SiolNET. Sportal Sportal +
1,71

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju s konjiškim popotnikom Olijem The Walkerjem

Življenjski podvig Slovenca: prehodil je že 22 tisoč kilometrov, do cilja le še "drobiž"

1,71

termometer

Oliver Tič Oli The Walker | 38-letni Oliver Tič, znan tudi kot Oli The Walker, se počasi bliža cilju svoje 27 tisoč kilometrov dolge poti od juga Argentine do Aljaske. Prehodil je že 22 tisoč kilometrov.  | Foto: osebni arhiv
38-letni Oliver Tič, znan tudi kot Oli The Walker, se počasi bliža cilju svoje 27 tisoč kilometrov dolge poti od juga Argentine do Aljaske. Prehodil je že 22 tisoč kilometrov. Foto: osebni arhiv

38-letni Konjičan Oliver Tič, znan kot Oli The Walker, se počasi bliža cilju svojega neverjetnega popotniškega izziva. Želi si prehoditi najdaljšo cesto na svetu – Pan-American Highway, 27 tisoč kilometrov dolgo cestno povezavo od Argentine do Aljaske. Kje je trenutno, kaj vse ga čaka na poti do končnega cilja in kje je tu prostor za Luko Dončića in njegov podpisan dres?


"Želel sem si, da bi na stara leta imel kaj povedati, ko bi se ozrl nazaj na svoje življenje." | Foto: osebni arhiv "Želel sem si, da bi na stara leta imel kaj povedati, ko bi se ozrl nazaj na svoje življenje." Foto: osebni arhiv Oliver Tič je posebne vrste človek. Vedoželjen in trpežen. Tak, ki solidno službo in udobno posteljo, po lastni volji zamenja za življenje na poti. Ko si je leta 2013 zaželel spremembe, je mislil resno. Lotil se je je na drastičen način.

"Bil sem poslovodja v športni trgovini, vse je bilo super, super odnosi, imel sem dobre prijatelje, ampak nekaj mi je manjkalo … Ne vem, morda je bilo moje življenje monotono, iskal sem nekaj drugačnega, želel sem si doživetij. Želel sem si, da bi na stara leta imel kaj povedati, ko bi se ozrl nazaj na svoje življenje," se spominja dne, ki mu je dal misliti, in ga povedel na pot iskanja nečesa novega, drugačnega.

Ko je prebiral knjigo o Kanadčanu, ki se je za svoj 50. rojstni dan odpravil od doma in v desetih letih prehodil svet, si je zamislil. "Tudi sam sem si želel doživeti nekaj podobnega, želel sem iz svoje cone udobja," pravi. In točno to je tudi storil. 5. oktobra 2018 se je takrat 34-letni Oli The Walker, kakršen je njegov popotniški vzdevek, podal na pot po najdaljši cesti na svetu, 27 tisoč (!) kilometrov dolgi cesti Pan-American Highway, ki povezuje mesto Ushuaia na skrajnem jugu Argentine in mestece Prudhoe Bay, najsevernejši kraj na Aljaski.


Oli, kje ste trenutno in koliko kilometrov vas še loči od vaše končne postaje, Aljaske?

Trenutno sem v mestu Beaverlodge v kanadski provinci Alberta. Do konca me čaka še, lahko bi rekel, kar drobiž kilometrov, približno 3.200 kilometrov. Prav danes bo za mano že 22 tisoč kilometrov, čez tri dni bom začel pešačiti ob aljaški avtocesti (Alaska Highway).

Ker je pred menoj precej neposeljen teren, bom moral zelo dobro razmisliti o logistiki. Kje bom dobil vodo, kje hrano, da je ne bo premalo, niti preveč, in podobno. O tem bom moral kar dobro razmisliti.

Pot, ki jo bo prehodil Oli The Walker.  | Foto: Pot, ki jo bo prehodil Oli The Walker. Zadnjih 15 tisoč kilometrov sem bil vajen, da sem na vsakih 30, 40 kilometrov prečkal vasi in mesta, tako da glede logistike ni bilo težav, zdaj bo precej drugače. Med mesti bo tudi 300 kilometrov neposeljenega terena.

