SiolNET. Sportal Sportal +
7,35

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju z Nino Grilc, življenjsko sopotnico deskarja Marka Grilca

Žena Marka Grilca: Zaradi otrok se ne vdaš. Ni časa za jok, za žalovanje in ukvarjanje s čustvi.

7,35

termometer

Nina Grilc | Pol leta po tragični nesreči, v kateri je umrl priljubljeni deskar Marko Grilc, smo se pogovarjali z njegovo ženo Nino Grilc, ki se še kako zaveda vloge oporne skale, ki jo ima zdaj v družini. | Foto: Ana Kovač
Pol leta po tragični nesreči, v kateri je umrl priljubljeni deskar Marko Grilc, smo se pogovarjali z njegovo ženo Nino Grilc, ki se še kako zaveda vloge oporne skale, ki jo ima zdaj v družini. Foto: Ana Kovač

"Ljudje mislijo, da se smrt zgodi enkrat in jo potem prebolevaš, a v resnici se ti to zgodi vsako jutro. Ponoči pogosto sanjam o njem, zjutraj pa me čaka nova realnost," pol leta po smrti priljubljenega in karizmatičnega deskarja Marka Grilca pripoveduje njegova žena Nina Grilc. Manj kot mesec dni po moževi smrti je rodila njunega tretjega otroka, deklico Alasko Olivijo, ki bo, kot kaže, značajsko najbolj podobna svojemu očetu. "Veliko ljudi mi pravi, joj, grozno, zdaj boš pa za vse sama, da, res je, saj je težko, ampak v resnici mi je najtežje zaradi Marka. Zdi se mi, da se mu je zgodila velika krivica. Odvzeta mu je bila možnost, da bi bil z nami. Mnogo, mnogo prezgodaj. In to njemu, ki je tako rad živel, ki je imel toliko načrtov."

Marko Grilc (1983–2021). | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Marko Grilc (1983–2021). Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Danes mineva natanko pol leta od smrti Marka Grilca, enega najbolj uspešnih, zagotovo pa najbolj prepoznavnih in karizmatičnih slovenskih deskarjev prostega sloga. Pri 38 letih je umrl med pripravami na snemanje televizijskega oglasa na smučišču v Söldnu, med zanj povsem običajnim skokom. Nesrečen splet okoliščin. Na isti dan, kot si je leta 2016 zlomil hrbet.

Kako močan vtis je napravil na ljudi po vsem svetu in kako impresivna je njegova dediščina, najbolje ve njegova žena Nina Grilc, ki še vedno dobiva sporočila ljudi, ki njej in njunim otrokom želijo, da se njihove rane čim hitreje zacelijo, ali z njo delijo lastne zgodbe o spopadanju z žalovanjem in človeško minljivostjo.

Nina, ste ugotovili, da ste mnogo močnejši, kot ste si mislili?

Zagotovo. Po takšni izkušnji ugotoviš, da smo ljudje v resnici precej bolj sposobni in močnejši kot si mislimo.

Spomnim se, da sem leto dni pred Markovo smrtjo, ko sem v tretjem mesecu nosečnosti doživela spontani splav in me je to izredno prizadelo, a sem se ob ogromni Maretovi podpori čez to nekako prebila, izjavila, da je najbolj grozna stvar, ki se ti v življenju lahko zgodi, to, da v pozni nosečnosti ali pozneje izgubiš otroka.

Niti nisem razmišljala, da se mi lahko oz. nam zgodi še kaj hujšega. Izguba moža in očeta se mi zdi še precej hujša, a nekako preživiš, saj druge možnosti niti nimaš.

