Nedelja, 22. 3. 2020, 9.06
4 leta, 7 mesecev
POGLED S TRIBUNE
Olimpijski nudizem v vrvežu koronavirusa
Da je cesar gol, vzklikajo na vseh koncih sveta. Pa ne Naruhito. A tistih, ki menijo, da bo ta čez 124 dni na stadionu v Tokiu videl prižig olimpijskega ognja, je iz dneva v dan vse manj. Odlašanje s končno odločitvijo gre torej bolj kot slepo in gluho vztrajanje japonskih organizatorjev in olimpijskih veljakov razumeti kot kupovanje časa za pripravo izvedljivega rezervnega načrta. Srečno, Tokio 2021?!
Ko je Luka Dončić 12. marca proti Denverju igral svojo 126. in za kar nekaj časa tudi zadnjo tekmo v ligi NBA, je šef njegovega delodajalca Mark Cuban z odprtimi usti prebral sporočilo na ekranu svojega prenosnega telefona. "Liga NBA je prekinjena," se je glasila odločitev. Stop. Konec. Brez oklevanja, vmesnih faz in prenašanja odločitev na morebitni naslednji sestanek so pred tem dogodkom in po njem tekmovanja za nedoločen čas zaustavljali tudi v številnih drugih ligah, obenem pa so organizatorji kot podirajoče se domine odpovedovali načrtovana prvenstva ter s tem priznali pomembnost globalnega boja proti epidemiji novega koronavirusa, četudi so ga in smo ga pred tem močno podcenili.
Ko so po šoku v Dallasu že legli k počitku, je le nekaj ur zatem v Olimpii pred idilično kuliso s starodavnim načinom zagorela olimpijka plamenica. Ta je zdaj že na Japonskem, na tleh gostitelja letošnjih olimpijskih iger. Pot plamenice, ki naj bi se s slovesnim prižigom olimpijskega ognja končala 24. julija, se nemoteno nadaljuje. Kot tudi priprave in zagotovila prvega moža mednarodne olimpijske družine Thomasa Bacha in japonskih prirediteljev, da igre ostajajo v programu. "Kot znak upanja," pravijo.
Zdi se, kot da bi spremljali dva vzporedna športna svetova. V enem obljube o igrah upanja in uresničevanju sanj več kot deset tisoč športnikov iz vsaj 205 držav. V drugem pa šport v okovih, ki se odraža v odpovedovanju kvalifikacijskih tekmovanj, zelo omejenih možnostih treninga in posledično vse glasnejših apelih k odpovedi oziroma prestavitvi olimpijskih iger. Mimogrede, strahu pred širitvijo epidemije ali vsaj veliko negotovost, ki je te dni ne more razbliniti noben znanstvenik, nismo niti omenili.
Slovenski glas se v olimpijski družini hitro izgubi. A če se znajde v istem rogu, v katerega trobijo Avstralci, Američani, Britanci, Brazilci, Norvežani … Da, potem položaj postane drugačen. Epicenter se je iz Azije resda preselil v Evropo, kjer se pripravljajo na vrhunec širitve okužb. Silovitosti udarca, ki se jim obeta, se dobro zavedajo tudi v ZDA, kjer jim na roko nikakor ne gre tamkajšnji zdravstveni sistem.
Ob posnetkih ali vsaj vesteh, ki prihajajo s številnih koncev sveta, ter napovedih o tem, da je stanje, s kakršnim se danes lahko pohvalijo Kitajci, še krepko oddaljeno, se zdi navidezna lahkotnost, s katero v deželi vzhajajočega sonca kosijo travo olimpijskih prizorišč in belijo zidove novih objektov, skorajda nestvarna. Kot bi cesar tudi ob več Andersenovih iskrenih fantičih še naprej kot olimpijski nudist gol paradiral proti olimpijskem štadionu.
Uradno je sicer največji argument zagovornikov iger ta, da nas do slovesnega odprtja vendarle ločijo še kar štirje meseci. A bolj kot z osvetljevanjem statistike koronavirusa in pozivi k skrbi za zdravje zdaj športniki in panožne zveze svarijo pred dejstvom, da so onemogočene tako kvalifikacije kot priprave. Še več, med športniki iz istih panog, a z različnih koncev sveta obstajajo velikanske razlike v tem, kaj lahko te dni počnejo. Pod črto, pogojev za pošteno pripravljalno obdobje trenutno ni.
Težko gre verjeti, da so odločevalni organi te dni v duhu nepisanega pravila, ki pravi, da so olimpijske igre pač prevelik dogodek za najbolj drastičen ukrep, gladko preslišali vse pozive in spregledali napovedi strokovnjakov. Bolj realna razlaga za podobo noja z glavo v pesku je verjetno zakulisno iskanje rezervnih scenarijev, ki bi omilili finančne izgube, predvsem pa izkristalizirali selitveni modus operandi z vsemi televizijskimi prenosi, namestitvenimi aranžmaji in športnimi koledarji.
Če si je namreč Aleksander Čeferin lahko gladko privoščil prestavitev evropskega nogometnega prvenstva za eno leto, saj s sodelavci posredno lahko narekuje tudi vsa klubska tekmovanja, pa je koledarsko usklajevanje pri več kot 30 športih z že zakoreninjenimi celinskimi in svetovnimi prvenstvi ter urniki klubskih tekmovanj za leto 2021 precej trši oreh. A oreh, ki ga bo treba v kratkem streti.
1