SiolNET. Sportal Sportal +
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj menjati nekaj, kar je že najboljše?

4

termometer

Bayern je novi evropski prvak. Zasluženo. Naposlušali smo se primerjav z odlično naoljenim bavarskim motorjem, ki pa niso daleč od resnice. Zdaj se bo moral z njimi pozabavati še Josep Guardiola.

Da lahko nogomet postreže tudi z zgodbami, ki na prvi pogled niso najbolj logične in bi jih pričakovali v drugačnem sosledju, ni nikakršna novost. Bayern ponuja novi dokaz o tem, kako se lahko stvari zapletejo, čeprav sprva ni bilo tako mišljeno, klub pa se znajde v sladkih težavah. Ponavadi se trenerji menjajo takrat, ko je prisotna rezultatska kriza in se išče rešitev, kako jo kar najhitreje zajeziti. Navijači Bayerna pa si bodo kmalu misli belili z drugačnim vprašanjem. Zakaj menjati nekaj, kar je že najboljše?

Spomin na letošnji 16. januar je še vroč. Na dan, ko je v Sloveniji kraljeval sneg in naokrog trosil zimske radosti, je iz Münchna prišla tako senzacionalna novica, da ji na prvi pogled ni verjel skoraj nihče. Še ena od novinarskih nepreverjenih račk, so padali pomisleki, a pod novico se je kmalu podpisal tudi Bayern. In tako skrbnemu klubu, vsekakor enemu izmed izbranih evropskih velikanov, ki ničesar ne prepusti naključju, je treba verjeti. Takrat se je vodstvo Bayerna odločilo, da bo trenersko štafeto po koncu sezone prevzel nihče drug kot Josep Guardiola. Najbolj zaželen trener na svetu v tistem obdobju, ki še ni imel delodajalca. Pač, Jupp Heynckes je pri 68 letih napovedal konec kariere in oznanil skorajšnje slovo od münchenskega kluba. Vodstvo ni spalo na ušesih, ampak zagotovilo vrhunsko in odmevno zamenjavo, ki se je je razveselil tudi sam Heynckes. A takrat se mu še ni sanjalo, da bo ekipo zapustil z nepregledno kolono rekordov, suvereno osvojenim nemškim in zasluženim evropskim naslovom ter ogromno verjetnostjo, da bo bavarska nogometna evforija priča veličastni trojni kroni. In zdaj naj bi v njegove čevlje stopil Guardiola? Katalonec, ki sveti z avro nepremagljivosti, se je od Barcelone poslovil kot rojeni zmagovalec. Podpisal se je pod zadnje obdobje vladavine "tiki-take". Če v Nemčiji ne bo ponovil podvigov predhodnika in tudi on osvojil trojno krono, vsekakor pa v domačem prvenstvu kot za stavo premagoval tekmece, bo deležen kritik. Pri Barceloni z njimi ni imel težav, saj so bile neznanske. Kako drugače niti ni moglo biti, saj je osvajal vse, kar se je osvojiti dalo. In to v rekordno hitrem času. A v tem kočljivem trenutku, po londonski rapsodiji Bayerna, se bo nanj gledalo z drugačnimi očmi. Sploh zaradi tega, ker naj bi bavarskemu velikanu prinesel nekaj novega.

Je bila odločitev Heynckesa prenagljena?

Trenerji, še posebej tisti, ki premorejo karizmo, ne morejo brez tega, da ob prehodu na novo delovno mesto ne bi ponudili nekaj tistega, kar krasi njihov način dela. In Pep zagotovo ne bo izjema. A poraja se vprašanje, zakaj sploh menjati nekaj, kar je najboljše? Ker … Zelo težko se bo pripetilo, da bo še boljše, če je Bayern že zdaj prvi v Evropi in premaguje Barcelono s takšno lahkoto, da Lionela Messija in druščino ob spominih na bavarski "blitzkrieg" še vedno boli glava. Da v Nemčiji uide Borussii za 25 točk. Kateri motivacijski zagon ostane Guardioli za dosego novega cilja? Doseči čarobnih sto točk v eni sezoni? Ker se v Nemčiji v sezoni igra le 34 tekem, bi moral potem ostati neporažen prav na vseh in jih dobiti skoraj vse. Natančneje, vsaj 33, pa bi Bayern zbral sto točk. Heynckesov stroj jih je v izdihljajih njegove trenerske kariere zbral 94. Kar je presežek, ki se mu je treba prikloniti. Privrženci Bayerna z žalostjo ugotavljajo, da je bila odločitev Juppa nevede prenagljena. Resda je star že 68 let in je postal drugi najstarejši strateg, ki je popeljal ekipo na evropski vrh, a kot vrhunski trener bi v okolju, ki ga pozna kot lastno dlan, lahko uspešno deloval naprej vsaj še nekaj sezon. Temelje ima postavljeno tako dobro, da mu to ne bi predstavljajo težav. Dober smerokaz mu ponuja nekaj let starejši Alex Ferguson, ki je osvajal lovorike tudi takrat, ko je že zakorakal v osmo desetletje. In Heynckes premore še veliko energije ter razsodnosti. A tako se je pač pred meseci odločil. To je sprejel takrat, ko ga je še pekel lanskoletni trojni neuspeh po treh drugih mestih, od katerih je bila najbolj boleča zaušnica Chelseaja na Allianz Areni. Čeprav mu je kazalo dobro, sredi sezone ni verjel, da bi se lahko izteklo tako sanjsko in bo z Bayernom osvojil vse mogoče.

