Četrtek, 2. 1. 2020, 4.01
4 leta, 3 mesece
Intervju z Blažem Kavčičem
Kaj se dogaja v slačilnicah največjih teniških turnirjev? #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,74
O Blažu Kavčiču, profesionalnem slovenskem teniškem igralcu, smo v zadnjem času slišali bolj malo. Blaž, nekdaj že 68. igralec sveta, se še zdaleč ni predal. Po konstantnih poškodbah je po treh letih znova pripravljen, da se prebije tja, kjer je že bil. Mu bo uspelo? Blaž nam je med drugim razkril, kaj je pogosto videl v slačilnicah na turnirjih za grand slam.
Blaž Kavčič je bil prvi slovenski teniški igralec, ki se je uvrstil med prvih 100 najboljših igralcev na svetu, in je eden redkih slovenskih igralcev, ki je igral na največjih turnirjih. S svojo zagnanostjo in trmo je pred leti marsikomu pri nas pokazal, da je mogoče uspeti v svetovnem tenisu. Žal pa so njegovo kariero zaznamovale številne poškodbe in mu preprečile še vidnejše rezultate. Blaža, ki je imel nazadnje težave s kolenom, smo ujeli tik pred odhodom v Avstralijo, kjer bo poskušal popraviti svojo uvrstitev na lestvici, saj ima le še do konca februarja "protected ranking", kar pomeni, da do takrat lahko igra v kvalifikacijah največjih turnirjev. Poskusil bo tudi na prvem turnirju za grand slam v novi sezoni - na OP Avstralije. Blaž nam je v intervjuju zaupal, da se po dolgih letih znova počuti zdravega in da že komaj čaka, da se sezona začne. Z njim smo se pogovarjali na splošno o tenisu, o njegovih začetkih, poškodbah, napakah in možnostih uspeha v tenisu v Sloveniji.
Blaž, kakšen je danes videti vaš dan?
Dnevi so si zelo podobni med seboj. Zjutraj imam tri ure teniškega treninga, popoldne pa me čaka še uro in pol ali dve uri kondicijskega treninga. Odvisno od programa. Ni težava zdržati en dan, težava je kontinuirano delati. Letos količinsko nisem veliko treniral, ampak je bila prioriteta, da lahko vsak dan treniram in da se znebim bolečin v kolenu, s katerimi sem imel dolgo časa težave. S tem želim okrepiti telo, da bom lahko sploh normalno igral. Mislim, da mi je to na zadnjih pripravah uspelo. Telo se dobro drži. Zdržal sem res veliko treningov in komaj že čakam, da se vse skupaj začne.
Torej lahko rečemo, da Blaž Kavčič danes trenira na vso moč?
Da, vsekakor. Morda se sliši nenavadno, ampak po mojem mnenju lahko to potrdim prvič po treh letih. Zadnja tri leta sploh ni bilo užitka. Vseskozi me je nekaj bolelo in nisem mogel trenirati tako, kot sem si želel. Rezultatov ni bilo in ni bilo prijetno. Danes grem po dolgem času lahko spet z velikim veseljem na trening. Občutek imam, da gre vsa zgodba v pravo smer. Prej sem imel vseskozi občutek, da ne bo nič iz tega. To je težko. Sploh zame, ki sem zelo tekmovalen.
Blaž Kavčič je imel pred časom velike težave tudi s podplatom.
Blaž, verjetno ste eden tistih teniških igralcev, ki imajo najdaljši bolniški karton. V karieri ste namreč imeli res veliko poškodb. Poznate igralca, ki je imel toliko poškodb kot vi?