"Po takšni izkušnji ugotoviš, da smo ljudje v resnici sposobni precej več kot si mislimo." | Foto: Ana Kovač "Po takšni izkušnji ugotoviš, da smo ljudje v resnici sposobni precej več kot si mislimo." Foto: Ana Kovač

Verjetno tudi zaradi otrok. Proces žalovanja je najbrž v takem primeru drugačen, saj ni druge možnosti, kot da živiš naprej, saj veš, da te otroci potrebujejo. Da jih je treba tolažiti, jim biti v oporo, navsezadnje je treba poskrbeti za osnovo, kot je to, da so nahranjeni, oblečeni, da hodijo v šolo. Verjetno se ne moreš tako globoko prepustiti žalovanju, kot bi se sicer.

Res je. Mnogi mislijo, da so v takem primeru otroci glavna opora svojim staršem, pa je ravno obratno, starš je tisti, ki je opora svojim otrokom.

Otroka sta z Markovo smrtjo izgubila osebo, ki je v njunem življenju igrala izredno pomembno vlogo. Ves čas smo preživljali skupaj, zato je tudi zanju izguba res ogromna. Pomembno je, da sem dovolj močna, da se otroka lahko naslonita name.

S tega vidika je izguba partnerja po mojem mnenju ena najtežjih preizkušenj, ki te lahko doletijo. Z izgubo partnerja izgubiš ne samo partnerja, ampak tudi polovico sebe, nek smisel življenja.

S sedemletno hčerko Emmo, petmesečno Alasko Olivijo in devetletnim sinom Maxxom.  | Foto: Ana Kovač S sedemletno hčerko Emmo, petmesečno Alasko Olivijo in devetletnim sinom Maxxom. Foto: Ana Kovač

Vemo, da so otroci z nami samo določeno obdobje, potem odrastejo, odidejo na svoje in se osamosvojijo, takrat pa se spet vrne obdobje, ko si s partnerjem sam, ko imata spet čas drug za drugega.

Tega obdobja sva se midva izjemno veselila, kovala sva načrte ...

Po taki izgubi se ti na nek način podre življenje, a so otroci tisto, zaradi česar se ne vdaš. Ravno zaradi njih moraš biti še močnejši. Ni časa za jok, za žalovanje in ukvarjanje s čustvi. Morda v mojem primeru to niti ni bila tako slaba stvar.

Trenutno mi najbolj pomaga to, da sem zaposlena, da energijo in žalost poskusim usmeriti v nekaj pozitivnega.

Kako ste izvedeli za nesrečo?

Od policistov. Zvečer so me obiskali na domu in mi zelo obzirno povedali, kaj se je zgodilo.

Tisti dan sem imela v Postojni nosečniški pregled in nato pot podaljšala še do tete v Trstu, zato sem se domov vrnila šele okrog 18. ure.

Nina Grilc | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Bilo mi je čudno, da me Marko ni poklical, vendar sem vedela, da so z njim prijatelji in da bi me, če bi se karkoli zgodilo, že nekdo obvestil. Mislila sem, da mu je zmanjkalo baterije na mobitelu, da so šli s kolegi na kosilo in podobno.

Običajno me je poklical takoj po zaprtju smučišča, tokrat pa ne, sva se pa slišala dopoldne.

Klical me je ob 11. uri, ko mi je povedal, da je izgubil poročni prstan, ki ga še vedno nismo uspeli najti, jaz pa njemu, kdaj je dan poroda, in nato še ob 13.30, vendar se nisem javila, saj nisem slišala telefona.

Sama sem ga po prihodu domov klicala večkrat, vendar me še vedno ni pretirano skrbelo. Kot rečeno, vedela sem, da je s prijatelji in da bi me že kdo obvestil, če bi se karkoli zgodilo.

"Ko so mi policisti povedali za nesrečo, moram reči, da zelo obzirno in zelo korektno, je bilo to nepredstavljivo. Da je Marko umrl, je zadnja stvar, na katero bi pomislila." | Foto: Ana Kovač "Ko so mi policisti povedali za nesrečo, moram reči, da zelo obzirno in zelo korektno, je bilo to nepredstavljivo. Da je Marko umrl, je zadnja stvar, na katero bi pomislila." Foto: Ana Kovač

Nesreča se je zgodila ob 15. uri, policisti so me obiskali ob 20.30. Najprej sem pomislila, da sem storila kaj narobe. Da sem pozabila plačati bencin na bencinski črpalki ali kaj podobnega.