Ko ste si zadali cilj, da prehodite najdaljšo cesto na svetu, t. i. Pan-American Highway, ki je dolga 27 tisoč kilometrov in vodi čez dve celini in 15 držav, ste res verjeli, da vam to lahko uspe?

Vem, da se sliši precej samozavestno, a v to sem res verjel. Seveda če bi mi kdo kaj takega rekel pred osmimi leti, ko sem bil prodajalec v trgovini s športno opremo, bi si seveda mislil, da je nor. Takrat mi je bilo še do trgovine težko iti. Ko pa sem se enkrat podal na to pot, sem res verjel, da mi bo uspelo.

Dobro sem preučil traso, razmišljal sem o plusih in minusih poti, o sebi, o tem, kako se bom odzval na to, kar me čaka, in trdno verjel v to, da mi bo uspelo.

Res je, da tudi danes še nisem na cilju, a sem 95-odstotno prepričan, da nama bo uspelo.

Olija The Walkerja lahko spremljate tudi na Instagramu. 

Ste vseh 22 tisoč kilometrov prehodili?

Da, z izjemo 80 kilometrov v Mehiki, kjer mi policisti niso dovolili, da bi pešačil, ker je bilo prenevarno, sicer pa ja, 99 odstotkov poti sem prehodil.

Že sami ste omenili dvojino … Na poti vas spremlja psička Carlitos, ki ste jo našli in posvojili v Peruju. Kako pomembna je za vašo pot? Verjetno zdaj že lahko rečete, da je to vaša najboljša prijateljica.

Z najboljšo prijateljico Carlitos, ki jo je posvojil v Peruju.  | Foto: osebni arhiv Z najboljšo prijateljico Carlitos, ki jo je posvojil v Peruju. Foto: osebni arhiv Res je, to je res prava sreča na vrvici. Kot otrok sem imel psa, a nanj nikoli nisem gledal na tak način. Bolj je bil igrača, nisem razumel, kako so lahko moji prijatelji navezani na psa. No, zdaj vse to razumem in vem, kaj pomeni biti pravi prijatelj.

Poleg Carlitos je vaš zvesti spremljevalec tudi voziček ali prikolica z imenom Will (volja), kaj še tovorite s seboj?

Da, hodim z vozičkom, v katerem imam šotor, spalno vrečo, solarni polnilnik, hrano in rezervna oblačila. Minimalno, a mi zadostuje.

Vas ljudje ustavljajo na poti, ponujajo prevoz, prenočišča?

Da, kar naprej. Še posebej v ZDA in Kanadi. Ljudje so izredno prijazni. Prinašajo hrano zame in za Carlitos, ponujajo mi prevoz in prenočišča. 

Na pot od juga Južne Amerike do severa Severne Amerike ste se podali leta 2018. Kako daleč v preteklost se morava podati, če želiva priti do dne, ko se vam je porodila ideja o tem, da bi prehodili Pan-American Highway?

V leto 2013. To je bilo obdobje, ko sem že deset let delal v športni trgovini in si zaželel spremembe. Bil sem poslovodja, vse je bilo super, super odnosi, imel sem dobre prijatelje, ampak nekaj mi je manjkalo …

Ne vem, morda je bilo moje življenje monotono, iskal sem nekaj drugačnega, želel sem si doživetij. Želel sem si, da bi na stara leta imel kaj povedati, ko bi se ozrl nazaj na svoje življenje.

Ko sem prebiral knjigo o Kanadčanu, ki se je za svoj 50. rojstni dan odpravil od doma in v desetih letih prehodil svet, sem se zamislil. Tudi sam sem si želel doživeti nekaj podobnega, želel sem iz svoje cone udobja.

Najprej sem prehodil Slovenijo, da vidim, ali mi to sploh ustreza, in ker mi je, sem se leta 2016 odpravil na pot čez ZDA. V 175 dneh sem prehodil skoraj sedem tisoč kilometrov od Astorie v Oregonu na zahodni obali do Yorktowna v zvezni državi Virginia na vzhodni obali ZDA.