Res je, imel sem ogromno poškodb. Seveda so tudi drugi igralci, ki so imeli veliko poškodb. Za primer dam lahko srbskega igralca Janka Tipsarevića, ki je preživel veliko več kot jaz. Mislim, da je imel osem operacij, medtem ko sem sam imel štiri. Upam, da jih ne bom imel več. Rezultatsko se ne moreva primerjati, ampak tudi on je eden tistih igralcev, ki mu nekako ni bilo usojeno. Sicer je večina igralcev poškodovanih. V slačilnici na turnirju za grand slam je veliko igralcev, ki jemljejo protibolečinske tablete. Tega je ogromno, ampak veliko ljudi tega ne ve. Vsi imamo bolečine, ampak z nekaterimi lahko igraš. Mene je koleno tako bolelo, da sem vzel ogromno tablet, pa me je še vedno bolelo. Naslednji dan nisem mogel niti hoditi in sem moral imeti tri dni odmora. To je povsem nekaj drugega. Majhne poškodbe imamo vsi. Vseskozi nas nekaj boli. Pri takšnem ritmu je to nekaj povsem običajnega. Težava so velike poškodbe, ki te od tenisa oddaljijo za več mesecev. V tem primeru izgubiš pri kondiciji in uvrstitvi, potem pa je vse težje. Treba se je zavedati, da medtem ko moraš ti počivati, drugi trenirajo. Oni napredujejo, ti pa ne stagniraš, ampak padaš.
Prve točke ATP ste osvojil že, ko ste bili stari 17 let.
Lahko rečem, da sem imel kar malo sreče. Mene so straši podpirali do 22. leta, ko sem prišel med prvih 100 igralcev na svetu. Takrat sem začel igrati na turnirjih za grand slam in to je bil trenutek, ko sem se finančno osamosvojil. To je kar hitro, veliko igralcev pride med prvih sto veliko pozneje. Pri 22 letih so bile finančne zahteve vsako leto večje in začne primanjkovati denarja. Sam sem imel to srečo, da sem dosegel takšne rezultate, da sem si lahko vse financiral sam. Takrat sem skupaj spravil tudi profesionalno ekipo. Seveda je zadaj tudi trdo delo. Če mi ne bi uspelo tako kmalu, ne vem, kako bi se zadeve odvijale naprej.
Blaž Kavčič je trenutno na 345. mestu svetovne lestvice.
Ste se že takrat zavedali, da lahko postanete vrhunski igralec?
Težko bi rekel, da sem vedel, da mi bo uspelo. Takrat je bila pri nas miselnost, da nihče ne bo mogel priti med najboljših 100 igralcev na lestvici ATP. Mene je to morda dodatno motiviralo in vseskozi sem govoril, da mi bo uspelo. Veliko ljudi, ki so danes še vedno v slovenskem tenisu, se mi je smejalo. S tem ni nič narobe, ampak takrat se je to zdelo res nekaj nemogočega. Ko sem presegel to mejo, se mi zdi, da sem še nekatere druge potegnil za sabo, saj sem dokazal, da se da.
Ste si tega sami tako zelo želeli ali ste imeli tudi trenerje, ki so vas spodbujali pri tem?
Brez tega ne bi šlo. Vse to je plod trdega dela, ki smo ga takrat opravili v Kranju. To večkrat poudarim, ampak ne zato, da bi jim delal reklamo, ampak zato, ker tako mislim. Tam nas je bilo deset igralcev, ki smo bili približno istega kakovostnega razreda. Na vsakem treningu se je bilo treba boriti in se dokazovati. Imeli smo zelo dober program in trenerje, ki so takrat vedeli, kaj delajo. Imeli so dolgoročni načrt in zelo dobro se je treniralo. Zelo dobro smo imeli urejene kondicijske treninge, kar pomeni, da smo bili vsi fizično zelo dobro pripravljeni. Tistim, ki so vztrajali, se trudili in imeli malo več sreče, je uspelo. Takrat je uspelo Gregi Žemlji in meni, torej dva igralca od desetih, kar je zelo veliko. V nekaterih državah jih je sto, pa včasih ne uspe nikomur. V nekem trenutku smo bili celo štirje slovenski igralci med 100, kar je za državo, kot je Slovenija, pravi fenomen.
