Sobota, 28. 12. 2019, 13.06
4 leta, 3 mesece
Intervju z Rokom Zalokarjem, gorskim vodnikom z licenco IFMGA in specialistom za plazovno varnost
Na lastni koži je doživel, kako resno je, ko se sproži plaz, danes o tem ozavešča druge #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,48
2
"V največjem plazu do zdaj sem se znašel pri 15 letih. Zgodilo se je na Viševniku. Bil sem sam in brez opreme. Takrat sem na lastni koži doživel, kako resno je, ko se sproži plaz," se spominja Rok Zalokar, gorski vodnik z mednarodno licenco in specialist za plazovno varnost. Pogovarjali smo se o gorskem vodništvu, turni smuki, heliskiingu v Albaniji, preživljanju in življenju z gorami ter bovškem filmskem festivalu BOFF, kjer bo jutri, 29. decembra 2019, predstavil svojo zgodbo.
Rok Zalokar je gorski vodnik z mednarodno licenco in specialist za plazovno varnost. Z ženo Petro Brajnik bosta jutri, 29. decembra, gosta bovškega filmskega festivala BOFF.
Rok Zalokar je gorski vodnik in poznavalec plazovne varnosti, in ne pianist z enakim imenom, do katerega vas bo odpeljal Google, če boste v iskalnik vpisali njegovo ime.
37-letnik iz Gorij, ki si je z ženo Petro Brajnik in hčerko Ronjo dom ustvaril na Bledu, je nekdanji vrhunski alpinist, danes pa deluje kot gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA, inštruktor za bodoče mednarodne gorske vodnike in specialist za plazovno varnost.
Pri 17 letih je bil prvič v Himalaji, leta 2005 je bil razglašen za najperspektivnejšega alpinista Slovenije, med leti 1998 in 2006 je imel status kategoriziranega športnika pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Ukvarjal se je z BASE skoki (zanimivo, njegov soimenjak klavir poučuje v glasbeni šoli z istim imenom) in se udeležil odprav v Peru, Kirgistan, Tibet, Nepal in Indijo.
Z ženo vodita gorsko-vodniško agencijo z imenom Vertical Adventures Slovenia.
Začniva z aktualnimi dogodki. Na avstrijskem Koroškem in v Švici se je v preteklih dneh sprožilo več plazov. Kaj se je pravzaprav zgodilo in kaj bi vi svetovali turnim smučarjem ali pohodnikom, preden se pozimi odpravijo v gore?
Zaradi močnega vetra in sneženja so se zgradile klože, ki so za smučarje najnevarnejši in najmanj predvidljivi plazovi. Ob vsaki napovedi sneženja z vetrom moramo biti še posebej previdni.
Na zavetrnih straneh se namreč odlaga sneg, ki je med seboj sprijet in se slabše sprime s podlago. Včasih na smučarja čaka kot tempirana bomba, ki se sproži že ob manjši obremenitvi.
Posebna previdnost velja na nepodprtih pobočjih, konkavnih, konveksnih delih, pod grebeni, na opasteh, na robovih grap, ob skalah, na mestih, kjer so plasti načeloma tanjše. To se le nekatere najbolj očitne točke proženja plazov.
"Spremljajte vremensko napoved, kopljite snežne profile, testirajte sneg in skrbno izbirajte ture," svetuje Zalokar.
Moja inštruktorja Dušan Polajnar in Gregor Sluga sta vedno poudarjala, da je veter arhitekt plazov. Stavek, ki naj si ga vsak smučar zapomni kot lastno ime!
Moj nasvet bi bil: spremljajte vremensko napoved, kopljite snežne profile, testirajte sneg in skrbno izbirajte ture.
Po sneženju z vetrom bodite še posebej previdni in si izberite ture z blažjim naklonom.
V zasnežene gore nikoli ne zahajajte brez znanja, prijateljev, primerne opreme, po potrebi vzemite še cepin in dereze ter plazovni trojček.
