Po Tini Maze bo treba ponuditi kredibilno zgodbo

Enzo Smrekar, ki je po dveh gasilskih obdobjih vršilca dolžnosti (po odstopih Tomaža Lovšeta in Primoža Ulage) lani postal polnokrvni predsednik Smučarske zveze Slovenije, se je po drugi zaporedni sanjski sezoni "svojih" športnikov zadovoljno muzal. "Uspehi na velikih tekmovanjih ali pa trenutek, ko v Planici Zdravljico zapoje 30 tisoč navijačev, v dobršni meri poplačajo vse ure, potrošene živce ali celo občasna zlobna podtikanja. V takšni vlogi moraš imeti šport preprosto rad. Ne govorim le o sebi. Tu je cela vrsta entuziastov in dolgoletnih delavcev. Kot predsednik se vidim le kot prvi med enakimi," pravi gospodarstvenik, sicer glavni poslovni direktor Skupine Droga Kolinska.

Prva slika SZS v sezoni 2014/15: kar 53 stopničk v svetovnem pokalu in 8 kolajn na svetovnih prvenstvih. Druga slika: dolgovi v višini 3 milijonov evrov in program 10-letne sanacije. Kaj je realna slika vaše organizacije? Obe. Del tega primanjkljaja je tudi osnova za trenutne rezultate, čeprav ne želim trditi, da več denarja vedno prinaša boljše rezultate. Jasno pa je, da ob takšnem primanjkljaju dolgoročno ni mogoče delovati. Pride trenutek, ko so možnosti dodatnega zadolževanja kot vira financiranja izčrpane. Po naši oceni smo se znašli na tem robu. Ukrepi so bili nujni. Ob tem pa bi pripomnil, da Smučarska zveza Slovenije od nekdaj bije boj z bogatejšimi. Naši proračuni niso bili nikoli primerljivi z najmočnejšo konkurenco. Prav zaradi tega so se naši športniki in trenerji vselej zanašali na marljivost, iznajdljivosti, nadarjenost …

Govorite o zavestnem preseganju proračuna. A ob tako visokem primanjkljaju se poraja tudi vprašanje okostnjakov v omarah? Večkrat slišim očitke o tem, da bi morali izključno športniki voditi športne zveze, saj naj pristopi iz gospodarskih družb ne bi bili primerni. Toda treba je poiskati pravo srednjo pot. Da, potrebujemo prostovoljce, navdušence in starše, ki kreirajo in vzdržujejo bazo. Toda v določenem trenutku pridemo do zahtevnih poslovnih opravil, ki imajo vse elemente manjšega podjetja. Navsezadnje znaša proračun SZS 10 milijonov evrov, zelo jasno pa nas usmerja tudi zakonodaja. Prav zaradi tega so lahko pavšalni pristopi škodljivi. Delo "po domače" v preteklosti nas je drago stalo. Veliko je bilo izgubljenih tožb in neracionalnih kreditov. Žal je nekaj tega še v teku.

Ste se lotili iskanja neposrednih krivcev za primanjkljaj? Ni vsako slabo poslovanje nujno namerno oškodovanje. Dejstvo je, da se je o panogah, ki so presegale proračune, vselej razglabljalo na izvršilnem odboru zveze in sprejemalo zavezujoče sklepe. Sklepi se niso nujno izpolnjevali, likvidnostne luknje pa so se zapolnjevale z dodatnim zadolževanjem. Edina pozitivna stvar je, da se je denar kljub vsemu večinoma namenjal za športnike, programe, rezultate …

Na elemente namernega oškodovanja torej niste naleteli? Kjer smo naleteli, smo ukrepali. Znano je, da smo primer nekdanjega predsednika zveze Primoža Ulage predali ustreznim organom. Ob tem lahko omenimo, da smo bili s strani policije obveščeni, da so v dveh različnih primerih, ki smo jih predali policiji, ugotovili obstoj kaznivih dejanj in da so predali kazenske ovadbe tožilstvu, ki bo verjetno sprožilo postopek pred sodišči, tako da pričakujemo epilog posameznih oškodovanj in nepravilnosti, ki so se dogajale na zvezi. Če se bomo srečali še s kakšnim sumljivim primerom, bomo ugotavljali odgovornost in ustrezno ukrepali.

Omenili ste proračun v višini 10 milijonov evrov, ki ga je vse težje zagotavljati, zimski šport pa je vse dražji. Je to zgornja meja? Kljub gospodarski krizi se proračuni posameznih panog tudi po letu 2008 vztrajno dvigujejo, pri nordijski disciplinah celo skokovito. SZS iz leta v leto pridobiva več sredstev. Res pa je, da jih tudi več porabi. Pristop k treningom se namreč spreminja. Verjamem, da imamo dovolj manevrskega prostora za nadaljnjo rast tega proračuna. To se bomo trudili tudi dokazati.

V tem procesu se pojavljate v dveh vlogah. Kot predsednik SZS v vlogi tistega, ki zbira denar, v vlogi predstavnika močnega pokrovitelja pa kot tisti, ki polni proračunsko malho. Minili so časi, ko je vpliven gospodarstvenik iz naslova ljubezni do športa odobril sponzorsko pogodbo. Kako dandanes sodelavce in lastnike prepričate o smotrnosti sodelovanja s SZS? So vložki upravičeni? Na srečo je v Sloveniji še kar nekaj gospodarskih družb, tako domačih kot tujih, ki v svojem mikro okolju s sponzorstvi v športu vidijo družbeno odgovorno držo. Pri večjih zneskih pa se sodelovanje s športnimi kolektivi označuje za investicije. Vsaka mora imeti svojo ekonomsko logiko vrnitve vloženega. Danes marketing ni zapravljanje denarja, temveč vlaganje v blagovne znamke, ciljne skupine in nove trge.

Droga Kolinska/Atlantic Grupa je v različnih panogah pod okriljem SZS prisotna z blagovnimi znamkami Argeta, Cockta, Barcaffe in Multipower. Za vsako imamo definirane cilje in ciljne skupine. Lahko rečem, da me ob nadaljnjem trendu športne uspešnosti, ki prinaša primerno vidnost blagovnih znamk, ni strah za nadaljnje sponzorstvo. Je pa to proces "daj-dam". Najtežje je takrat, ko je treba pridobiti strateške pokrovitelje, ki verjamejo v program z rezultati šele čez nekaj let. To je za vse deležnike največji izziv.

Bo prav to osrednji izziv v alpskih disciplinah po upokojitvi Tine Maze? Prav gotovo. Kar nekaj zlatih pokroviteljev alpskih disciplin zaradi Tininih uspehov z lahkoto upravičuje dozdajšnja vlaganja v ta šport. Vseeno si upam trditi, da se ti pokrovitelji zavedajo pomembnosti alpskega smučanja za našo državo. Zavedajo se velikega zanimanja za ta šport. Zaradi tega jim bo za nadaljnje sodelovanje treba ponuditi kredibilno zgodbo. Alpsko smučanje mora doseči konsolidacijo. Prepiri, ki smo jim bili priča, morajo izginiti z dnevnih redov. Deležniki morajo strniti svoje vrste ter si zastaviti agresivne, a uresničljive cilje. Če bodo pokrovitelji videli to enotnost, energijo in verjeli v razvoj, nam bodo še naprej stali ob strani.

Mazejevi, skladno s pravilnikom o pravicah in dolžnostih tekmovalcev, pripada privilegiran status prvaka, ki med drugim dovoljuje samostojno ekipo in osebne pokrovitelje ter predvideva povračilo stroškov. Je takšen koncept, ki je nastal med predsedovanjem Tomaža Lovšeta, za vas v prihodnje sprejemljiv? Ne, vsaj v takšni obliki zveza ne more delovati v prihodnje. Za Tino Maze je bila v nekem trenutku takšna odločitev sprejeta in rezultati so to upravičili. V tem sicer ni bilo nič narobe. Tako je marsikje tudi v tujini. Toda takšna samostojna ekipa bi vseeno morala delovati znotraj sistema. Če se nekdo odloči za samostojno pot treninga in priprav ter ima za to priskrbljena sredstva, mu tega zveza ne more in ne sme preprečiti. Ko pa se nastopa za slovensko reprezentanco, je treba upoštevati reprezentančne barve in ne pozabiti, da so SZS in pokrovitelji zveze v preteklosti temu tekmovalcu omogočali osnovne pogoje za športni razvoj.