Kaj bi pri sebi storil drugače, če se danes ozrete nazaj?
Bilo je narejenih veliko napak, ampak to je bila posledica tega, da pred tem pri nas ni bilo nikogar, ki bi nam lahko svetoval. Zase natanko vem, kaj bi popravil. Mislim, da bi bila danes velika razlika. Tako pri rezultatih, poškodbah … Sam sem vedno želel veliko trenirati. Moja takratna miselnost je bila, da več ko boš treniral, boljši boš. Zelo veliko sem treniral že v mladih letih, kar je bila zelo velika napaka. Danes, ko se pogovarjam s starši, mi govorijo, da sem vedno sam želel toliko trenirati. Poskušali so me zavirati, ampak ni šlo, tudi moji starši niso točno vedeli, kaj je v tistem trenutku prav. V tujini so na določenih akademijah trenirali še več kot jaz, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da nisem šel v tujino. Imel sem to možnost, a se je staršema zdelo, da bi me tam uničili.
Kako danes gledate na teniške akademije. Bi se danes odločil za akademijo?
Pri sebi čuti, da bi se lahko vrnil med najboljših 100 igralcev.
To je dvorezen meč. Vsaka akademija ima svoj pristop. Kar mene moti pri akademijah, je to, da je tam ogromno igralcev in da vsi trenirajo po istem programu. Izmed teh igralcev bo verjetno kateremu uspelo, a težava je v tem, da je tam program za vse enak. Pozitivna stvar je, da imaš vse na istem mestu. Te akademije so narejene tako, da tam spiš, ješ, treniraš, imaš fizioterapevte in tudi šolo. Pri nas je veliko bolj zapleteno, ker imaš to na različnih koncih. Torej so pozitivne in negativne stvari akademij in težko bi rekel, za kaj bi se odločil.
Kaj pa cene teh akademij. Te naj bi se gibale od 2.500 do 8.000 evrov na mesec. Se vam zdi, da so te cene napihnjene?
Veliko jih pridejo tja zato, da jih straši umaknejo iz nezdravega okolja. Veliko igralcev tam plačuje zelo velike zneske, a se vseeno ve, da ne bodo postali profesionalni igralci. Ti imajo premožne starše, ki si želijo, da se otroci dobro naučijo tujega jezika, da se osamosvojijo … Osemdeset odstotkov igralcev je tam zato, da financirajo program boljših igralcev. Cene so različne. Na Nadalovi akademiji je bilo veliko Indijcev, Pakistancev … Vidi se, da prihajajo iz premožnejših družin. So pa tam tudi igralci, ki so zares dobri. Govoril sem z enim izmed njih in povedal mi je, da jih osebno trenira tudi Toni Nadal (dolgoletni trener Rafaela Nadala, op. p.). Treba je vedeti, da se tam obračajo velike vsote denarja.
Vrniva se k vam. Leta 2012 ste bili 68. igralec sveta, danes pa ste na 345. mestu. Kako težko se je vračati po vseh teh poškodbah?
Vsakič je težje. Danes treniram veliko bolj pametno. Po treningu nisem povsem izčrpan, kot sem bil včasih. Danes, če se na treningu počutim utrujenega, spremenimo trening in naredimo nekoliko lažjega. Veliko je prilagajanja in delam po občutku. To sem videl tudi pri Rogerju Federerju, ko sem v Dubaju treniral z njim. Spominjam se, da sem njegovega trenerja vprašal, koliko časa bo trajal trening. Dejal mi je, da ne ve in da je to odvisno od Rogerja. Takrat sem videl, da to ima neki smisel. Vprašal sem se, zakaj ne bi tudi jaz tako treniral. To ne pomeni, da treningi niso naporni, a pri sebi vem, kje je tista meja in kdaj postane nevarno za poškodbo.
Kako težko je psihološko na treningih po vseh teh poškodbah?