Kako je dejstvo, da Bayernu ne manjka prav ničesar, po finalu lige prvakov, ki ga je spremljal daleč stran, v New Yorku, všeč Guardioli? Igralski kader bo ostal podoben, če ne še boljši. Če je to sploh mogoče dejati. Prihaja vsaj še Mario Götze. Slabše od tega ne bi smelo biti, zato bo moral Katalonec naskakovati vse lovorike, kar jih premore, in dodatno še tisto na klubskem svetovnem prvenstvu. S tem pa si ni zagotovil ravno prijetnega izhodišča. Ko je sredi zime segel v roke z vodstvom kluba, ni razmišljal o tako odgovorni odskočni deski. Verjel je, da klub od njega pričakuje spremembe, primes kančka duha razigrane Barcelone, ki bi Bayern popeljal do najboljšega med najboljšimi. A to je nemški FC Hollywood že dosegel. Še pred tem, ko je Guardiola sploh vodil prvi trening.

Če ne drugega, pa je treba Guardioli priznati, da je imel pri izboru odličen nos. Čeprav so ga vabili na razne konce sveta, na atraktivne trenerske stolčke v Angliji in Italiji, je izbral okolje v bundesligi, ki takrat še ni uživalo takšnega spoštovanja. Vsaj v očeh Barcelone ali Reala. Poudarek, takrat še ne, zdaj, po vsenemški veselici v ligi prvakov pa je marsikdo spregledal, kaj vse je v Nemčiji že dalj časa tako popolno, da se je nekaj takega preprosto moralo zgoditi. Morda pa se Guardiola zdaj smeji tistim, ki so se sredi januarja držali za glavo in spraševali, le kje je našel Bavarsko. Kot da bi že takrat slutil, da bo Bayern novi evropski vladar in klub, s katerim se bodo vsi želeli primerjati. Le da je to postal nekaj mesecev ali sezon prekmalu, saj sploh še ni imel opravka z njegovim trenerskim rokopisom.

Razlika z Barcelono? Na tekmah Bayerna "uživa" tudi tekmec.

Morda bo pa Bayern v prihodnji sezoni še boljši ter bo dominiral kot svojčas Barcelona in vsaj še nekaj sezon veljal za nedotakljivega. Tega bi bili veseli, saj bi bilo to hvaležno darilo gledalcem. Tistim, zaradi katerih se nogomet tudi igra. In kako to pojasniti? Ko zmaguje Bayern, to dosega po viteških in zelo gledljivih dvobojih, v katerih pa se ima priložnost razigrati tudi tekmec. To je pomembna razlika. In ni je boljše poslastice za gledalca, če spremlja odprt, napadalen nogomet, kjer se priložnosti in vrhunske poteze vrstijo na obeh straneh. To smo v obdobju, ko je Barca zasužnjila evropske zelenice s tiki-tako, pošteno pogrešali. Vse čestitke uigranim mojstrovinam Lionela Messija, Andresa Inieste, Xavija in preostalih. Nihče jim ne očita, da niso (bili) najboljši in ob pravem dnevu še vedno spadajo med svetovno smetano, a ko so oni s svojim slogom zmagovali kot po tekočem traku, je bil s tem tekmec obsojen na drobtinice. Žogo je imel v posesti tako malo časa, pa še to na svoji polovici, da je lahko srečo preizkušal le še v redkih protinapadih. Tekma ni bila razporejena tako, da bi lahko gledalec užival s polnim nasmehom. Bilo je monotono, saj je tiki-taka hočeš ali nočeš prekinjala ritem, čakalo se je le na sklepno potezo Kataloncev, s katero bi zadali smrten udarec. In včasih se je bilo treba pošteno načakati. Na največjih tekmah Bayerna pa nogometni užitek poka na obeh straneh, hkrati pa kar mrgoli vrhunskih potez in modernih prijemov. S takšno popolnostjo se ni mogla pohvaliti niti čarobna Barcelona, to pa bo nov izziv za Guardiolo, ki bi se lahko spopadel s težavami, saj bo naletel na naoljen motor z drugačnimi delovnimi navadami, kot jih je nekoč vpeljeval pri "pridnih šolarjih" v Barceloni, kot je največje zvezdnike v knjigi opisoval užaljeni Zlatan Ibrahimović.

