Ponedeljek, 15. 6. 2020, 4.00
3 leta, 10 mesecev
Zmago Tajnšek – teniški trener
"Težki časi so za tenis, nekateri celo napovedujejo, da letos pravega tenisa sploh ne bo"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,00
"Konkurenca se z leti res krči, ampak vsi postajamo starejši, okornejši, počasnejši," pravi 14-kratni slovenski veteranski prvak Zmago Tajnšek.
Teniški trener in štirinajstkratni državni veteranski teniški prvak Zmago Tajnšek je že v letih, ko tudi v trenerskem poklicu malo popušča in na svojih teniških igriščih v termah Dobrna svoj čas in znanje namenja bolj ali manj prijateljem. Pred tem je dvajset let v Kopru treniral profesionalno, učil otroke in bdel nad tekmovalci. Tri leta je treniral tudi Tamaro Zidanšek, danes našo drugo najboljšo teniško profesionalko.
Danes 63-letni Zmago Tajnšek se s tenisom profesionalno ukvarja že več kot tri desetletja, večino časa kot trener, kot tekmovalec pa predvsem v veteranskih kategorijah, saj je svojo mladost namenil košarki. A kot teniški veteran zbira zmage, štirinajstkrat je bil slovenski državni prvak v posamični konkurenci, letno še vedno odigra od deset do 15 turnirjev, večinoma mednarodnih.
"Konkurenca se z leti res krči, ampak vsi postajamo starejši, okornejši, počasnejši," razlaga v smehu, a poudari, da v tenisu še vedno uživa, prav tako v potovanjih: "Rad potujem. Zdaj sicer bolj po bližnji okolici, včasih pa sem po celem svetu."
Tenis je lahko tudi nevaren
V paviljon Žogica ob teniških igriščih na Dobrni ima razstavljenih več kot 200 pokalov in medalj z nastopov v teniških turnirjih doma in v tujini.
Tenis je pri nas priljubljena oblika rekreacije, a je lahko tudi precej nevaren. Ljudi popade tekmovalna vnema, brez pravega ogrevanja in ob nepazljivosti na igrišču pa hitro pride do poškodbe. Še posebej v zrelejših letih zahteva bolj premišljen pristop."Treba je delati tako v fitnesu kot na kondiciji, ob tem pa ne pozabiti na tehniko in igranje, sicer hitro pride do težav," opozarja Tajnšek.
Bolj ogroženi so prav rekreativci, ki se enkrat na teden tenisa lotijo z vso vnemo, preostalih šest dni pa ne namenijo vzdrževanju forme. Človek, ki je že 30 let domala vsak dan na teniškem igrišču, pa je bržčas primerno utrjen. "To je deloma res, z leti tudi nabereš dovolj izkušenj, z malo več znanja pa tudi ni treba toliko teči. Gibanje selekcioniraš. Če je težka žoga, jaz nanjo raje ne grem, kot da tvegam kakšno poškodbo. Je pa zato treba seveda pri drugih udarcih odigrati malce bolj z občutkom, da ti ni treba loviti žogic. Taktika je sila pomembna, z leti pa postane še toliko bolj."
Tudi rekreativci zelo hitro "padejo notri" in jim ura tenisa na teden ni več dovolj. Trikrat do štirikrat tedensko vihtijo loparje in so kar malo obsedeni, pravi Tajnšek, ki je sam na pesku skoraj vsak dan. No, če je zdrav, seveda, saj je pred kratkim dokazal, da proti poškodbam ni imun nihče, niti tako utrjen veteran ne. "Ravno v tem trenutku zdravim poškodbo meniskusa, čeprav prej skozi vsa leta aktivnega tenisa nisem imel domala nobene. Zdaj me je ta meniskus kar ustavil, moja fizioterapevtka pa mi napoveduje kar mesec dni premora."
"V tem športu je najpomembnejša prav samozavest"
Danes svoj čas in znanje namenja predvsem prijateljem in njihovim otrokom, na učnih urah tenisa v bližini njegovih rodnih Slovenskih Konjic pa je dobrodošel vsak, pravi. "Prej sem tri desetletja treniral profesionalno, delal s tekmovalci in otroki, zato časa za starejše generacije niti ni bilo. To poskušam nadomestiti danes, ko treniram predvsem prijatelje in njihove otroke. Ni več potrebe, da bi delal bolj resno, pa tudi malo sem že v letih," razlaga v smehu.