Je kar težko. Na treningu velikokrat, ko imam počitek, razmišljam o tem. Včasih se zgodi, da me nekaj boli, in me zgrabi panika. Strah je prisoten. Če pride naslednja poškodba, to pomeni konec moje športne kariere, to je dejstvo. Priprave bom dobro opravil, in če zdaj ne bom konkurenčen, potem ne bom nikoli. Realno je, da bom konec februarja pogledal, kako in kam naprej. Če bo vse normalno, bom vztrajal, če bom videl, da nisem konkurenčen … Ne delam si nekega pritiska, ampak treba je biti realen. Nisem več mlad, če ne bom hitro popravil uvrstitve, je to to.
Se vam zdi, da bi v tenisu lahko dosegli več?
Kar me najbolj boli, je to, da nisem dosegel tistega, kar bi lahko. Te poškodbe so me vseskozi uničevale, največkrat takrat, ko sem bil v zelo dobrem položaju. Enkrat se je zgodilo v tretjem krogu OP ZDA, ko sem moral predati dvoboj s Stanom Wawrinko. Takrat sem bil v najboljši formi, do konca sezone nisem branil nobene točke, a sem bil nato dva meseca brez tenisa. Vem, da bi bil lahko, če bi lahko normalno igral, med najboljšimi 50 igralci sveta. To je tisto, kar me najbolj boli, ker imam v sebi občutek, da bi lahko več dosegel. Tudi zdaj, ko igram na treningu, se mi zdi, da igram boljši tenis kot takrat, ko sem bil 68. igralec sveta. Je pa res, da fizično nisem več na takšni ravni kot takrat, ko sem lahko pet ur tekel in mi ni bilo nič. Če pogledam celo sliko, se mi zdi, da bi, če bi vse leto igral brez poškodb, dosegel boljšo uvrstitev kot kadarkoli. To je tisto, kar me najbolj žene naprej. Če ne bi verjel v to, bi že zdavnaj nehal.
Danes vas trenira Andraž Jovanović. Kako dolgo že sodelujeta?
Dve leti, vendar to ni povsem profesionalno sodelovanje. On ne potuje z menoj na turnirje. Redkokdaj gre z mano. Zdaj delamo z nižjim proračunom. Doma imam treninge organizirane tako, kot je treba, ampak večino časa potujem sam.
Najbolj ga je strah, da bi zaspal na tekmo.
Kaj danes, ko ste že veliko bolj izkušen igralec, pričakujete od svojega trenerja?
Zdaj se veliko več pogovarjam s trenerjem. Veliko več je pogovora in skupaj prideva do zaključkov. Včasih, ko sem bil star 15 let, nisem vedel, za kaj gre. Delal sem tisto, kar mi je rekel trener. Danes o tenisu veliko vem in bi bil lahko že sam svoj trener, ampak sebe ne vidiš in potrebuješ pomoč. V tem primeru noben od najboljših igralcev ne bi imel trenerja. Je pa dejstvo, da dlje ko si s trenerjem, bolj te pozna.
Kako je potem na turnirjih, ko si brez trenerja?
Malo težje je. Velikokrat me je strah, da me budilka ne bo zbudila (smeh, op. p.). To je eden izmed primerov. Sliši se nenavadno, ampak če me budilka v sobi ne zbudi, lahko zaspim in zamudim na tekmo. Včasih si nastavim kar tri budilke zapored, da ne zaspim. Tam si sam in moraš za vse poskrbeti sam. Veliko več dela, ampak tako je. Če nisi uvrščen tako visoko, da si lahko privoščiš nekoga, moraš za vse poskrbeti sam. Potrebuješ malo več discipline in tudi malo več energije. Za zdaj mi gre kar v redu, ampak včasih, ko si štiri tedne sam, je težko. Tam so sicer igralci, s katerimi se pogovarjaš, ampak drugače je, če greš na večerjo z nekom, ki ti je domač in se poznata.
