Krištof Knap, zdravnik z atletske steze, ki ima covid-19 protokol v malem prstu

"Ne treniram več toliko kot včasih, ko sem vse ostale obveznosti organiziral okoli atletike, a še vedno je ta pomemben del mojega življenja. Edino več usklajevanja je potrebnega." Foto: Vid Ponikvar V 265. zgodbi rubrike Druga kariera gostimo dr. Krištofa Knapa, 30-letnega zdravnika interne medicine iz Kranja, ki kljub zahtevni službi še vedno goji svojo atletsko kariero.

"Ne treniram več toliko kot včasih, ko sem vse ostale obveznosti organiziral okoli atletike, a še vedno je ta pomemben del mojega življenja. Edino več usklajevanja je potrebnega," pravi dr. Knap, ki je prejšnji konec tedna nastopil na ekipnem državnem prvenstvu za člane in članice v atletiki.

Zakaj kljub številnim obveznostim še vedno ohranja tekmovalni duh? Kaj ga žene? "Tekma me prisili v to, da so moji treningi strukturirani in da migam, saj sicer ne bi. Ob vseh obveznostih, ki jih imam, običajno iz službe prihajam v večernih urah, se, če imam v glavi cilj nastop na tekmi, prisilim, da se vsaj iztečem in raztegnem. Tako se precej bolje počutim. Brez tega pa bi se zgodilo to, da bi se do sitega najedel in odpravil spat," pojasni Knap, specializant interne medicine na UKC Ljubljana, ki ga v rubriki Druga kariera prav zdaj gostimo s posebnim razlogom.

Na dirki Po Sloveniji, ki se bo začela v sredo, 15. junija, in trajala vse do nedelje, 19. junija, bo tudi letos skrbel za covid-19 protokol, prav tako pa bo del zdravniške službe, ki bo bedela nad kolesarji na dirki. Za mnoge, tudi za prvega kolesarja sveta Tadeja Pogačarja, bo to zadnja pripravljalna dirka pred najpomembnejšo dirko leta, francoskim Tourom.

Na dirki Po Sloveniji, ki se v sredo, 15. junija, začenja v Novi Gorici, boste spet vodili covid-19 protokol. Kako neprodušen bo letos covidni mehurček?

Vse skupaj bo precej lažje kot lani, saj so razmere glede epidemije bistevno boljše, bo pa protokol še vedno potreben, saj tako narekujejo pravila Mednarodne kolesarske zveze (UCI). Ta pravila so sicer ostrejša, kot trenutno veljajo v Sloveniji.

Zaščitne maske v kolesarski karavani najverjetneje ostajajo?

Da. Sicer pa sem opazil, da je v kolesarstvu profesionalizem na enem najvišjih nivojev, nad čemer sem navdušen. Vrhunske kolesarske ekipe točno vedo, zakaj imamo ukrepe, in tudi kolesarjem je zelo jasno, za kaj gre. Da maske nosijo zato, da varujejo sebe in svojo ekipo.

"V kolesarstvu je profesionalizem na enem najvišjih nivojev, nad čemer sem navdušen." Foto: Vid Ponikvar

Sicer pa v kolesarstvu covid-19 protokoli nikoli niso bili problem. Spomnim se, kako navdušen sem bil na lanskih spomladanskih dirkah v Sloveniji – na Veliki nagradi slovenske Istre in VN Adrie Mobil – kjer sem bil prav tako koordinator in sem bedel nad izvedbo covid-19 protokola.

Nekatere ekipe so imele celo osebo, ki je bila zadolžena za to, da je, preden je ekipa sedla k mizi, mizo razkužila, nekateri tudi stole. Kolesarji so k mizi sedli z maskami, ko so si izbirali hrano, so to nekateri počeli z rokavicami. Res so zelo pazili na to, da bi se izognili možnosti okužbe.

Leta 2020 ste bili s slovensko kolesarsko reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Imoli. To je bilo v prvem letu epidemije, ko še nismo poznali virusa, zato so bili tam ukrepi bržkone še ostrejši.

Res je. Italija je takrat prevzela riziko in svetovno prvenstvo organizirala namesto Švice. Postavili so covid-19 protokol, ki se mi še vedno zdi eden najboljših, saj se ga da zelo dobro izvajati, nadzirati mehurčke in poiskati asimptomatske prenašalce virusa. Poleg tega v kolesarstvu vlada zelo visoka zavest, da se vsakega, ki kaže simptome, izolira.

Pred dirko smo tako dnevno izpolnjevali vprašalnike, kjer so se seštevale točke, ki so kazale na višino tveganja. Sam še danes ekipam predlagam tak vprašalnik, saj se hitro ugotovi, kdo je rizičen, kdo potrebuje PCR-test ali hitri test, oz. ali je dovolj spremljanje in podobno.

Foto: Vid Ponikvar

Svetovno prvenstvo je bilo na sporedu le nekaj dni po koncu Dirke po Franciji, kjer je Tadej Pogačar po fenomenalnem kronometru v predzadnji etapi prevzel vodstvo na Touru, Primoža Rogliča pa potisnil na drugo mesto. V kakšnem stanju sta slovenska šampiona prišla na prvenstvo?

V zelo različnem. Spomnim se, da je bil Pogačar precej evforičen. V Italijo je pripotoval na krilih zmage na Touru, bil je poln energije, verjetno tudi zaradi svoje mladosti.

Na drugi strani pa je bil Primož čustveno in fizično povsem izžet, živčno utrujen in dobesedno sključen od vsega, kar se mu je zgodilo.

Še danes sem navdušen nad tem, kako se je uspel v tednu dni sestaviti za nastop in iztržiti šesto mesto. Pri tem je treba vedeti tudi to, da ni bil optimalen in da je poškodba na Kriteriju po Dofineji pred Tourom pustila posledice, čeprav v ekipi tega javno niso želeli izpostavljati in iskati razlogov za izgubo zmage.

Zakrčenost telesa, ki ostane po takem padcu, je res velika. Zame osebno je njegov nastop na SP še vedno eden bolj izjemnih trenutkov v kolesarstvu.

"Selektor Andrej Hauptman je deset minut pred dirko dobil elektronsko sporočilo, v katerem je pisalo, da za nekatere slovenske kolesarje nismo predložili ustreznih dokazil in da zato ne bodo mogli startati dirke. Med njimi sta bila tudi Pogačar in Roglič." Foto: Vid Ponikvar

Menda bi se kaj lahko zgodilo, da do tega nastopa sploh ne bi prišlo. Kaj točno se je zgodilo s PCR-testi?

Da, glavni zaplet je bil ta, da sem bil preveč zagret in entuziastičen pri svojem delu in sem PCR-teste, ki so jih opravili kolesarji, na za to določeno platformo naložil najhitreje, kot je bilo to mogoče, da bi se lahko posvetil drugim zadolžitvam. No, zgodilo se je, da je vodja zdravstvene službe na prvenstvu, ki je bil zadolžen za covid-19 protokol, datoteko pogledal samo zadnji dan, tam pa imen naših kolesarjev seveda ni bilo, saj so bila tam že nekaj dni prej.

V praksi je to izgledalo tako, da je selektor Andrej Hauptman deset minut pred dirko dobil elektronsko sporočilo, v katerem je pisalo, da za nekatere slovenske kolesarje nismo predložili ustreznih dokazil in da zato ne bodo mogli startati dirke. Med njimi sta bila tudi Pogačar in Roglič.

Logično, Hauptman je kar prebledel. Še dobro, da sem imel s seboj prenosni računalnik in na njem shranjene vse podatke.