Z istim vozičkom je prehodil že ZDA, od zahodne do vzhodne obale. 6.840 kilometrov od Astorie v Oregonu na zahodni obali do Yorktowna v zvezni državi Virginia na vzhodni obali je prehodil v 175 dneh. | Foto: osebni arhiv Z istim vozičkom je prehodil že ZDA, od zahodne do vzhodne obale. 6.840 kilometrov od Astorie v Oregonu na zahodni obali do Yorktowna v zvezni državi Virginia na vzhodni obali je prehodil v 175 dneh. Foto: osebni arhiv Ker sem imel vizo le za pol leta, sem bil pod časovnim pritiskom, a izkušnja je bila nora.

Po tistem me je vleklo samo še dlje in odločil sem se za nov korak, za Pan-American Highway, za najdaljšo cesto na svetu.

No, še pred tem sem se vrnil domov in delal v piceriji in že po pol leta sklenil, da moram spet na pot.

Ugotovil sem, da mi odgovarja minimalistični način življenja. Nikoli nisem hrepenel po veliki hiši in lepem avtu, precej bolj pomembni so mi odnosi z ljudmi.

Se spomnite prvih odzivov okolice, ko ste jim razkrili svoj načrt?

Da. Občutki so bili mešani, eni so bili prepričani, da sem nor, večina pa me je podpirala. Sicer pa so bili moji kolegi zelo zaskrbljeni že, ko sem omenil, da bom prehodil ZDA. Celo tako zaskrbljeni, da so na skrivaj sklicali sestanek z namenom, da me prepričajo, da idejo opustim.  

Ko ste se jeseni 2018 podali na pot, nihče ni slutil, da nas čaka epidemija novega koronavirusa, ki je pošteno zapletla in podaljšala vašo pot.

Res je, s tem, da sem že pred tem naletel na težavo. Tik pred izbruhom epidemije so me v Kolumbiji oropali, to je bila edina res negativna izkušnja na celotni poti, zato sem se moral vrniti v Slovenijo po nov potni list.

Doma sem preživel deset dni in se vrnil v Kolumbijo, nato se je že po treh dneh začela epidemija in spet sem moral nazaj v Slovenijo.

To je povzročilo velike težave za Carlitos, saj je zaradi birokratskih zadev – iz Južne Amerike v Evropo je res zelo težko prepeljati psa – nisem mogel pripeljati v Slovenijo, zato me je morala celo leto čakati v pasjem hotelu v Kolumbiji.

Ste kljub epidemiji verjeli, da se boste vrnili na pot?

Da, ker v tem uživam in ker želim dokončati to, česar sem se lotil.

Prej ste omenili, da ste se želeli izogniti monotonosti. Kako razbijate monotonost na poti, če je sploh je kaj?

Niti je ne opazim. Res je, da so jutra in začetki hoje vsak dan podobni, a čez dan se zgodi toliko stvari, da ni nikoli monotono. A tudi če je kdaj dolgčas, podoživljam stvari za nazaj.

Ravno pred dnevi, na primer, se mi je zgodilo, da sem prenočil pri prijazni družini, ki sem jo spoznal prek Slovenke. Imel sem na voljo prho, posteljo, to so stvari, ki ti na poti ogromno pomenijo. Toliko, da kar težko opišem. Še ves naslednji dan sem razmišljal o tem, kako lepo smo se imeli.

Pot mu popestrijo številna zanimiva srečanja.  | Foto: osebni arhiv Pot mu popestrijo številna zanimiva srečanja. Foto: osebni arhiv

Koliko ur na dan hodite in koliko kilometrov dnevno?

Na dan prehodiva okrog 30 kilometrov, zdaj, ker bi rad najpozneje do konca avgusta dosegel Aljasko, pozneje bo tam premrzlo, malo več. Preračunal sem, da moram naslednjih 80 dni prehoditi vsaj 40 kilometrov na dan. S Carlitos hodiva med osem in deset ur dnevno, odvisno od vremena, dnevne svetlobe, od možnosti kampiranja. Ponekod je namreč prepovedano in je potrebne malce več iznajdljivosti.

Ali Carlitos ves čas hodi z vami ali se prevaža v vozičku?

Ne hodi ves čas, princesa se kar veliko šverca (smeh, op. p.). Ko se ji ne ljubi več, ali je prevroče, se enostavno postavi pred voziček in nakaže, da ne namerava več hoditi, ali pa se naredi, da šepa in podobno. Sicer pa, ne skrbite, ne trpi, me ima kar dobro pod nadzorom. Vedno si izbori svoje.

