar na poznejših ni bilo več jasno, ali se je Cavendish prej zaletel v Saganov hrbet, ali je že padal, ko se ga je Sagan dotaknil, ali pa mu je Sagan "pomagal" pri padcu. To je stvar interpretacije in nikoli ne bomo vedeli, kaj točno se je zgodilo.
Zanimivo je to, da mi je Luka Mezgec že nekaj minut po tem dogodku poslal sporočilo, da ni bil kriv Sagan. Cavendish naj bi priletel od zadaj in rinil tja, kjer ni bilo prostora, ter zato padel. Očitno šprinterji vidijo še malo več kot mi.
Skratka, odločitev o diskvalifikaciji je bila prehuda, sodniki so imeli na voljo tudi druge možnosti.
"Če že, bi morala biti kaznovala oba, Sagan in Cavendish," meni Hvastija.
Diskvalifikacija je bila sprejeta šele v tretjem koraku, po dveh popravkih. Najprej so Saganu odvzeli drugo mesto in ga postavili na 115. mesto ter mu v skupnem seštevku prisodili 30 kazenskih sekund. Sledil je odvzem točk, ki jih je osvojil za drugo mesto na 4. etapi, ter točk, ki si jih je priboril na vmesnem šprintu, šele potem so ga izključili iz dirke.
Da, ravno to, da so sodniki popravljali svojo določitev, me najbolj moti.
Zakaj so jo po vašem mnenju?
Očitno zaradi pritiskov. Kakšnih, ne vem. Na prvo odločitev se je pritožila tudi ekipa Dimension Data (ekipa Marka Cavendisha), pritožil se je tudi André Greipel, češ da je imel težave s Saganom že dan prej.
Dan pozneje pa se je pokesal in se Saganu opravičil prek družbenih omrežij …
Da, ko je videl, kaj se je zgodilo s Saganom. Končno odločitev za diskvalifikacijo Sagana je sprejel glavni sodnik na Dirki po Franciji Philippe Mariën, ki ima na Mednarodni kolesarski zvezi (UCI) zelo pomembno vlogo. Med drugim je zadnje čase prav on pristojen za pisanje pravil in amandmajev, o tem pa tudi predava.
Ravno pred tremi tedni je na pokalu mlajših članov predaval o varnosti. To se je zgodilo prvič. Dan pred dirko je vse kolesarje poklical na sestanek ter uro in pol predaval o varnosti. Temu namenja res velik poudarek.
So torej letos pravila bolj poostrena?
Res je. V preteklosti smo bili priča še večjih bojem, pa se niso odločali za diskvalifikacije na tak način. Dogajali so se odvzemi točk ali zmag in nazadovanja na zadnje mesto v etapi. Mislim, da odločitev ni bila sorazmerna. Niti s tem, kar je storil Sagan, niti s tem, kar je storil Cavendish. Če že, bi morala biti kaznovana oba. Oba sta bila vpletena, je pa seveda bistveno, ali se ga je Sagan dotaknil s komolcem ali ne. Menda se ga ni.
Je pa seveda škoda za Sagana, on je res popestritev zadnjih let. Brez njega bi bilo kolesarstvo precej manj opazno. Morda zaradi njegove neumnosti ali inteligentnosti.
Kar zadeva družbena omrežja, kar naenkrat vsi vedo vse. To je učinek tropa. Ko se oglasi ena ovca, vse ostale blejejo. Kar naenkrat so vsi šprinterji, ki so že šprintali s hitrostjo 70 kilometrov na uro. Dejansko pa se je zelo malo ljudi že kdaj znašlo v taki situaciji, zato me bolj zanimajo komentarji ljudi, ki so v tem smislu verodostojni. Na primer mnenje Magnusa Bäckstedta, sokomentatorja na Eurosportu in zmagovalca dirke Paris-Robuaix, ki je dejal, da ni kriv samo Sagan.
V torek smo vstopili v drugi teden Toura. Mislim, da je Chris Froome izjavil, da se stanje na dirki takrat precej umiri. Vi ste na Touru dirkali dvakrat. Se res umiri?
Res, stvari se nekako postavijo na svoje mesto. Prvi teden je najdaljši, traja kar devet dni, kar je skoraj polovica dirke, in je najbolj nervozen.