Ker se mi v tistem trenutku nihče od UCI ni oglasil na telefon, sem stekel do stolpa komisarjev UCI in iskal odgovorno osebo za protokol. Ker ga nisem dobil, so ga morali poklicati po telefonu, ob čemer sem hitro pojasnil, da smo vsa dokazila oddali pravočasno in da nam nimajo česa očitati.

Mislim, da smo zeleno luč za nastop dobili pet minut pred začetkom dirke ali še manj.

K sreči fantje niso ničesar vedeli o tem, medtem ko smo Hvastija, Hauptman in jaz trepetali v ozadju.

Vse se je dobro končalo, se mi je pa s strani Ucija vse skupaj zdela velika šlamparija. Da si upaš elitnim kolesarjem, ki so prišli na prvenstvo skoraj direktno z Dirke po Franciji očitati nekaj, česar sploh nisi preveril, se mi zdi neprimerno.

Foto: Vid Ponikvar

Kakšna bo letos vaša vloga na dirki Po Sloveniji?

Tudi letos bom odgovoren za covid-19 protokol. To pomeni, da bom postavil celoten covid-19 protokol in skoordiniral testiranja za vsako ekipo.

Pri tem se mi zdi pomembno, da kolesarjem ta del obveznosti čim bolj olajšamo, da si lahko odpočijejo, namesto da iščejo centre, kjer bi se lahko testirali. Ključno je, da jih lahko testiramo pri njihovem hotelu in da se prilagodimo njihovemu urniku.

Tudi letos je glavni favorit za zmago Tadej Pogačar. Bi si upali napovedati razplet dirke?

Nehvaležno vprašanje (smeh, op. p.). Strinjam se, da je Tadej favorit, in menim, da bo dirko končal v zeleni majici. Ker pa vem, da zmaga ni kar samoumevna ter kako zavzeto se na nastop pripravljajo drugi naši predstavniki, in ne poznam vsega ozadja tempiranja forme za to dirko, v svojo napoved še zdaleč nisem stoodstotno prepričan …

V sredo, 15. junija se bo v Novi Gorici začela 28. izvedba dirke Po Sloveniji. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kako ste sploh zaplavali v kolesarstvo?

Že od nekdaj sem velik kolesarski navdušenec. V času študija sem bil sam svoj trener in takrat sem zelo podrobno spoznal svet strukturiranega treninga.

Sodeloval sem s trenerjem iz Kanade, ki me je naučil ozadja takega treninga, prebral sem tudi kar nekaj literature na to temo.

Naučil sem se, kako se stempira formo, zakaj so na treningih pomembni določeni elementi in podobno. Ti detajli so mi bili od nekdaj zelo zanimivi, kolesarstvo pa je eden od športov, kjer jim je to zelo jasno.

Njihov trening je zelo razdelan. Vejo, kako periodizirati trening, izvajajo zelo natanke metrike, spremljajo krvno sliko in na zelo visokem nivoju spremljajo rezultate. V kolesarstvu je zelo malo stvari prepuščnih naključju.

Sicer pa sem bil nad kolesarstvom navdušen že v času Lancea Armstronga. Bil je eden mojih prvih športnih idolov, pa čeprav se zdaj morda to sliši kontroverzno. Kot otrok sem nosil njegovo rumeno zapestnico, prebral vse njegove knjige …  Se mi je pa že takrat zdelo, da rezultatov ni dosegal samo zaradi talenta, ampak zaradi vsega, kar so zgradili okrog njega.

Skratka, tudi zato mi je bilo tako neverjetno vse te vrhunske kolesarje na svetovnem prvenstvu v Imoli spremljati v živo. Videti planiranje taktike, ekipno usklajenost. Izjemno.

"V kolesarstvu je zelo malo stvari prepuščenih naključju." Foto: Vid Ponikvar

Pomemben del vašega življenja kljub temu, da ste polno vpeti v medicino, še vedno predstavlja atletika. Kako resna je bila vaša atletska kariera? V teku na 400 metrov imate kar zavidljive rezultate.

Mogoče sem glede na to, da sem se atletike lotil precej pozno, šele v srednji šoli, in da nisem posebno talentiran za sprint, a sem na srečo to izvedel malo prepozno (smeh, op. p.), dosegel veliko, priznam pa, da svojih atletskih pričakovanj nisem nikoli dosegel. Pričakovanja do samega sebe so bila namreč precej visoka.

Kako resen sem bil glede atletike? V času študija medicine je bila atletika moja glavna preokupacija. Tako glede obsega treningov kot mojega fokusa. Vse ostale obveznosti sem organiziral okrog atletike.

Hodil sem na priprave, treniral, morda glede na ostale obveznosti in regeneracijske sposobnosti celo preveč.

Če se zdaj ozrem nazaj, mirno lahko rečem, da bi z vsem znanjem, ki ga zdaj premorem, lahko z manj treninga in dovolj regeneracije tekel bolje in bil manj poškodovan.

"V času študija medicine je bila atletika moja glavna preokupacija. Tako glede obsega treningov kot mojega fokusa. Vse ostale obveznosti sem organiziral okrog atletike." Foto: Vid Ponikvar

Kdaj vas je zaneslo v atletiko? Rekli ste, da pozno in da bolje, da takrat niste vedeli, da niste nadarjeni za sprint. Na kaj ste mislili s tem?

Z atletiko sem se začel ukvarjati v četrtem letniku srednje šole, kar je za atleta relativno pozno. To pomeni, da sem v najbolj pomembnem razvojnem obdobju zamudil ves razvoj hitrosti in eksplozivnosti. Pred tem sem namreč treniral judo, kjer je trening strukturiran povsem drugače kot v atletiki, poleg tega sem po telesni konstituciji daleč od prototipa tekača.

Ko sem si pri judu potrgal vezi v rami, mi ni preostalo drugega, kot da se od juda poslovim. Po diagnozi je postalo jasno, da v primeru, da s tem nadajujem, tvegam, da moja rama ne bo več mobilna, in glede na to, da sem se zavedal, da se z judom ne bom mogel preživljati, mi ni preostalo drugega, kot da z judom, ki mi je prav tako ogromno pomenil, zaključim.

Na atletiko sem naletel naključno, med regeneracijo. Ko se nisem smel ukvarjati z judom, sem začel teči. Tako se je začelo. Sicer smo tudi med treningi juda veliko tekli in tek mi je bil že takrat všeč.

"Na začetku sem sto metrov pretekel v času 13,86, kar je za skoraj 18-letnika katastrofa. A trener mi je rekel, da je to super rezultat in da lahko še zelo napredujem." Foto: Vid Ponikvar

Kako se je odzval atletski trener na vašo idejo, da bi pri 18 letih radi trenirali atletiko? Ni bilo to malo pozno?

V ozadju je zanimiva zgodba. Atletiko sem začel trenirati na Bledu in še danes sem hvaležen mojemu prvemu trenerju Robertu Bogožalcu, ki me ni nikoli soočil s tem, kako slab sem v resnici za svojo starost.

Takrat sem sto metrov pretekel v času 13,86, kar je za skoraj 18-letnika katastrofa. A trener mi je rekel, da je to super rezultat in da lahko še zelo napredujem.

Seveda, če bi takrat vedel, da moji vrstniki tečejo 11,0, bi se zamislil (smeh, op. p.), tako pa sem se ves zagnan priključil skupini tekačev na 400 metrov in začel trenirati z njimi.

To me je pritegnilo do te mere, da sem vztrajal tudi po tem, ko je skupina razpadla, in se priključil AD Mass v Ljubljani.

Foto: Vid Ponikvar

Kako ste treninge uspeli kombinirati s študijem? Študij medicine je običajno več kot dovolj in za druge obveznosti ni časa.

Ne vem, od nekdaj sem znal zelo dobro organizirati svoj čas in nikoli mi ni bilo težko v en dan zapakirati ogromno stvari. Načeloma zelo dobro funkciniram, če imam zelo natrpan urnik.

Po drugi strani pa sem tudi dobro izkoristil svobodo, ki jo prinaša študij, kjer si lahko zelo fleksibilen glede svojega urnika. Po drugi strani pa je tudi atletika tak šport, da sem ogromno treningov lahko opravil sam. Tudi zvečer.

Enostavno sem si tako strukturiral teden, da sem lahko izpeljal vse obveznosti. Spomladi sem sicer imel nekaj težav, saj so v istem obodbju tekme in izpitno obdobje, in sem katerega od izpitov moral prestaviti na jesenski rok, a to je mala žrtev za to, da sem tekel dober izid.

"Dokler se niso začele pojavljati moje omejitve, sem imel v atletiki zelo visoke ambicije. Želel sem si nastopiti na olimpijskih igrah. Je pa to bilo v času, ko še nisem vedel, kako težko so norme dosegljive." Foto: Vid Ponikvar

Kako visoke ambicije ste imeli v atletiki?

Dokler se niso začele pojavljati moje omejitve, sem imel zelo visoke ambicije. Želel sem si nastopiti na olimpijskih igrah. Je pa to bilo v času, ko še nisem vedel, kako težko so norme dosegljive.

Lahko rečem, da so bile v mojih časih norme človeško še dosegljive, medtem ko so danes dosegljive samo še ozki eliti in se marsikdo sprašuje, ali niso previsoke in so nekaj, kar ljudi odganja od tega športa.

Dejstvo je, da je atletika tako globalen šport, da vsak, ki se na olimpijske igre uvrsti v atletiki, sodi v ožjo svetovno elito, in to je nesporno.

Foto: Vid Ponikvar

Vaš rekord na 400 metrov?

Uradno 49,44 sekunde. Rezultat sem odtekel na finalu atletskega pokala Slovenije, sicer s katastrofalnim reakcijskim časom (0,432 sekunde). Takrat mi je malo zmanjkalo do uvrstitve v reprezentanco za 4x400 metrov, kar bi mi takrat zelo veliko pomenilo.

Neuradno pa je moj najboljši dosežek 48,8 sekunde. To je bil mogoče moj tehnično najbolje zadet tek kadarkoli, žal pa ne šteje kot uraden rezultat.

Mislim, da sem z omejenim talentom, ki sem ga imel, ob vseh obveznostih, ki sem jih opravljal vzporedno, dosegel zelo veliko.

Tega si sicer prej nikoli nisem priznal, a s povprečno petimi oziroma slabimi šestimi urami spanja na dan se vrhunskega rezultata ne da narediti. Tega se zdaj zavedam.

To, kar sem dosegel, sem dosegel na zelo veliko motivacije in zelo malo spanja skozi celoten študij.

"Ničesar ne obžalujem. Atletika mi je dala ogromno izkušenj in številna prijateljstva." Foto: Vid Ponikvar

Obžalujete katero od odločitev na vaši poti?

Ne, ničesar ne obžalujem. Atletika mi je dala ogromno izkušenj in številna prijateljstva.

Tudi če nisem bil vrhunski športnik, pa sem na nek način živel življenjski slog vrhunskega športnika oziroma sem športu posvetil toliko, kot se to od vrhunskega športnika pričakuje.

Tudi zaradi vsega tega razumem njihovo vpetost, motiv in vse, kar šport zahteva.

Koliko znanja in izkušenj iz atletike lahko danes uporabite pri delu s športniki?

Mislim, da je to ena od stvari, ki sem jo razvil ravno zaradi svoje športne izkušnje. Ta notranji pogled.

Razumem športnika, razumem, zakaj nekaj potrebuje ravno tisti trenutek in zdaj.

Zakaj je nek izvid tako pomemben zdaj in ne čez nekaj dni, to mi je zelo jasno. Zelo jasni so mi tudi znaki pretreniranosti, saj sem to izkusil na lastni koži.