Ni veliko manjkalo, da bi sodeloval z Ivanom Ljubičićem, zdajšnjim trenerjem Rogerja Federerja.
Ste kdaj razmišljali, kaj bi bilo, če bi trenirali z Ivanom Ljubičićem? Bila sta blizu dogovora.
To je zelo zanimiva zgodba. V tistem času sem imel zelo dobro ekipo, dobro uvrstitev in razmišljal, kaj bi lahko dodal v svoji ekipi. Zares vrhunski trenerji stanejo milijon evrov na leto in tudi več. Vedel sem, da si ne morem privoščiti nobenega takšnega trenerja. Pomislil sem, da bi poskusil pri nekaterih nekdanjih hrvaških igralcih, ki imajo radi tenis in ki so prav tako imeli težko pot. Razmišljal sem o Ljubičiću, ki je takrat ravno končal kariero. Stopili smo v stik z njim, a ni bilo mišljeno, da bi bil moj trener, ampak bolj v smislu, da bi z menoj opravil kakšen trening in mi svetoval. Vendarle je bil zelo izkušen in bil je tretji igralec sveta. Takrat se je odzval zelo pozitivno. Nikoli nismo prišli do tega, koliko bi to stalo. Takrat sem bil pripravljen veliko plačati za nekaj treningov, ampak mislim, da to ne bi bil tako velik znesek, kot če bi ga vzel za ves mesec. Zanimivo je bilo, da je ravno čez en teden postalo jasno, da bo postal trener Rogerja Federerja. Seveda po tistem ni bilo več možnosti, a je bil pripravljen pomagati. In kakor je kazalo, mi ne bi vzel veliko denarja. Ti trenerji imajo nekaj več, vidijo nekaj več in zato jih imajo najboljši igralci.
Dolgo časa ste sodelovali z Blažem Trupejem. Dopuščate možnost, da bi še kdaj sodelovala?
Mislim, da je bil on najdlje moj trener. Midva nisva šla narazen, ker bi bilo karkoli narobe. Pri meni je bilo preprosto toliko poškodb, da sva bila oba nekoliko utrujena od tega. Še vedno se zelo dobro razumeva in pogosto se slišiva. On ima seveda zdaj svoje življenje in ni več tako, kot je bilo včasih. Ne bi rekel, da so vrata povsem zaprta. Če dosežem dobre rezultate, bi se lahko še vseeno povezala. Če ne drugega, vsaj za nekaj turnirjev. Zelo rad bi ga imel ob sebi, saj me od trenerjev pozna najbolje.
Pred kratkim ste postali tudi oče hčerke Stelle. Kaj se
je za vas s tem spremenilo v športnem smislu?
Kar zadeva tenis, so pozitivne in negativne stvari. Vsekakor lahko rečem, da je veliko več pozitivnih. Rojstvo hčerke je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo. Noben turnir ne more nadomestiti tega. Občutki so povsem drugačni. Tenis je bil pri meni vedno na prvem mestu, a zdaj je jasno, da ni več. Prioriteta je zdaj Stella. Mogoče je težje iti od doma. Včasih imam občutek, da veliko zamujam. Seveda je s pomočjo tehnologije veliko lažje. Po drugi strani pa je to zame tudi velika motivacija. Tega zdaj ne delam samo zase, ampak tudi za njo.
Prej ste namignili, da bi lahko kmalu končali kariero. Ste že kaj razmišljali, kaj bi počeli v prihodnje?
Trenutno ne. Vsekakor si želim ostati v tenisu, saj si življenja brez tenisa ne morem predstavljati. Na kakšen način, še ne vem. Moja velika želja je, da bi pomagal slovenskemu tenis. Če izhajam iz sebe in če bi imel igralca, kot sem bil jaz, se mi zdi, da bi lahko naredil marsikaj. Da se doseže dober rezultat, je treba določene svari konstanto delati. A dejstvo je, da te stvari stanejo. Treba je vedeti, da brez dobrega teniškega trenerja, fizioterapevta, dobrega kondicijskega trenerja, opreme in dobre prehrane ni mogoče uspeti. To prinaša določene stroške in teh ne more pokriti noben starš.
Če sva lahko zelo konkretna, koliko znašajo letni stroški za enega mladega igralca ali igralko?
Igralec bi moral biti pri 15 ali 16 letih tehnično izpopolnjen. Moje mnenje je, da bi morali takrat začeti zares trenirati. Prej po mojem mnenju nima smisla. O konkretnih zneskih težko govorim, ampak rekel bi, da okrog 4.000 evrov na mesec. Govorim za neki osnovni program. Tisto, kar je res nujno potrebno. Moramo vedeti, da so ti zneski v tujini petkratni. Pri nas bi lahko to nekako izpeljali, ampak to je res minimum. Redko kateri starš lahko to plača. Morda tisti, ki so iz premožne družine, a verjetno ta otrok ne bo želel trenirati vsak dan po tri ali štiri ure. Zadaj mora biti država, klub … Vsi morajo pomagati. Po mojem mnenju bi to lahko delovalo, če bi imeli dva vrhunska trenerja in šest, sedem igralcev z določenim ciljem. Ta projekt bi morali podpirati dve močni podjetji, ki bi bili tudi delna lastnika teh igralcev. Torej tako, kot da bi kupili delnice, a to so delnice, ki jih ne bi želel nihče kupiti. V to bi vložil nekdo, ki ima rad tenis. To je edina pot. Polovičarstva tukaj ni.
Kako je s tem v tujini?
Dobri igralci prihajajo iz velikih teniških držav, torej iz držav, kjer se igrajo turnirji za grand slam in drugi veliki turnirji, kjer je denar. Tam so igralci, ki s 14 ali 15 leti hodijo na turnirje s tremi spremljevalci. Tega v našem primeru ne moremo upoštevati, ker to preprosto preveč stane. Kanadski igralec Félix Auger-Aliassime je eden od takšnih primerov. Z njim sem igral na turnirju serije Challenger. Jaz sem bil tam s svojim dekletom, on pa je imel ob sebi tri spremljevalce. Pri 14 ali 15 letih je imel torej urejeno vse in ni zapravil niti enega evra. On je samo eden izmed takšnih primerov, takšnih igralcev je veliko. In to so igralci, ki prihajajo. Takšnih, ki bi sami nekaj poskušali, ni. Pri nas bi lahko zadevo izpeljali tako, kot sem omenil prej. Tako smo tudi mi napredovali, a moram povedati, da smo imeli nizek proračun. Nismo imeli fizioterapevta in urejene prehrane, imeli pa smo tenis in kondicijo. Včasih smo imeli masažo, ampak profesionalni športnik vsak dan potrebuje masažo. Novak Đoković se masira vsak dan, in to z razlogom.
Blaž Kavčič bi v prihodnosti rad pomagal mladim slovenskim igralcem.
Torej menite, da bi se dalo pri nas uspeti?
Vidim, da se da. Če je uspelo nam, zakaj ne bi tudi drugim? Seveda je treba najti igralce, ki imajo talent in so pripravljeni delati. Sam že vidim nekaj takšnih igralcev pri nas. Z dobrim treningom, pravilnim pristopom … To je moj velik cilj, ampak zadaj je toliko če-jev. Stvari se morajo iziti. Zagotovo pa se ne bi samo sam trudil, delal nekaj na pol in se ob tem zavedal, da ne bo rezultatov. Bolj se mi izplača iti v tujino, kjer ne bi čutil nobenih pritiskov in imel dobro plačo. A to ni tisto, kar me žene. Rad bi ostal tukaj. Morda bi lahko z ljudmi, ki so mene podpirali, našli skupni jezik za kakšne nadaljnje projekte. To bi bilo optimalno.