Nikoli se ne zapeljite na pobočje brez ocene nevarnosti in ga odsmučajte, kot da bi bili na njem prvič, čeprav je to pobočje, ki ga poznate kot lasten žep!
Za področje Slovenije svetujem pregled spletne strani http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/avalanche/text/sl/bulletin.html, pri čemer bodite previdni, saj napoved osvežujejo vsake tri dni. Za področje Avstrije pa bi svetoval pregled spletnih strani www.snowsafe.at in www.lawinen.at.
Tudi sami ste že doživeli bližnje srečanje s snežnim plazom. Kaj točno se je zgodilo?
V največjem plazu do zdaj sem se znašel pri 15 letih. Zgodilo se je na Viševniku. Bil sem sam in brez opreme.
Takrat sem na lastni koži doživel, kako resno je, ko se sproži plaz.
Zgodilo se je med smučanjem po robu grebena, kjer je bilo pol metra novozapadlega snega. Med vijuganjem sem nehote sprožil kložo (gre za zbit sneg) in takrat se je cel hrib odpeljal po hribu in jaz z njim. K sreči mi je uspelo ostati na površju plazu … nekako mi je uspelo plavati na njem. Odtrgalo mi je smuči, nakar sem brcnil v podlago, plaz pa me je k sreči pljunil na stran.
Spomnim se, da me je v tistem trenutno najbolj skrbelo, ali mi bo uspelo najti smuči, saj sem imel izposojene (smeh, op. p.).
Ena od rešilnih bilk v primeru, da vas ujame snežni plaz, so plazovni nahrbtniki.
Kako je, če te zasuje plaz? Se pod plazom ustvari kakšen žep, ki bi za vsaj kratek čas omogočil dihanje?
Običajno ne. Če te odnese plaz s klože, je pod njim tako, kot bi te objeli ledeni bloki in včasih nimaš prostora niti toliko, da bi premikal prsni koš.
V terenu, kjer obstaja najmanjša nevarnost plazu, smučamo brez paščkov na palicah, saj palice delujejo kot sidro!
Teorija pravi, da v primeru, če se znajdeš v plazu, najprej odvržeš palice, mahaš z rokami, kot bi plaval, kar ti pomaga, da se obdržiš na površini.
Če imaš plazovni nahrbtnik, ga sprožiš takoj, v trenutku, ko ti pod nogami sneg razpoka kot pajkova mreža, ali pa če se znajdeš v pršnem plazu. Sile so namreč tako velike, da mnogi sploh ne morejo seči po ročki za proženje.
Po tem se lahko zgodi marsikaj. Ko izgubljaš orientacijo, zgrabiš naramnico nahrbtnika in glavo zariješ v komolec, upaš, da bo tam ostala in da ti sneg ne bo prišel v usta in nos.
Ker ima plaz ogromno energije in če se znajdeš pod snegom, izkoristiš trenutek pred tem, ko plazovina zamrzne, in si poskusiš izboriti kak centimeter prostora, da boš pridobil mesto za premikanje prsnega koša. In upaš, da so bili tvoji prijatelji na plazovni delavnici …
Koliko nam lahko pri zaščiti pomaga sodobna oprema?
Lahko si pomagamo z moderno generacijo plazovnih nahrbtnikov. Nekateri, ki so opremljeni z baterijo in motorjem, ki omogoča, da se nahrbtnik tri minute napihuje. Ko se plaz ustavi, se celoten balon izpihne, uporabnik nahrbtnika pa s tem pridobi 180 litrov zraka, tudi če se znajde pod snegom.
A po drugi strani je dedek plazovne varnosti Werner Munter na enem od simpozijev z izjavo High tech, low brain (visoka tehnologija, malo pameti, op. p.) povedal vse o današnjem načinu odločanja.
Ljudje denimo pred leti vse do aprila, ko se sneg nekoliko usede, zaradi nevarnosti niso hodili smučat v gore. Danes pa vemo, kako je. Na to se seveda ne oziramo kaj dosti.
Ko se v Avstrijo odpravim na freeride, včasih tam opažam tak kaos, da je kar težko verjeti.
Sam najraje smučam tam, kjer je čim manj ljudi. Tam je manj zunanjih pritiskov in se težje zgodi, da bi kdo nad tabo odrezal pobočje in sprožil plaz.
Je za sneg treba imeti občutek, ki je pač prirojen, ali se ga da naučiti?
Veliko se da naučiti, tudi sam sem se sproti veliko naučil in se poskušam stalno učiti naprej. Ugotovil sem, da v Evropi, v primerjavi z drugimi deli sveta, snegu namenjamo precej malo pozornosti.
V Ameriki imajo na smučiščih t. i. ski patrollerje, ki takoj zjutraj s smučmi porežejo plazove. Izdelajo varnosten načrt, če je treba, zmečejo lavinit (plastični eksploziv) in sprožijo plazove.
Ogromno razmišljajo o snegu, izdelujejo profile, študirajo snežne kristale, merijo temperaturo snega, ocenjujejo stabilnost in podobno. Ko odprejo določen del smučišča za freeride, zagotavljajo, da se tam ne bo sprožil plaz, čeprav v praksi tudi tam pride do nesreč.
V času, ko sem delal na Aljaski, sem se od njih ogromno naučil.
Ukvarjate se s številnimi dejavnostmi, povezanimi z gorami – od delavnic plazovne varnosti, gorskega vodenja, turne smuke, heliskiinga … Se da od tega živeti? Kaj je trenutno najbolj donosno?
Ob delu v tujini sva se s Petro dolga leta trudila vzpostaviti kakovostne programe predvsem na področju izobraževanja in pravega pristopa in odnosa do gora v Sloveniji. Doma sva vedno videla ogromen potencial, tudi ko tovrstna dejavnost v Sloveniji še ni bila tako razvita.
Cilj nama je bil tudi dati možnost vsakomur, da za dostopen denar preizkusi opremo in dan preživi na turi, preden se odloči za turno smučanje. Večno strast so nama predstavljale manj obljudene destinacije v tujini.
Trenutno najini programi vse to združujejo, vedno pa iščeva možnosti za nove projekte. Najbolj donosno bi bilo seveda delati za eno od podjetij v tujini, vendar mi to ne bi dajalo možnosti, da počnem in razvijam lastne projekte, v katere verjamem.
V Sloveniji se trenutno največ ukvarjam s plazovnimi delavnicami za ljudi, ki smučajo ali želijo smučati izven smučišč. Namen delavnic je pridobivanje znanja o snegu, izbiranju varnejše smeri vzpona in spusta in postopanje v primeru, če se ti zgodi nesreča v plazu. Da torej znaš uporabljati plazovni trojček (žolno, lopato in sondo).
Za vse, ki si želijo prvih izkušenj s turnim smučanjem, pa že peto leto zapored organiziramo Freeride Bus. Videti srečne in kot male otroke nasmejane smučarje, je za gorskega vodnika največja nagrada.
Srečo imam, da sem toliko delal po svetu, od Skandinavije, Aljaske do Alp, in pri tem sodeloval s številnimi gorskimi vodniki, da sem pridobil ogromno izkušenj in se od vsakega naučil nekaj novega.
Delam tudi za Pieps, podjetje, ki izdeluje plazovno opremo. Sem v njihovi ekipi gorskih vodnikov in se pri njih tudi izobražujem, poleg tega dobim vso opremo konkurenčnih podjetij in jo testiram. Tako sem dokaj na tekočem z novostmi, lažje ocenim, kaj je dobro in kaj ni.
Vse to sem zapakiral v zelo učinkovito enodnevno delavnico – ljudje si zelo težko vzamejo več kot dan časa – ki sem jo v sedmih letih izpopolnil.
Zalokar skupaj s Sebastianom Fleissom, bratom nekdanje hrvaške smučarke Nike Fleiss, izvaja heliskiing v Albaniji.
Letos ste precej časa preživeli v Albaniji, kjer ste goste vozili na t. i. heliskiing, turno smuko, pri kateri se gosti na goro pripeljejo s helikopterjem. Kako se je začela ta zgodba?
S Sebastianom Fleissom, bratom nekdanje hrvaške smučarke Nike Fleiss.
Pred šestimi leti je z ameriško produkcijsko hišo TGR začel raziskovati nepoznane dele Balkana. Ko je na Gjeravici na Kosovu začel izvajati t. i. catskiing (smučarji se na goro pripeljejo s teptalnikom snega, ratrakom), se je s svojimi vodniki udeležil naše plazovne delavnice. V projektu Heliski Albania smo videli ogromen potencial in skupaj postavili celotno operacijo.
Zgodba se je začela odvijati pred tremi leti, letos je zaživela tudi v praksi in zdaj sva solastnika podjetja, ki se ukvarja s to dejavnostjo.
Sam se posvečam predvsem vodenju skupin, planiranju in varnostnim vidikom - kot glavni vodnik v operaciji, podobno kot to počnejo na Aljaski, saj v Albaniji nimajo gorskih reševalcev in moramo sami poskrbeti za vse.
Lokacija, kjer delamo, je precej neverjetna. Le 20 metrov od hotela je mesto za pristajanje helikopterja, imamo tudi dispečerja, ki beleži, kje smučamo, direktorja za sneg, t. i. office managerja, Petro, ki skrbi za celotno logistiko.
Skratka, poskrbljeno je za vse, tudi varnostni načrt imamo izpopolnjen.
Marsikateri gost je bil presenečen, ko je videl, kako na visoki ravni delujemo, predvsem taki, ki imajo na primer izkušnje s heliskijem drugje po svetu in so si predstavljali, da bo v Albaniji vse skupaj bolj "po balkansko", pa je ravno obratno.
Heliskiing je smučarska zvrst, kjer se za transport na goro uporablja helikopter. Prednost heliskiinga, ki se običajno izvaja na bolj odročnih predelih, je, da lahko v kratkem času presmučaš res veliko.
Prvo pravilo heliskiinga je, da v primeru, da pod seboj opaziš turne smučarje, odletiš drugam. Praviloma se ne bi smelo dogajati, da bi nekoga na vrh gore dostavil helikopter, medtem ko bi se drugi ves dan trudili, da bi do iste točke prišli peš.
Porast športov na prostem je ogromen. Se zavedamo, da moramo za varnost tudi kaj storiti ali je bolj pomembno to, da se odpravimo nekam, kjer je noro lepo, se tam poslikamo in to objavimo na družbenih omrežjih? Smo dovolj osveščeni?
Da, vedno bolj. Je pa res, da danes v gore hodi drugačen profil ljudi kot pred 25 leti. V romantični dobi, ko sem tudi sam začel turno smučati, na primer na Viševniku ni bilo nikogar, medtem ko je danes bistveno drugače. V hribih je gneča precejšnja, ljudje pa imajo danes manj občutka za hribe kot nekoč.
Nekateri smo s hribi dobesedno odraščali. Globoko v sebi imamo vcepljeno veliko strahospoštovanje do gora, vedeli smo, kaj se bo zgodilo, če se bo določen oblak pripeljal čez goro, vedeli smo, da v določenih razmerah v gorah nimaš česa iskati. Enostavno razviješ določen instinkt. Danes ljudje na to velikokrat pozabijo.
Ker je bolj pomembna dobra fotografija za Instagram kot pa kaj drugega.
Koliko je k razvijanju teh instinktov pripomoglo vaše družinsko ozadje? K temu, da so vas gore sploh zanimale? Prebrala sem, da vam kot otroku ni bilo všeč, da vas je oče ob koncih tedna vlačil v gore.
Da, medtem ko so se moji vrstniki kopali na Bledu (smeh, op. p.).
Doma smo imeli dve kmetiji – po mamini in očetovi strani, kar je pomenilo, da je bilo pri hiši kar naprej ogromno delo. Od 14. leta naprej sem denimo vsa poletja preživljal na traktorju.
No in kadar dela ni bilo, nas je oče vozil v hribe.
Kot otroku se mi je to zdelo grozno. Moji sošolci so se hodili kopat, jaz pa sem moral v hribe. Ob 5. uri zjutraj. Precej noro.
Prehodili smo ogromno. Že pri šestih letih me je oče vzel na turo od Kota, na Rjavino, do Staničeve koče, čez Vrbanove špice nazaj v Kot. Brez opreme.
Ravno zaradi takih izkušenj sem zelo zgodaj razvil občutek, kaj se mi lahko zgodi, česa v gorah ne smem početi in podobno.
Kdaj ste ugotovili, da bi ljubezen do gora in bogato znanje, ki ste ga nabrali z leti, lahko pretvorili v posel?
Ko sva se spoznala s Petro.
Takrat sem še študiral geologijo, ukvarjal sem se z višinskimi deli in ves denar vlagal v alpinistične odprave. Tudi za obleči nisem imel nič normalnega, pomembno mi je bilo samo to, da imam opremo za gore.
Petra je veliko potovala po svetu, delala za nevladne organizacije, težko sva našla čas, ki sva ga preživela skupaj.
Potem pa sva se tega enostavno prenajedla in prišla do točke, ko sva si rekla, da imava tega dovolj, prišel je čas za nekaj drugega.
Vedel sem samo to, da v pisarni ne bi zdržal in da ne maram gorskih vodnikov (smeh, op. p.). Vedno so se mi zdeli naduteži, lepo oblečeni fantje, priljubljeni pri gorskih oskrbnicah, res … Na živce so mi šli in rekel sem, da tega ne bom počel.
Petra je takrat vodila kanjoninge, jaz sem se veliko ukvarjal z višinskimi deli, oba sva učila smučanje in deskanje in odločila sva se, da bova skupaj nekaj ustvarila. Takrat sva se zavestno odločila, da bom opravil šolanje za gorske vodnike in da bova odprla svojo agencijo, ki nama bo še vedno dovoljevala, da živiva življenjski slog, ki nama je všeč.
S kolegi gorskimi vodniki predlani na Triglavu, kjer je bila tudi naša ekipa.
Prezir do gorskih vodnikov ste torej presegli?
Da, potem mi je bilo super. Tudi zato, ker je kar nekaj mojih plezalskih prijateljev gorskih vodnikov – od Tomaža Jakofčiča, Borisa Lovrenčiča, Andreja Štremflja, Marko Prezlja … To so ljudje, do katerih čutim ogromno spoštovanje, pa še moji inštruktorji so bili.
In zdaj ste vi inštruktor za tiste, ki delajo mednarodno licenco?
Da, predvsem kar zadeva plazovno varnost. Delam stvari, za katere se počutim kompetenten.
Kako je z odgovornostjo v primeru nesreče gosta? Verjetno jo močno čutite?
Absolutno in pri tem je najbolj kompleksna zima. Najbolj tvegano je smučanje na ledenikih – tam imaš razpoke, serake, možnost plazov je velika. Dan je krajši in hladneje je. Če se ti kaj zgodi, potrebuješ več opreme.
K sreči večjih težav še nisem imel, sem pa tudi jaz že klical reševalni helikopter.
Kaj počnete poleti? Ste večino časa v tujini?
Večinoma da, letos je bila prva sezona, da nisem odšel delat v tujino. Ogromno dela smo imeli z vodenjem na Triglav, goste vozimo tudi v ferate v Hvadnik in Mojstrano, športno plezamo na Bledu …
2