Dve desetletji resnega treniranja je bilo dovolj, dodaja: "Veste, ko treniraš tekmovalce, gredo vsi vikendi, ves dopust, vsi prazniki … Oni trenirajo prav vsak dan. S tekmovalcem delaš vsak dan in če slučajno kakšen trening izpusti, bodisi zaradi šolskih obveznosti ali česarkoli že, pride nazaj na naslednji trening in zažene paniko: Saj ne znam več, nič ne znam več! V tenisu ima samozavest ogromno težo, v tem športu je najpomembnejša prav samozavest."
Tako dolgega premora ne pomni
Če je že en dan problem, kako je bilo šele zdaj po večmesečnem premoru zaradi pandemije novega koronavirusa? "Prav gotovo se je poznalo. Prepričan sem, da so vsi delali po svojih programih individualno, a ni bilo nobenih turnirjev, profesionalnih ne bo do sredine julija. Še nikoli, odkar sem ukvarjam s tenisom, nisem imel takšne pavze. Dva meseca in pol, ker sem se dosledno držal omejitev, nisem prijel za lopar. Sem se pa zato ukvarjal s hojo, tekom, fitnesom, gibanjem na splošno. S tem sem nadomestil izpad rekreacije, res pa je tudi, da smo zato toliko bolj lačni tenisa. Je pa v našem športu izjemno pomemben ta občutek, ta 'filing' za žogico. Tega dobiš, ko tolikokrat in tolikokrat udariš žogico, da gre tja, kamor želiš, da gre."
Tamara Zidanšek je ena najuspešnejših Tajnškovih varovank, danes je 71. igralka sveta, druga najboljša Slovenka na lestvici WTA.
Tamara Zidanšek je "prebrisana", "osredotočena" in preprosto "impresivna"
Najuspešnejša tekmovalka, ki jo je treniral, je bila zagotovo Tamara Zidanšek, danes 71. Igralka na svetovni WTA lestvici, za Polono Hercog (45. mesto) druga najboljša Slovenka. "Jaz sem 20 let delal na Obali, v Kopru, nato je prišlo povabilo in sem se vrnil v rodni kraj in sem tam delal skoraj tri leta s Tamaro Zidanšek. To je ena zelo prebrisana punca, če lahko tako rečem. Že od vsega začetka je vedela, kaj hoče, v šoli ni imela nobenih težav in o njej lahko rečem, da je zelo impresivna. Danes otroke zanima vse drugo, računalniki, telefoni in bog si ga vedi kaj še, zelo težko je danes dobiti mladino za tenis. Jaz sem imel v svoji karieri v Kopru zelo spodbudne generacije, s katerimi smo osvajali tako državne naslove in z njimi sem šel za nagrado tudi v Miami na neuradno svetovno prvenstvo, t. i. Orange Bowl. Krasno smo se imeli, to so res lepi, lepi spomini."
"Največja težava so starši"
Najbrž je šampionski potencial pri otroku mogoče opaziti že zelo zgodaj, ambiciozni in nadarjeni imajo verjetno ta posebni zagon, velikansko željo, izrazito tekmovalnost? "V prvi fazi se hitro vidi, kdo ima veliko željo in potencial doseči uspeh, a kakšne garancije za to nikoli ni. Vedno lahko pride kakšna težava v šoli, kakšna poškodba. Veliko otrok je imelo težave v šoli, kar slabo vpliva na tenis. In seveda obratno. Ampak, tenis je izredno zanimiv in zelo težak. Tu si sam na igrišču, največji problemi pa so s starši. Še posebej s tistimi, ki sami ne igrajo tenisa. Oni financirajo otroke, ti pa se morajo nato boriti proti nasprotniku po navodilih trenerja in nasvetih staršev. In če ti niso nikoli igrali tenisa, delijo slabe nasvete. To je za otroke še dodaten psihološki pritisk."
Od tenisa jih lahko živi le peščica
"Od nekdaj je veljalo, da je tenis drag šport za bogate sloje, a danes ni več tako."
Zagotovil za uspeh ni, priti med stotnijo najboljših teniških igralk na planetu, kot je uspelo njegovi nekdanji varovanki Tamari Zidanšek, pa je že domala čudež. "Od nekdaj je veljalo, da je tenis drag šport za bogate sloje, a danes ni več tako. Vsaj ne v prvi fazi, ko igraš na neki osnovni ravni, v vaških ligah, na občinskih prvenstvih in tako dalje. Ko pa postaneš boljši, moraš obvezno čim prej ven, v tujino, da se primerjaš s sebi enakimi ali boljšimi v evropskem in svetovnem merilu. Šele tisto je pravi pokazatelj tvoje vrednosti. A s tem seveda pridejo težave s financami. Starši se težko organizirajo, Zveza pa jim pri tem premalo pomaga. Starši morajo sami iskati sredstva pri sponzorjih, kar je garanje. Ampak nekaterim, kot je Tamara, uspe.
Če otroci želijo, vedo, kaj hočejo, imajo jasen cilj in so pridni na treningih ter v šoli, potem jim lahko uspe. Neka splošna disciplina je potrebna in pomembna, ni dovolj le trening. Organizirati si moraš življenje. Marsikdo reče, poglejte, tem tenisačem je pa super, ampak žal je le nekaj sto igralcev in igralk s svetovne lestvice takšnih, ki se s tenisom lahko preživljajo. Vsi drugi so garači, ki živijo iz dneva v dan. Zdajle je bilo dosti polemike o tem, da so morali pomagati igralcem, ki so uvrščeni nižje od dvestotega mesta na svetovni lestvici. Potrebovali so finančno pomoč teniške zveze, pomagali so jim tudi prvokategorniki."
V ozadju spektakla je čisto garanje
V profesionalnem tenisu, kot profesionalnem športu nasploh, ni skoraj nobene romantike … "… je samo garanje, garanje in še enkrat garanje. Imamo srečo, da imamo v naši bližini nekaj močnih turnirjev. En lep zgled je ta turnir ATP v Umagu, kamor vsako leto pridejo najboljši igralci, od mlajših selekcij do veteranov. Jaz že 30 let hodim tja in vsak dan si tam lahko ogledaš tudi treninge najboljših. Ti imajo po tri treninge na dan, zvečer, ko vročina popusti, pa še tekmo. Vse to morajo delati, da obdržijo raven, na kateri lahko konkurirajo. To težko delo je v ozadju spektakla, ki ga vidimo po televiziji."
Brez občinstva nima pravega smisla
Potem gre razumeti Novaka Đokovića, ki se pritožuje nad protikoronskimi omejitvami, ki naj bi veljale na odprtem prvenstvu ZDA v New Yorku, če ga bo Američanom letos sploh uspelo izvesti. "On je prvi igralec sveta in lahko komentira tudi stvari, ki si jih drugi ne upajo. A težav je res ogromno, ne nazadnje so ena večjih že letalski poleti. Pa kako zagotavljati socialno distanco, pa zapleti z izolacijo. Ti turnirji trajajo 14 dni, že en teden prej moraš priti tja, da se prilagodiš na okolje, klimo, podlago. Težki časi so za tenis, nekateri celo napovedujejo, da letos pravega tenisa sploh ne bo. Tudi če bo, bo brez občinstva, vsi profesionalci pa igrajo zato, da zadovoljijo občinstvo in se ob tem tudi sami dvigujejo. Šele občinstvo jih motivira do te ravni, da res pokažejo svoj najboljši tenis. V to jih prisili."
"Težki časi so za tenis, nekateri celo napovedujejo, da letos pravega tenisa sploh ne bo."
Tenis v času koronakrize
To je nekoliko presenetljivo, saj ravno tenis na prvi pogled deluje kot domala idealen šport za čas koronakrize. Igra se pretežno zunaj, tekmovalci nimajo stika, žogice se menjajo, gledalcem pa se tako ali tako zapoveduje, da morajo med dvoboji molčati. "Še najmanj tvegano je to naše 'žoganje', čeprav so zdaj priporočila, da bi se žogice po vsakem nizu zamenjale, kar profesionalci že počnejo, a občinstva ne smeš spustiti na stadione, saj ne moreš zagotoviti varnosti," pravi naš sogovornik. Tudi na igriščih, ki jih upravlja, je danes, po korona preplahu drugače, kot je bilo, priznava: "Priporočila smo upoštevali, odkar je rekreativni tenis dovoljen, so ljudje igrali predvsem posamično, šele zadnje dni je nekaj več iger dvojic. K sreči se sme danes igrati tudi brez mask, na začetku smo poskušali z maskami, a je bilo to domala nemogoče. Zdaj se stvari umirjajo, ampak smo vsi še vedno nekoliko zadržani. Ni tiste sproščenosti, vsi malce negotovi še čakamo, da se stvari dokončno umirijo."