Govorili ste o sponzorskih prilivih SZS. Pomemben vir pa so tudi državna sredstva, za katere se zdi, da so vse manjša. Imate odgovor na ta trend? V proračunu SZS državna sredstva, kamor štejemo denar od resornega ministrstva in fundacije za šport, predstavljajo slabih 15 odstotkov. Približno 40 odstotkov nam namenijo pokrovitelji, preostalo pridobimo sami – prodaja televizijskih pravic ob tekmah svetovnega pokala, lastništvo v Športni loteriji, članstvo oziroma Modra kartica, prodaja artiklov …

Zgodba z državnimi sredstvi je žalostna. Kot za zdaj kaže, bomo letos od fundacije za šport dobili kar 26 odstotkov manj, čeprav sta za nami dve najbolj uspešni sezoni. Pri razrezu kolača z razporeditvijo športov pomembno vlogo igra Olimpijski komite Slovenije. Žal se pri tem ne morem znebiti občutka o tem, da pri krovni organizaciji ni želje in pripravljenosti za pomoč velikim ter uspešnim zvezam.

Obenem pogrešam resno državno strategijo. Vprašati se moramo, koliko športov je primerjalno izvedljivih. Kakšna je tradicija, baza, množičnost, mednarodna prepoznavnost … S temi športi bi se morali bolj konkretno ukvarjati. Zdaj pa se državna sredstva drobijo na vse več športov, tudi takšnih, ki delujejo na skoraj ljubiteljski ravni.

Obregnili ste se ob Olimpijski komite Slovenije, ki pa ga je do decembra vodil prav predstavnik Smučarske zveze Slovenije Janez Kocijančič … Odnos med olimpijskim komitejem in smučarsko zvezo je slab. Preveč je arogance, birokratske samozadostnosti in na trenutke celo zlonamernosti. Čeprav naj bi OKS nastopal kot predstavnik vseh športov, se z nami kot eno od najtrofejnejših zvez o pomembnih vprašanjih ne posvetujejo, nas ne obveščajo … Ta odnos se je drastično spremenil z novim vodstvom. Kdor želi legitimno zastopati šport, bi moral kazati maksimalni interes za dobro delovanje najuspešnejših zvez. Žal to ni tako.

Zadnja primera zavzemanja drugačnih stališč sta pobuda za spremembo zakonodaje o točenju piva na športnih prireditvah, kjer OKS ni podprl mnenja največjih športnih zvez, in pa razdelitev prioritetnih športov za delitev sredstev pri fundaciji za šport. Pri tem se je dobesedno zgodil udar na velike in uspešne športne zveze. Občutek imam, da se s tem plačujejo volilni glasovi pretekle skupščine OKS.

Pred kratkim so se vsi relevantni deležniki teh procesov zbrali na finalnih tekmah skakalne sezone v Planici. Ali po dveh neuspešnih kandidaturah verjamete, da jih boste v prihodnje kdaj gostili tudi na svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah? Planica si zasluži vztrajanje pri kandidaturi za svetovno prvenstvo nordijskih disciplin. Ne le to, trdim, da bi prvenstvo enkrat morala dobiti. Planica je zibelka poletov in skokov. Ker smo optimisti, verjamemo, da bo prišel trenutek, ko bodo odgovorni v Mednarodni smučarski zvezi prepoznali ta naravni biser, prežet s tradicijo, zagnanostjo in novim modernim nordijskim centrom.

Intervju smo odprli z izjemno rezultatsko statistiko. Pričakujete podobno tudi v prihodnje? Podobno so me spraševali že po olimpijskih igrah v Sočiju 2014. Odgovoril sem pritrdilno, obenem pa trdim, da je naloga odgovornih pri SZS poleg zagotavljanja množičnosti nuditi podporo za tekmovalce, ki se bodo lahko uvrščali med najboljšo deseterico. Kdor je v deseterici, se lahko prebije tudi na stopničke. Po rekordni sezoni 2014/15 vztrajam, da imamo v SZS zmagovalni duh, ki je predpogoj za uspehe. Jasno, marsikaj bo treba še postoriti pri financiranju ter na sistemski ravni. Kot primer bi pohvalil nordijske discipline s panožnim centrom v Kranju, kjer se že kalijo nove generacije šampionov. Podobne dolgoročne rešitve moramo zagotoviti vsem panogam.