Kako se na vsakodnevne napore odziva vaše telo?

Vrhunsko. Precej bolje se počutim, kot ko sem bil doma. Mislim tudi, da je veliko zdravstvenih težav povezanih s stresom, jaz pa stresa zdaj ne čutim. Ni glavobola in s tem povezanih težav. Mislim, da sem v vrhunski kondiciji.

Čeprav živite precej asketsko, pot vendarle stane. Kako se financirate?

Imam veliko srečo, da imam močno podporo lokalne skupnosti in prijateljev, saj mi sicer ne bi zneslo. Moj dnevni proračun je deset evrov, a so stroški zaradi epidemije in s tem povezanimi dodatnimi letalskimi vozovnicami in testiranji precej narasli. Prepričan sem, da nama bo s Carlitos uspelo priti do Aljaske tudi zaradi pomoči drugih.

Tudi vi se trudite vrniti skupnosti. Košarkarski dres Luke Dončića z njegovim avtogramom ste dali na dražbo, zbrana sredstva pa bodo namenjena mladim športnim upom. Kako ste sploh prišli do srečanja z košarkarskim zvezdnikom?

Nora izkušnja, ki je brez pomoči drugih nikoli ne bi doživel. Kontaktiral me je kolega, ki Dončiča pozna in spremlja, in me vprašal, ali bi si želel v Dallasu ogledati tekmo Dallas Mavericks. Seveda sem bil takoj za.

Januarja letos se je v Dallasu srečal z Luko Dončićem.  | Foto: osebni arhiv Januarja letos se je v Dallasu srečal z Luko Dončićem. Foto: osebni arhiv

Oliver Tič Luka Dončić | Foto:

Zato sem tudi prilagodil svojo pot in naredil 400-kilometrski ovinek do Dallasa. S pomočjo prej omenjenega kolega sem prek kluba dobil brezplačno vstopnico za ogled tekme z Indiano, a mi je kolega hkrati povedal, da zaradi ukrepov ob covidu Dončića ne bom mogel spoznati.

Ni panike, sem si mislil, že ogled tekme mi je bil dovolj, na tekmi takega ranga nisem bil še nikoli.

Ker je zgodba o moji poti nekako zašla v tamkajšnje medije in ker je novinar Dallasa (Brad Townsend, op. a.) na Twitterju delil objavo, da si bom ogledal tekmo, in pozval, naj mi pomagajo, da bom spoznal Dončića, se je to na koncu tudi zgodilo.

Očitno so odgovorni v klubu te objave opazili in mi poslali sporočilo, da se bom eno uro pred tekmo lahko srečal z Lukom.

Spomnim se, da sem bil povsem iz sebe, kot kakšna najstnica, ki odhaja na koncert Justina Bieberja.

Še pred tem se kupil njegov dres in Luko ob srečanju prosil za podpis. Pogovarjala sva se približno 15 minut, nisem ga želel obremenjevati, sem pa bil izredno vesel, da sem ga spoznal.

Podpisan dres je Oliver Tič namenil dobrodelni dražbi za mlade športne upe. Vse o dražbi košarkarskega dresa Luke Dončića si lahko preberete TUKAJ.

dres luke dončića | Foto:

Kmalu zatem sem se skupaj z Lions Klubom Konjice odločil, da dres damo na dobrodelno dražbo, zbrana sredstva pa namenimo plačilu organizirane športne vadbe talentiranih mladih športnikov v športnih klubih in omogočanju razvoja njihovih športnih talentov pod strokovnim vodstvom. S tem sem si želel vsaj malo povrniti skupnosti.

Dražba bo trajala do konca avgusta oz. do moje vrnitve v Slovenijo. Če bo šlo po načrtih, se bom v Slovenske Konjice vrnil 27. avgusta, takrat bomo dres podarili tistemu, ki bo doniral največ sredstev, sredstva pa, kot rečeno, namenili mladim športnikom.

Preberite še:

Luka Dončić Sportal Dončić po zmagi spregovoril tudi o grozovitem dogodku v Teksasu Luka Dončić Sportal Dončićev Dallas vstal kot feniks iz pepela, izjemnemu Luki posebna nagrada!

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin