Ob ekspresnem finalu znova razburile obstranske zadeve

Hokejski poznavalci so pred finalno serijo za odtenek več možnosti pripisovali hokejistom Olimpije, kot razlog so navedli kakovost tujcev, a na koncu je bil boj za prvo mesto odločen ekspresno, s klasično ''metlo'', kot pravijo nekateri. Kot kaže, pa se v slovenskem hokeju v finalu navijači ne morejo usmeriti le na igro, temveč kot po pravilu pride tudi do kakšne obstranske zadeve, o kateri je prelito še več črnila. In tudi letos je bilo tako. Tokrat jo je zagodla zaprta Podmežakla na tretji tekmi, enako pa bi odmevala v primeru jeseniškega poraza na prvi tekmi neprižgana kamera nad vrati Olimpije.

Za ''železarji'' je bila burna sezona, v garderobi je bilo na začetku čutiti določeno mero nezadovoljstva z vodilnimi možmi, kot tudi športnim direktorjem Zvonetom Šuvakom, a je odhod slednjega dvignil krivuljo navzgor. Za to ima ob konstantno nadpovprečni napadalni trojki Rok Tičar, Žiga Jeglič in Robert Sabolič veliko zaslug tudi prihod češkega vratarja Michala Fikrta. Slednji je bil tudi v finalu med vratnicami odličen, med tujimi igralci pa sta najboljše predstave v sezoni prikazala Marc Cavosie in Eric Werner. In seveda ne moremo mimo glavnega dirigenta Heikkija Mälkiäja, ki je imel dovolj poguma, da je dal priložnost mladim igralcem, in to so mu vrnili z obrestmi, hkrati pa dokazali, da se za prihodnost na Jesenicah ni za bati. Nekaj podobnega bodo morali postoriti tudi v Ljubljani, a o tem malo pozneje.

Če smo doslej govorili o svetlih zadevah, pa se vrnimo še malo na temnejšo stran, se pravi, na težave, ki so jih slovenski prvaki imeli z dvorano. Sami za zaprtje dvorane niso niti najmanj krivi, so namreč le najemnik in uporabnik. In tu se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da je dvorana že več desetletij brez ustreznih dokumentov za obratovanje? Če so pristojni državni organi vsa ta leta živeli v zmoti, ignoranci ali pa so le mižali na obe očesi, zakaj niso mogli počakati še tistih nekaj dni? Po nekaj desetletjih kršitev nekaj dodatnih dni ne bi prav nič bilo narobe …

Na drugi strani, tisti, ki so glasno napovedovali vrnitev pokala v Ljubljano, pa je bila letošnja sezona mirna. Plače so prihajale redno na bančne račune, trener ni bil tiran in na koncu je marsikaterem igralcu zmanjkalo izgovorov, kaj je bilo narobe, da so bili tako daleč od zastavljenega cilja. Lep del odgovornosti nosi brez dvoma finski trener Hannu Järvenpää, ki je igralcem ponudil prst, nekateri pa so mu odgriznili roko. Vodstvo čaka nove rokade igralskega kadra. Začeti pa bi morali kar s tujimi igralci, katerim bi morali izročiti enosmerne letalske vozovnice. Začenši kar z branilci, kjer je ''izstopal'' predvsem Burke Henry, ki je bil že v pretekli sezoni pripeljan kot defenzivni branilec, na ledu pa se je obnašal predvsem drugače, a so bili njegovi izleti s ploščkom v posesti vedno prava avantura izgubljenih živcev za navijače. Dejansko je navdušil le John Hughes, za katerega bi se bilo treba izdatno boriti, saj so po vsej verjetnosti na njegov naslov prišle številne ponudbe. Prvi del sezone je veliko pokazal tudi Petr Šachl, nato pa se povsem izgubil, na dan pa naj bi prišle tudi stare manire negativca v garderobi, za kar je v preteklosti že moral zapustiti kakšen klub. Rez pa bi bil potreben tudi pri nekaterih domačih igralcih in v ogenj končno poslati mlajše. Ken Ograjenšek, Anže Florjančič in Luka Bašič trkajo na vrata …