V treh tednih imajo kolesarji samo dva prosta dneva. Med prenosom ste omenili napako, ki ste jo sami storili na prost dan ene od tritedenskih dirk. Za kaj točno je šlo?
Prosti dnevi so dvorezen meč in nekateri kolesarji jih ne marajo. Če te dan po prostem dnevu čaka ravninska etapa, kot je bilo letos, ni težav in na prost dan lahko počneš karkoli. Lahko ves dan preležiš ali pa opraviš peturni trening. Če te čaka kratka gorska etapa, pa je to nekaj povsem drugega. Če ne greš vsaj za nekaj časa na kolo in ne opraviš vsaj nekaj težjih ponovitev, noge padejo iz ritma.
Glede moje napake … Enkrat sem se na Vuelti odločil, da bom ves prosti dan preležal. Naslednji dan sem komaj pripeljal do cilja. Preprosto padeš iz ritma, otečejo ti mišice, en dan pa tudi ni dovolj za regeneracijo. Za to potrebuješ vsaj tri štiri dni.
Načeloma se ekipe na prost dan odločajo za lažje destinacije, na primer za enourno traso do slaščičarne ali kavarne.
Omenili ste kavarno. Kava je obvezna spremljevalka kolesarskih dirk. Kakšno vlogo igra med kolesarji?
Kofein je poživilo, ki deluje uro ali dve. Odvisno od metabolizma in tega, s čim in kako jo piješ. Kava dokazano pospeši krvni obtok, vsaj za nekaj časa preprečuje zaspanost in ti da malce spodbude. Na vseh seznamih poživil je kofein naveden kot psihostimulans. V kolesarstvu je trenutno dovoljen, je bil pa v preteklosti v določeni koncentraciji tudi že prepovedan. Govori se o tem, da bi ga znova prepovedali, mislim pa, da bo meja, ki bo določena, znosna.
Ne spomnim se natančnih številk, vem pa, da je kršitev pomenilo 400 miligramov kofeina v zadnjih nekaj urah, kar so pravzaprav štiri kave. Če bi na primer spil tri litre kokakole, bi bil pozitiven. Italijanski kolesar Gianni Bugno je na primer na testu padel zaradi kofeina.
Mislite, da se lahko tudi na letošnjem Touru zgodi kako dopinško odkritje?
Vse se lahko zgodi. Substanc, ki so na seznamu prepovedanih, je toliko, da jim je težko slediti. Po drugi strani se jih precej uporablja z dovoljenjem, na primer kortikosteroidi, ki jih zdaj očitajo ekipi Sky. Gre za zelo inferiorna pomagala, zaradi katerih ne moreš zmagati na Touru.
Ravno zadnjič je med prenosom Toura farmakolog Lovro Žiberna pojasnil, da je odstotek dopinških kršiteljev v vseh športih približno enak – tako v kegljanju, košarki kot kolesarstvu. Odstotek je od tri do pet primerov na sto odvzetih vzorcev, a v kolesarstvu je teh vzorcev bistveno več. Na Touru bodo prav gotovo odvzeli vsaj tisoč vzorcev.
Kako hitro so znani rezultati testov, vzetih na Touru?
Zelo odvisno. Odvisno od prevoza vzorcev, ki se odpeljejo v avtorizirane laboratorije in na analize. Točno določenih rokov ni, so pa rezultati običajno znani v od desetih do 14 dneh.
Na koga bi stavili za skupno zmago na letošnjem Touru?
Ne stavim.
Dobro, na katero od majhnih rib, če lahko tako rečemo, s katero bi se dalo zaslužiti precej denarja, bi si upali staviti? Ali velikih?
Froome ima absolutno največ možnosti, ampak v kolesarstvu nikoli ne veš. Na zadnjih dveh gorskih etapah je skoraj pristal na tleh. To se mu je v preteklosti že zgodilo. Zadnjih pet let je najmočnejši, kar pa seveda še ni zagotovilo za zmago.
Tudi Fabio Aru, ki je trenutno na drugem mestu, ima teoretične možnosti za zmago. Klancev je še dovolj, pred zadnjim kronometrom pa si mora priboriti vsaj minuto prednosti, da bi imel vsaj teoretične možnosti.
Fabio Aru iz ekipe Astana (na fotografiji se veseli zmage v 5. etapi) je trenutno na 2. mestu v skupni razvrstitvi.
Koliko je "fair-play", džentelmenstvo živo v kolesarstvu? Velikokrat slišimo, da se rumeno ali pa rožnato majico na Giru čaka, če se znajde v težavah. Se jo res? Je to pisano pravilo? Okrog tega je vedno veliko polemik. Spomnimo samo na težave Toma Dumoulina, nosilca rožnate majice in poznejšega zmagovalca Gira 2017, ki so ga sredi etape začasno prizemljile prebavne težave.
To pravilo ne obstaja, tudi v formuli 1 nihče nikogar ne čaka, ko se zaleti ali mu poči guma. Dirka je dirka.
"Fair play" na papirju ne obstaja, gre pa za neke poteze, ki so se začele pred leti, ko je Lance Armstrong čakal Jana Ullricha ali pa je bilo ravno obratno. Res je, rumena majica uživa določeno spoštovanje, to pa pride v ospredje predvsem v situacijah, ki niso odločilnega pomena.
Če se to zgodi daleč od cilja, ko se boj še ne razplamti, ko se dirka še ne odloča, se rumeno majico res čaka. Recimo na 9. etapi, ko je Richie Porte predlagal, da se počaka Frooma, ki je imel težave s kolesom. To je storil zato, ker je Froomov prijatelj, ne zaradi česa drugega.
Aru s tem, ko je skočil, ni naredil ničesar narobe in ni kršil nobenega kolesarskega zakona. Ali je kršil moralno normo, pa je stvar morale in interpretacije.
Poljak Maciej Bodnar iz ekipe Bora-Hansgrohe (skrajno levo) se je na 11. etapi letošnjega Toura po celodnevnem begu vdal šele 500 metrov pred ciljem.
Na Dirki po Franciji smo skoraj na vsaki etapi priča pobegu. Kako velika verjetnost obstaja, da se pobeg konča z etapno zmago? Gre bolj za razkazovanje sponzorjev na dresu ali kolesarja osebno?
Vedno obstaja možnost, da se stvar izide, je pa res, da je možnost zelo majhna ali pa zelo velika, odvisno od situacije. Če se zgodi, da ubežniki zapeljejo čez železniško progo v trenutku, ko se zapora zapre, glavnina pa ne, je zmaga realna možnost.
Je pa bistvo pobega to, da se pokažeš javnosti in da razkazuješ svoje sponzorje. Na moji prvi Vuelti nam je izkušeni športni direktor lepo razložil, za kaj gre. Dejal je, da v šprintu ne moremo med prvih deset, čeprav mi je to potem uspelo, da bomo na gorskih etapah odpadli in da je edina možnost, da se pokažemo svetu, pobeg.
Če si na primer na Touru samo dvakrat v begu, te zagotovo opazijo. Zakup oglasnega prostora na televiziji je izredno drag, pobeg pa je enkratna priložnost za to, da se pokažeš sto milijonom gledalcev, kar je za ekipe velika stvar.
Vas preseneča, da je tako malo incidentov ob trasi oz. da so zelo redki? Vsak navijač lahko pride do kolesarja, morda tudi do tistega, ki mu ni naklonjen.
Res je, mislim, da so se ljudje navadili na vse skupaj. Težava se je pojavila pred leti, ko so ljudje začeli množično fotografirati kolesarje, potem pa so se, vsaj upam, navadili.
Messija, na primer, nihče ne more kar tako udariti po hrbtu, ker mu varnostniki to preprečijo, Frooma pa lahko že vsak.
Kolesarstvo je šport, kjer se za ogled tekem ne plača vstopnine in kjer lahko skoraj vsak pride do zvezdnikov. Tako je.
Solo zmage so med kolesarji najbolj čislane. Takole se je svoje druge etapne zmage na Giru veselil Jan Polanc (Emirates).
Kakšna kolesarska zmaga je za vas najbolj dragocena?
Večina kolesarjev najbolj ceni solo zmage, ker so najtežje dosegljive. To pomeni, da kolesar že nekaj časa vozi sam. Na tak način je na primer na Giru kar dvakrat zmagal Jan Polanec, ki je zadnja dva kilometra že vedel, da se pelje zmagi naproti.
Seveda je zanimiva tudi šprinterska zmaga, ki se zgodi v nekaj sekundah in kjer kolesar na koncu zares občuti pravi izbruh čustev.