Ko so mi povedali, kaj se je zgodilo in moram reči, da so to storili zelo obzirno in zelo korektno, je bilo to zame nepredstavljivo. Da je Marko umrl, je zadnja stvar, na katero bi pomislila.

Otrokoma sem povedala naslednje jutro. Nisem imela prav veliko časa, da se pripravim na pogovor. Takoj, ko sem povedala, da ne moreta v šolo, sta vedela, da se je zgodilo nekaj strašnega. Ni recepta, kako otroku povedati takšno novico. Zanju je bil to velik šok.

Marko je otrokoma pomenil vse. Bil je Maxxov zaveznik in idol, hči Emmo je koval v zvezde, govoril ji je, da je princesa, da zmore vse.

"Bili smo izredno povezani. V obdobju koronavirusa smo ves čas preživeli skupaj. To je bilo za nas res najlepše obdobje." | Foto: Facebook.com/grilo.si "Bili smo izredno povezani. V obdobju koronavirusa smo ves čas preživeli skupaj. To je bilo za nas res najlepše obdobje." Foto: Facebook.com/grilo.si V starševskem odnosu je bil mehka nežna duša, jaz pa tista, ki je bolj stroga, ki skrbi, da se otroka oblečeta v pižamo, umijeta zobe, napišeta nalogo in podobno.

Bili smo izredno povezani. V obdobju koronavirusa smo ves čas preživeli skupaj, to je bilo za nas res najlepše obdobje.

Spomnim se, kako sem si včasih mislila, kako nepravično je življenje, da imam sama tako srečo, da sem našla človeka, v katerega sem po tako dolgem času še vedno tako zaljubljena kot na začetku, s katerim imava vse, kar sva si želela, medtem ko je okrog naju ogromno ljudi, ki tega nimajo, pa si tako zelo želijo.

Zavedala sva se, kaj imava. To sva cenila in to sta čutila tudi otroka. Zato je zanju travma ob Markovi smrti toliko večja.

Sama se trudim, da govorim o njem, zato ker se ne moreš pretvarjati, da se to ni zgodilo, in da sem jima na voljo, ko pride trenutek, ko se želita o tem pogovarjati.

Če se bosta kdaj v prihodnje o očetovi smrti želela pogovarjati s kom drugim, jima bom to omogočila.

Srčno upam, da bodo otroci s tem lahko živeli brez prevelikih travm.

Veliko ljudi mi pravi, joj, grozno, zdaj boš pa za vse sama, da, res je, saj je težko, ampak v resnici mi je najtežje zaradi njega. Zdi se mi, da se mu je zgodila velika krivica. Odvzeta mu je bila možnost, da bi bil z nami. Mnogo, mnogo prezgodaj. In to njemu, ki je tako rad živel, ki je imel toliko načrtov.

Prav predstavljala sem si, če je res kaj na tem, da obstajajo duše, da je še teden dni stal pred tisto usodno skalo in si mislil, pa saj ne more biti res.

Težko mi je bilo tudi zaradi tega, ker je bil v Avstriji sam. Sam je ležal v hladilnici v tujini. Sekirala sem se, zakaj me ni bilo tam. Marko je želel, da bi bila takrat v Avstriji z njim, saj se je bal, da bom rodila brez njega.

Kljub temu, da so mi zdravniki rekli, da je smrt nastopila že po nekaj minutah, da je bil v nezavesti … vseeno, želim si, da bi bila tam. Da bi bila vsaj zadnja oseba, ki je bila ob njem.

"Želim si, da bi bila zadnja oseba, ki je bila ob njem." | Foto: Ana Kovač "Želim si, da bi bila zadnja oseba, ki je bila ob njem." Foto: Ana Kovač

Ob smrti nikoli ne vemo, kako se odzvati. Kaj ste vi opazili, kakšne odzive bi si želeli?

Predvsem si nisem želela, da se komu smilimo ali da nas kdo pomiluje.

Spomnim se trenutka, ko je enkrat na parkirišču do mene pristopilo neko dekle. Objela me je in oblile so jo solze. Skupaj sva jokali, objeti sredi parkirišča. Z osebo, ki je še nikoli nisem srečala. To mi je ogromno pomenilo, morda tudi zato, ker sem tako malokrat imela priložnost, da to žalost izlijem iz sebe. Zelo sem ji bila hvaležna, kar malo odleglo mi je.

Tudi na Instagramu je bilo neverjetno veliko odziva. Ljudje so z mano delili svoje osebne zgodbe. Deležna sem bila neverjetno toplega odziva, od ljudi, ki jih še nikoli nisem srečala in sem jim zato izjemno hvaležna.

Najtežje mi je zjutraj in zvečer.

Ljudje mislijo, da se smrt zgodi enkrat in jo potem prebolevaš, a v resnici se ti to zgodi vsako jutro. Ponoči pogosto sanjam o njem, zjutraj pa me čaka nova realnost.

Večeri so bili najin čas. Takrat si večkrat preberem, kaj so mi ljudje napisali, in včasih je to dovolj velik sprožilec, da se razjokam in prečistim, včasih pa mi ravno to daje pozitiven zagon.

"O smrti se žal ne pogovarjamo. Spomnim se, da sem se sama večkrat šalila, da naj me v primeru smrti zakoplje pod bližnje drevo, da jim bom blizu, pa me je vedno ustavil, češ kaj pa govoriš." | Foto: Ana Kovač "O smrti se žal ne pogovarjamo. Spomnim se, da sem se sama večkrat šalila, da naj me v primeru smrti zakoplje pod bližnje drevo, da jim bom blizu, pa me je vedno ustavil, češ kaj pa govoriš." Foto: Ana Kovač

Ob smrti moža ste se znašli pred številnimi birokratskimi ovirami. Nikoli ne pomislimo na to, da bi bilo dobro poznati na primer številke varčevalnih računov našega partnerja, zavarovanje, gesla …  

Moj nasvet bi bil, da se je dobro o tem pogovarjati. Sama sem to izkusila na lastni koži. Ogromno je birokratskih stvari, ki te udarijo po smrti partnerja. Povsem banalne, na primer gesla, številke računov. Glede na to, da sva imela vsak svoj pritok denarja, sama nisem imela nobene potrebe po tem, da bi vedela za njegove račune.

O smrti se žal ne pogovarjamo. Spomnim se, da sem se sama večkrat šalila, da naj me v primeru smrti zakoplje pod bližnje drevo, da jim bom blizu, pa me je vedno ustavil, češ kaj pa govoriš.

Preprosto ne pomisliš, da se ti pri teh letih lahko kaj takega zgodi, še posebej njemu. Po vsem, kar je tvegal leta in leta, se je zadnja leta res umiril in zelo pazil, kaj počne.

Sicer pa bi Marka raje imela doma, v kakršnemkoli stanju, na vozičku, v postelji, samo da bi ga imela, je pa res, da si sam takega življenja ne bi želel.

Marko Grilc maja 2020 na Kaninu.  | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Marko Grilc maja 2020 na Kaninu. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kje ima svoje zadnje počivališče?

Nismo ga pokopali, smo pa njegov pepel raztrosili na Voglu, kjer je izredno rad deskal. Razmišljamo, da bi malo naprej od hotela, tam smo raztrosili pepel, postavili manjši spominski znak, ki bi spominjal nanj.

Po smrti je treba zelo na hitro sprejeti ogromno težkih odločitev, treba je organizirati toliko stvari, da je to preprosto preveč. Treba se je bilo pogovoriti o obdukciji, o tem, kako ga bomo prepeljali v Slovenijo … cel proces je na nek način izjemno nehuman.

