Petek, 19. 11. 2021, 16.00
2 leti, 5 mesecev
Intervju s Caro North, švicarsko alpinistko in gorsko vodnico z licenco IFMGA
"Kaj sploh je strah? Zame je to najboljši varnostni mehanizem"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,17
1
30-letna Švicarka Caro North je alpinistka, gorska vodnica in obraz letošnjefa festivala evropskega outdoor filma E.O.F.T.
Švicarka Caro North je obraz letošnjega festivala evropskega outdoor filma E.O.F.T. S 30-letno alpinistko in gorsko vodnico z najvišjo licenco smo se pogovarjali o vlogi strahu in instinkta v dejavnostih, ki so ji blizu, iskanju svojega mesta v svetu gorskega vodništva, ki je tradicionalno moško obarvan, in snemanju filma, ki je posvečen njeni življenjski poti in prečenju najbolj severnega alpskega štiritisočaka Schreckhorn (4078m).
Švicarka Caro North šteje komaj 30 let, a je v življenju poskusila že toliko stvari, da se zdi, da prehiteva dogodke. A jih v resnici ne, zelo dobro se namreč zaveda pomembnosti upoštevanja strahu in instinktov. Smučati je začela pri treh letih, plezati pri enajstih. Že kot šestnajstletnica je stopila na vrh argentinske Aconcague (6.961 m), pri dvaindvajsetih pa preplezala slovito severno steno Eigerja (3.975 m) v domačih Alpah. Kot alpinistka je izkušnje nabirala tudi v Himalaji, Iranu in na Aljaski. Že pri 28 letih je pridobila mednarodno licenco IFMGA za gorsko vodnico. Njena zgodba je predstavljena v filmu I am North, ki jo producira nemška družba Moving Medien Adventures, in je ena od sedmih izjemnih outdoor zgodb, ki jih bodo uprizorili v sklopu letošnjega, jubilejnega 20. festivala evropskega outdoor filma (E.O.F.T.).
Caro North je obraz letošnjega 20. festivala evropskega outdoor filma E.O.F.T..
Caro, kako je biti obraz filmske turneje European Outdoor Film (E.O.F.T.)?
Joj, precej noro, po drugi strani pa tudi odlično. Nisem se še navadila na to, da moje slike visijo vsepovsod.
Nameravate obiskati tudi Slovenijo, kjer bo do konca novembra več projekcij?
Z veseljem bi prišla, v Sloveniji imam ogromno prijateljev, alpinistov in plezalcev, tudi moja nekdanja sostanovalka v Švici je bila Slovenka, sicer učiteljica smučanja, a se bojim, da se mi časovno ne bo izšlo.
Ste že plezali v Sloveniji?
Ne! Vem, noro, ko pa imate toliko možnosti. Z veseljem bi se enkrat povzpela na Triglav ali plezala v Mišji peči v Ospu.
Na turneji evropskega outdoor filma bo prikazan tudi vaš film – kamere so vas spremljale med prečenjem Schreckhorna v Švici, na nadmorski višini 4.078 metrov, v izjemno težkih okoliščinah. Kako je sploh prišlo do snemanja filma?
S turnejo E.O.F.T. sem povezana že od študentskih let, ko sem jim pomagala pri pripravi in izvedbi turneje in na ta način služila denar. Tako da poznam ekipo v ozadju in oni so bili tisti, ki so mi pred štirimi leti predlagali, da bi posneli film tudi o meni. Češ da počnem ogromno zanimivih stvari in zakaj ne.
Začelo se je tako, da sem se na odpravah začela snemati, vendar je bila kakovost posnetkov preslaba in jih niso mogli uporabiti. Tako so mi predlagali, da bi me začela spremljati profesionalna ekipa. O projektu smo se začeli pogovarjati pred tremi leti, snemati pa pred dvema letoma. Zadnji kader smo posneli junija letos, prvega pa leta 2019.
Ste se zaradi prisotnosti kamer začeli obnašati drugače? Se vam je zdelo, da zato tvegate več kot bi sicer?
Ne, sploh ne. Že od začetka sem jasno povedala, da sem alpinistka in ne igralka in da bom temu sledila tudi v filmu. To je pomenilo, da so lahko posneli tisto, kar počnem, nisem pa se zaradi kamer spreminjala, niti pretvarjala. Kadrov nismo ponavljali, ker potem ne bi bili taki, kot so v resnici bili.
Tudi ekipa je zelo hitro dojela, da sem precej naravna in spontana oseba, da nikoli ne "blefiram". Mislim, da je to moja najbolj prepoznavna lastnost. In v tem kontekstu je film tudi nastajal.
Kako ste zadovoljni s končnim izdelkom?
Film je čudovit! Se pa še vedno težko gledam in poslušam na velikem platnu. Tudi sicer sama ta film dojemam precej drugače kot publika, saj poznam tudi ozadje. Vem, kako zahtevna je bila sleherna poteza v samem projektu. Zdi se mi tudi, da je film prekratek (smeh, op. p.). Na začetku sem bila kar malo razočarana, snemali smo dve leti, film pa je dolg samo 15 minut, ampak na koncu sem kljub temu zadovoljna. Posnetki so res krasni.
Živite v Švici, ki je bolj ali manj paradiž za vse vaše športe in dejavnosti, za alpinizem, turno smučanje, gorsko vodništvo …
Res je. Švica ima vse in vse je tako hitro dostopno. Ni tako, kot če greš na primer v Argentino, v Patagonijo, kjer je vse tako oddaljeno in kjer ni cest do izhodišč gora. No, v Švici je vse na dlani, tudi infrastruktura je odlična. Švica je resnično paradiž za vse, kar počnem.
Kdaj se počutite najbolj živo? Med plezanjem, smučanjem, poleti s padalom?
Težko vprašanje. Povsod, uživam tudi v tem, da lahko preklapljam med različnimi dejavnostmi in da imamo več letnih časov, saj vsak omogoča nekaj drugega. Pozimi lahko smučam, poleti pa plezam in tako naprej.
Sem ena tistih ljudi, ki brez letnih časov ne bi mogla živeti. Še najraje pa imam, da lahko različne športe združujem. Da se na smučeh povzpnem do vrha gore in potem z nje odletim s padalom. To je najboljša mogoča kombinacija.
Kaj pa finančna plat zgodbe? Gorsko vodništvo sicer je donosno, kaj pa preostalo? Vam pomagajo sponzorji?
Imam nekaj sponzorjev, kar pa seveda ni dovolj za preživetje. Moj glavni sponzor je podjetje Mammut, glavnino pa si prislužim z delom gorske vodnice, v čemer res uživam. To, da svojo ljubezen do gora predajam na druge, mi je v veliko veselje. Veliko strank je rednih, kar je odlično, saj vem, kako so fizično pripravljeni in česa so sposobni.
Med ženskami je ogromno zanimanja za ženske vodnice. Dejstvo je, da smo moški in ženske drugačni in da funkcioniramo drugače, tako je celotna atmosfera na odpravi precej drugačna, če so v njej sama dekleta.
Imeli ste tudi to srečo, da ste odraščali v družini, ki je zelo podpirala vaše gorniške ambicije.
Res je, starša sta me vedno podpirala. Naj povem samo primer … na prvi odpravi sem bila pri 16 letih, ko sem se povzpela na Aconcaguo (6.961m), najvišji vrh Južne Amerike. Ker sem bila mladoletna, sta starša morala podpisati cel kup dovoljenj, a sta jih, ker sta mi zaupala. Vem, da sta bi številni starši temu nasprotovali, moja k sreči nista.
Očitno sta verjela, da ne boste prestopili meja svojih zmogljivosti, da veste, kaj delate. In to pri 16 letih! Kako gledate na strah, ki v gorah zagotovo je prisoten?
Strah zagotovo čutim in sem ga vajena. Dojemam ga kot zelo pozitivno čustvo. Kaj sploh je strah? Zame je to najboljši varnostni mehanizem in kot tak je zelo pomemben. Če strahu ne bi čutila, potem je to, kar počnem, preprosto prenevarno.
Obstaja več vrst strahov – tak, ki te spodbudi, da si stoodstotno osredotočen na to, kar počneš, in tak, ki ti da občutek, da je čas, da obrneš proti dolini, da bi bilo prenevarno nadaljevati vzpon.
Pomembno je, da se naučiš, za kakšno vrsto strahu gre. Kdaj je to znak, da moraš odnehati, in kdaj gre za znak, da vztrajaš, le da si še bolj previden. Včasih se je dobro preriniti skozi strah, včasih pa je to preprosto prenevarno.
Kako pogosto se zanašate na svoje občutke, na instinkt?
Zelo pogosto. Večkrat se mi zgodi, da objektivno ne morem opisati, zakaj sem sprejela določeno odločitev. Včasih je to preprosto zato, ker tako čutim. Včasih me spreleti določen občutek, s tem, da ne vem, od kod prihaja, a sem ena tistih ljudi, ki mu znam in želim prisluhniti in ga upoštevati. Če začutim, da moram odnehati na pol poti, potem to brez oklevanja tudi storim. Raje se predčasno vrnem v dolino, kot pa da se sploh ne vrnem.
Alpinizem in gorsko vodništvo sta v veliki meri moški svet. Kako ste sami našli svoje mesto v njem?
Res je, to je precej moški svet. V Švici je le okoli 40 ženskih gorskih vodnic, kar je le okoli dva odstotka vseh. V Sloveniji je stanje podobno. Od vodnic poznam na primer Tino DiBatista, ki je moja prijateljica.
Običajno je tako, da me skupina gostov oz. strank na začetku res gleda nekoliko postrani, češ ženska je in še mlada za povrhu, to se nikakor ne sklada z njihovimi pričakovanji, kako bi moral biti videti gorski vodnik, a se potem na terenu kmalu izkaže, da vem, kaj delam, in si s tem prislužim tudi njihovo spoštovanje.
Kako izbirate cilje? Verjetno je treba uskladiti želje, finančne možnosti, časovnico …
Toliko idej imam, da jih nikoli ne bom mogla uresničiti. Že ko sem na enem vrhu, vidim sosednjega in si želim še tja. Ali pa fotografije vrhov, ki jih objavljajo drugi, pa članki o odpravah … vse to me spodbudi, da si želim poskusiti nekaj novega.
Omenili ste fotografije, ki jih objavljajo drugi. Zaradi družbenih omrežij se večkrat dogaja, da se na določene vrhove, ki so videti tako "kul", krasni in lahko dostopni, odpravljajo ljudje, ki tega v resnici ne zmorejo, in prihaja do nesreč. Kako sami gledate na uporabo družbenih omrežij?
Uporaba družbenih medijev se mi sicer zdi pomembna, vendar sama nisem tako dejavna kot nekateri. Le toliko, da povem in pokažem, kaj počnem, da navdihujem ljudi, ne želim pa prenapihniti tega, kar počnem. Žal to počnejo nekateri drugi in to se mi zdi škoda.
Kakšen bo vaš naslednji cilj?
Naslednje leto načrtujem veliko odpravo na Grenlandijo, in to z jadrnico. Gre za trimesečno odpravo sedmih deklet. Najprej nas čaka mesec dni jadranja od Francije do Grenlandije, sledita mesec dni plezanja in nato vrnitev z jadrnico. Odprava bo res posebna, unikatna in povsem žensko obarvana.
1