Pri Bayernu, novopečenem evropskem prvaku, v oči najbolj bode lahkotnost pressinga. Pritisk, ki traja od prve do zadnje minute. Borussia ga je bila zmožna posnemati uvodnih 20 minut, ko je zaustavila mletje bavarskega stroja, nato pa se je razmerje moči spremenilo. Kdor lahko ob trmastih napadalcih Bayerna, ki kot predrzne ose prežijo na vsak korak, mirno organizira napad, si zasluži najmanj izločilni del lige prvakov. Potem ko svoje opravijo napadalci, pridejo na vrsto še Arjen Robben, Franck Ribery, naposled tudi tolikokrat pohvaljen Javi Martinez … Bayern napade blokira tako učinkovito, Mario Mandžukić pa se recimo zateka tako pogosto na svoji polovici, da nekdo, ki ga prvič gleda, sploh ne verjame, da je osrednji napadalec. Celo Arjen Robben, tako opevan sebičnež in veliki osmoljenec številnih pomembnih tekem, orje na igrišču z dušo in telesom, pa naj gre za napad ali obrambo. Sebičnost ga je sprva izdala tudi v finalu v Londonu, to je znova dokazal ob priložnostih v prvem polčasu, ko bi lahko kdaj tudi podal in soigralcem omogočil lahek zadetek, a so le nemočno širili roke. Niso dočakali njegove žoge. Jo je pa Mandžukić v 60. minuti. Kakor da bi to nagradilo Nizozemca, da se je v predzadnji minuti po srečnem naključju znašel iz oči v oči z vratarjem Borussie in ga elegantno premagal, s tem pa iz sebe spravil vse frustracije. A s tem še vedno ni postal junak vseh, saj še vedno ni težko spregledati, da ga na Bavarskem ne marajo vsi. Preveč vsega se je nabralo v zadnjih letih. Namesto njega naj bi prišel Götze, je prepričan Branko Oblak, po tem zadetku na Wembleyju pa bo korak, kako se Nizozemcu zahvaliti in v prihodnost kreniti brez njega, težje izvedljiv. Oblaka tudi skrbi, kako bo Guardiola sodeloval z navezo Hoeness, Rummenigge in Beckenbauer, ki naj bi pri Bayernu držala vse niti v svojih rokah.

Takšnemu prvaku, ki zapravlja le toliko, kot zasluži, vmes pa še ogromno privarčuje in je lahko zgled drugim, hkrati pa ne zanemarja tudi dela z najmlajšimi, je treba zaploskati. Če bo čim več takšnih posnemovalcev, bo nogomet zlezel na zeleno vejo in bo lahko Michel Platini počasi ukinil kategorijo finančnega fairplayja. Bogati Rusi, Arabci in preostali tuji investitorji, ki svoje milijone pretakajo po vrhunskih klubih le za svoj konjiček, so videli, kako se streže stvarem, če se to dela na nemški način. Finančni fairplay v Nemčiji že dolgo ni potreben. In nekje se je to Nemcem moralo vrniti s pohvalo. V tem primeru rezultatsko. Ne bo pa se vrnil 16. januar in možnost premisleka, ali se odločiti za Guardiolo ali še naprej vztrajati s Heynckesom. Takrat je Katalonec navdušeno sprejel ponudbo, zdaj mu zaradi tega ni vseeno. Moral bo nadaljevati tam, kjer je njegov predhodnik končal. V nogometnih nebesih. Kar je zelo podobno tistemu, kjer je Guardiola končal razmerje z Barcelono. Kmalu pa ga bomo lahko pozdravili, ko bo nazaj na tleh. Ko se bo lahko pri Bayernu izkazal za ranljivega, saj vstopa v svet z drugačno nogometno kulturo. In se naposled vprašal, zakaj sploh menjati nekaj, kar je najboljše. Če pa bo vztrajal le pri tem, kar mu je zapustil Heynckes, in nadaljeval posojene ideje nemškega predhodnika, potem to ne bo pravi Guardiola. In tega si ne bo privoščil.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin