Rešitev propadajoče bežigrajske sramote

"Hočemo štadion, hočemo štadion," je v navalu zgodovinske evforije odmevalo v Ljubljani ob uvrstitvah nogometne reprezentance na evropsko in svetovno prvenstvo. Pred Magistratom in na Centralnem štadionu. S precejšnjo zamudo je množica dobila zahtevano in obljubljeno. A ne za Bežigradom, kjer so se pred dvajsetimi leti pisala poglavja nogometne pravljice, tako imenovane zlate reprezentance, ki, mimogrede, z izjemo imena nespornega prvega zvezdnika, ni imela prav veliko skupnega z zlatom.

Video: Plečnikov štadion danes:

Pred desetletjem je namreč v Stožicah zrasel sodobni nogometni štadion, ki skupaj z večnamensko dvorano in garažnimi katakombami ostaja na nedokončanem gradbišču. Takšnim, kakršnih je v prestolnici še kar nekaj. A to je že zgodba za kakšen drugačen zapis. 

Še krepko pred odprtjem največjega štadiona v državi se je veriga s ključavnico znašla na vratih Plečnikovega Centralnega štadiona za Bežigradom. Tam, z nekaj dodatne rje, ostaja še danes. Na notranji strani zidov narava ustvarja nov ekosistem, Plečnikova častna tribuna ob tem klavrno propada, na zunanji strani pa se v valovih pojavljajo razprave o tem, kaj storiti z objektom. Oživele so tudi v zadnjem obdobju.

Pravzaprav gre za sago, ki se vleče vse od trenutka, ko je poslovnež Joc Pečečnik segel v žep ter sklenil partnerstvo z manjšinskima partnerjema – MOL in OKS. Ob tem pa se je znašel v začaranem krogu, iz katerega se mu ni uspelo prebiti pod nobeno vlado. Pa se jih je v tem obdobju zamenjalo kar nekaj. Njegov načrt prenove štadiona z želenimi pripadajočimi poslovnimi objekti nikoli ni prejel prav vseh zahtevanih zelenih luči. Nekaj, v čemer je poslovnež videl poslovno priložnost, se je sprevrglo v denarno jamo brez dna, nekdanje osrčje slovenskega nogometnega dogajanja pa prerašča plevel.    

A če se za trenutek oddaljimo od tega, kaj je znotraj sprejemljivih pravnih okvirov, kakšna je dinamika proceduralnih mlinov, kakšne načrte ima Pečečnik, kakšen objekt bi bil še sprejemljiv za varstvo kulturne dediščine in pravzaprav vsega, kar se je v zadnjem desetletju dogajalo, se lahko podamo na povsem pragmatično polje uporabnosti za meščana.

Povsem neodvisno od tega, kakšne načrte in pravice ima lastnik, si lahko zastavimo vprašanje, kako bi lahko bežigrajski štadion znova zaživel. S tezo, da Ljubljana ob Stožicah, kjer domuje Olimpija, in šišenskem športnem parku, kjer domače tekme igra Bravo, večjega nogometnega štadiona ne potrebuje, bi se verjetno strinjal marsikdo. Tudi reprezentanci bi za tekme najvišje ravni Stožice in prenovljeni Ljudski vrt morala zadoščati, ob tem pa ima lahko v "rezervi" še celjsko areno ali celo koprsko Bonifiko. Nogometni poznavalci bi verjetno dodali, da je močnejša potreba po ljubljanskih vadbenih površinah.

Plečnikov štadion leta 2008. Ob zaprtju. Foto: Vid Ponikvar

V razmislek … Ob težnji po ohranjanju Plečnikove dediščine bi bilo smotrno razmisliti o novi poti. Elemente štadiona, ki ga je z mislijo na orlovski dom že v 20. letih preteklega stoletja zasnoval Jože Plečnik, zgrajen pa je bil za potrebe evharističnega kongresa leta 1935, seveda velja ohraniti. V prvi vrsti obnoviti. Ker muzej športa v središču Ljubljane bolj spominja na skladišče športnih artiklov, bi bila selitev za Bežigrad in zlitje z nekdanjo častno tribuno povsem naravna. Nadgradnja projekta bi bil lahko sprehajalni del nad tribunami, ob katerem bi po vzoru Jakopičevega sprehajališča sprehajalcem ponudili začasne razstave.

Ostane nam še rešitev osrednjega dela, torej zemljišča, na katerem so se vrsto let odvijale nogometne predstave. Tam je svojo pot že nakazala narava. Z ureditvijo parka s sprehajalnimi potmi in občasnimi igrali bi ta del mesta pridobil nadvse uporabno površino. Vsekakor bolj uporabno, kot je zdajšnja sramota, ki ni v čast športu, športni zgodovini ali mestu. Že 12 let. Zgolj kot pobuda, ki pa seveda vključuje tudi odkup objekta …