Zdi se mi, da je bil memorial na Voglu v tistem trenutku prava odločitev, da smo se lahko poslovili na izjemno lep način.

Drug spomin nanj pa je v Absolut Parku v Avstriji, kjer smo preživeli ogromno časa in kjer celo smučišče diši po njem. Od personaliziranega sedeža na sedežnici, spominske table ob skakalnici, veliko stvari mu je posvečenih.

Izjemno sem hvaležna tudi za vse fotografije in videoposnetke, ki jih imamo, po drugi strani pa so vedno znova sol na rano. Ne vem, ali bo kdaj lažje.

"Zdi se mi pomembno, da še vedno hodimo deskat, da gremo poleti surfat in podobno. Da smo skupaj in vse to počnemo skupaj, da se pogovarjamo o Marku, da je z nami v tem, kar nam je dal, kar nas je naučil in nam predal. Da smo skupaj kot družina." | Foto: Ana Kovač "Zdi se mi pomembno, da še vedno hodimo deskat, da gremo poleti surfat in podobno. Da smo skupaj in vse to počnemo skupaj, da se pogovarjamo o Marku, da je z nami v tem, kar nam je dal, kar nas je naučil in nam predal. Da smo skupaj kot družina." Foto: Ana Kovač

Bodo ti dogodki postali tradicionalni?

Da, taka je naša želja. Memorial bo vsako leto, nadaljevali pa bomo tudi dogodke z družinami.

Tudi za 7. julij, ko bi Marko praznoval rojstni dan, pripravljamo nekaj posebnega. Rada bi, da se dobimo s prijatelji in odpravimo na ledenik Moeltal in se podružimo.

Ker je Marko izredno rad skejtal, kolesaril in surfal, pripravljamo tudi poletno različico druženj – Grilo surf day, Grilo bike day in Grilo skate day.

Kako so se na Markovo smrt odzvali sponzorji? Bil je ambasador več znamk in tudi to je bil pomemben vir družinskega prihodka.

Neverjetno pozitivno. Ohranili smo sodelovanje. 

Zdelo se mi je pomembno, da ohranim stil življenja, ki smo ga živeli pred Markovo smrtjo. Zdelo se mi je, da če otroka izgubita še to, bo še toliko težje. Še bolj bi se jima življenje obrnilo na glavo.

Zato se mi je zdelo tako pomembno, da še vedno hodimo deskat, da gremo poleti surfat in podobno. Da smo skupaj in vse to počnemo skupaj, da se pogovarjamo o Marku, da je z nami v tem, kar nam je dal, kar nas je naučil in nam predal. Da smo skupaj kot družina.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Nina Grilc (@grilogang)

Malo ljudi je vedelo, da sta se dva meseca pred Markovo smrtjo poročila. Javnost je vedela le, da sta zaročena, saj je Marko na Instagramu objavil videoposnetek vajine zaroke na jezeru Jasna.

Res je, septembra lani sva se poročila na Tobačni v Ljubljani, kamor sva povabila samo starše in otroka, za letos pa sva načrtovala veliko poročno slavje na ledeniku v Avstriji.

Spomnim se, da sem na koncu poroko celo želela odpovedati, ker zakaj se bova dvakrat poročala, ali ni vseeno, če še eno leto počakava, saj sva že 12 let skupaj, kaj pa je še eno leto, vendar se Marko ni strinjal.

Danes sem zelo vesela, da sva se poročila, in moram reči, da kljub temu, da je bil obred v pisarni, je bil dogodek res zelo lep. Še matičar nama je bil pisan na kožo, prava faca.

Hvaležna sem, da sva se poročila. To je res lep spomin, tudi za otroka, ki sta bila prisotna na poroki.

Sami ste sicer glasbenica, v Londonu ste končali glasbeno akademijo, ukvarjate se s sinhronizacijo risank in snemanjem reklam, režirate zbore in pevce … boste nadaljevali glasbeno pot?

Bomo videli. Marko me je zelo spodbujal v tej smeri, tako da razmišljam, da bi o Marku posneli film, njegova življenjska zgodba je izredno zanimiva in materiala je ogromno – vem, da bi si on to želel, v sklopu tega pa bi ustvarili glasbo zanj, sama pa bi lahko posnela dva, tri komade. To je načrt, želja, je pa to projekt za več let, ne bo šlo z danes na jutri.

Nina Grilc | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Kako boste negovali spomin na Marka? Aprila ste izpeljali dva dogodka za deskarje, za deskarske družine … bo to postala tradicija?

Da, ti dogodki so del tega negovanja tradicije. Z njimi sem se tudi zaposlila, da čim manj razmišljam in da naredimo nekaj, kar bo ostalo tudi po Marku.

Bil je res zelo poseben. Zelo priden, podjeten, zagnan. Od osmega leta naprej je delal.

Da, zato ker je to rad počel, pa tudi zato, ker si je res nekaj želel ustvariti. Želel si je, da bi po njem nekaj ostalo, da bi imel zapuščino, in ravno zaradi otrok se mi zdi negovanje njegovega spomina še pomembnejše.

Najmlajša hči Alaska se je rodila tri tedne po očetovi smrti in vse, kar bo vedela o svojem očetu, bo spoznavala skozi fotografije, skozi naše pripovedovanje, skozi vse, kar še nameravamo ustvariti v njegovem imenu.

Rada bi, da ga tudi drugi spoznajo na ta način. Užival je v življenju in v vsem, kar je počel.

"Rada bi, da ga tudi drugi spoznajo na ta način. Užival je v življenju in v vsem, kar je počel." | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida "Rada bi, da ga tudi drugi spoznajo na ta način. Užival je v življenju in v vsem, kar je počel." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Aprila ste na avstrijskem smučišču izvedli dva dogodka. Kako se je rodila ideja?

Ta dva dogodka, na katera smo povabili družine, sta bila Markova ideja.

Kot družina smo začeli deskati leta 2018, takrat sem tudi sama prvič stopila na desko. Ko je tudi Emma začela bordati, se mi je zdelo, da je čas, da tudi sama stopim na desko. To se je razvilo do te mere, da Marko skoraj ni več bordal sam, ampak smo na snegu skupaj.

Na družbenih omrežjih, kjer smo delili videoposnetke s svojih potovanj in deskanja, nam je začelo slediti ogromno ljudi in ugotovila sva, da obstaja veliko ljudi, ki jih deskanje zanima, pa vedno naletijo na stereotip, da morajo otroci najprej na smuči in šele potem na desko.

Na to temo sva dobivala ogromno vprašanj in tako se je rodila ideja, da povabiva družine, da grejo z nami deskat, da jim lahko dava kakšen nasvet, da bo to dan, ko bi njihovi otroci lahko bordali z Emmo in Maxxom. Ogromno je namreč otrok, ki radi gledajo njune videoposnetke. Iz tega se je rodil koncept The Grilos in ideja o družinskem dnevu na deski.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Nina Grilc (@grilogang)

Z Maxxom in Emmo smo šli prvič deskat že januarja, to pa z razlogom, da ne bi razvila strahu do deskanja. Marko je umrl ravno med svojo najljubšo dejavnostjo, otroka pa sta bila pred tem prepričana, da je na deski nepremagljiv in da se mu tam absolutno nič ne more zgoditi.

Želela sem, da imata otroka možnost, da deskata naprej, zato da ohranita lepe spomine na deskanje, da jima ne bo zdaj še to vzeto.

Ko je agencija, s katero se je Marko dogovarjal za organizacijo teh dogodkov, videla, da še vedno bordamo, so stopili v stik z nami in predlagali, da dogodek vseeno izpeljemo, morda le z drugačno noto. Takoj smo bili za. Dva dogodka smo tudi izpeljali in lahko rečem, da je bilo res super.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin