"Nogometni klovni" izgubili vse tekme in organizatorjem SP poskušali odtujiti avtobus

Reprezentanca Zaira (današnje Demokratične republike Kongo) je bila prva nogometna izbrana vrsta iz podsaharske Afrike, ki ji je uspel preboj na svetovno nogometno prvenstvo. A po turnirju, ki ga je leta 1974 gostila Nemčija, Zair velja tudi za enega najslabših udeležencev največjega nogometnega tekmovanja v zgodovini.

SP 1974: Zair proti Jugoslaviji:

Diktatorjev projekt

Zairska nacionalna nogometna ekipa je bil nekakšen projekt diktatorja Mobutuja Seseja Seka, ki si je želel v nacionalističnem zanosu svojo državo po tem, ko se je leta 1960 osamosvojila, vpisati na svetovni športni zemljevid. Najboljše zairske nogometaše je iz tujine, predvsem Belgije (Kongo je bil do leta 1960 belgijska kolonija), z obljubami o bajnih zaslužkih poklical domov (kasneje pa jim tudi prepovedal odhod v tujino) in zagnal projekt svetovno prvenstvo.

Mobutu Sese Seko, predsednik Zaira oz. Demokratične republike Kongo od leta 1965 do smrti leta 1997 Foto: Reuters Nogometašem z vzdevkom Leopardi je uspevalo, v nekaj letih so postali afriška nogometna sila, leta 1968 so osvojili afriški pokal narodov in podvig ponovili še leta 1974, kar je bila tudi odlična popotnica za svetovno prvenstvo v Nemčiji. Na tem so igrali v skupini 2 proti Škotski, Jugoslaviji in Braziliji.

V Nemčijo tudi z vrači

Zairska reprezentanca, ki jo je vodil makedonski trener srbskega rodu Blagoje Vidinić, je v Nemčijo odšla s spremljevalno ekipo, v kateri so bili zairski nogometni funkcionarji, nekaj ministrov, predsednikovi gardisti in menda celo nekaj vračev. Ti Leopardom niso priklicali pretirane sreče, pa tudi brez preostalih spremljevalcev bi se nogometni reprezentanci godilo bolje, se je izkazalo kmalu.

Leopardi so namreč prvenstvo začeli dobro in borbeno ter proti favorizirani Škotski izgubili z 0:2. Popoln razpad sistema se je zgodil v drugem krogu, ko so se pomerili z Jugoslavijo in izgubili z nespodobnih 0:9. En gol je Afričanom takrat zabila tudi slovenska nogometna legenda Branko Oblak.

Obljubljali so jim bogastvo, dali nič

Zairski nogometaši se na tej tekmi protestno niso borili po svojih najboljših močeh. Funkcionarje zairske nogometne zveze so reprezentanti obtožili, da jim kradejo dnevnice, in zagrozili z bojkotom obračuna z Jugoslavijo. Organizatorji prvenstva so našli denar, da so pomirili Leoparde, in jih prepričali, da vendarle odigrajo tekmo, a hud poraz je bil sporočilo vodilnim.

Po "sramoti" je v dogajanje posegel sam predsednik Mobutu Sese Seko. "Poslal je svojo gardo, ki nam je zagrozila, da se, če bomo zadnjo tekmo z Brazilijo izgubili z 0:4, nikoli več ne bomo smeli vrniti v Zair," se je v pogovoru za BBC spominjal branilec takratne zairske izbrane vrste Mwepu Ilunga. "Prepričali so nas, da bomo po prvenstvu milijonarji, pred tekmo z Jugoslavijo pa smo izvedeli, da ne bomo dobili niti centa," je še povedal.

Nogometni klovni

Prav na tekmi z Brazilijo se je zgodilo nekaj, zaradi česar so zairske nogometaše novinarji zaničljivo poimenovali kar nogometni klovni. Pri izvajanju prostega strela Brazilije se je namreč iz zairskega živega zidu pognal Ilunga in udaril po žogi, ki si jo je pravkar namestil eden ob brazilskih reprezentantov.

Komentatorji so prekršek, ki je bil kaznovan z rumenim kartonom, pripisali afriški nogometni naivnosti, Ilunga pa je kasneje pojasnil, da se bizarni dogodek ni zgodil zaradi nepoznavanja pravil, pač pa so se Leopardi trudili na vse načine krasti čas, da bo tekmo pripeljati do konca z manj kot štirimi goli v svoji mreži. To jim je tudi uspelo, Brazilci so zmagali s 3:0, Zair pa je turnir sklenil z 0:14 v golih.

Domov kar z avtobusom organizatorja

Zanimivo je bilo tudi slovo afriške ekipe. Reprezentancam na SP 1974 je organizator v uporabo dal Mercedesove avtobuse, ki so bili obarvani v barve reprezentanc. Ko je po izpadu Zaira predstavnik Mercedesa prišel v hotel, da bi dobil nazaj ključe vozila, je izvedel, da je avtobus z zairskimi reprezentanti  že na poti iz Nemčije. Kot kaže, se je zgodil nesporazum, Zairci so se z "darilom" preprosto odpeljali proti domu. Ustavili so jih še na nemških tleh, iz smešnega dogodka pa Nemci niso delali velike zgodbe.

Zairski nogometni reprezentanti so po prvenstvu večinoma opustili igro z žogo. Sese Seko jim je očital, da so na prvenstvu "osramotili Zair in vso afriško celino", športni ugled države pa je reševal z organizacijo enega največjih boksarskih dvobojev vseh časov, epskega spopada med Muhammadom Alijem in Georgeem Foremanom istega leta v Kinšasi.

V Kinšasi sta se oktobra 1974 spopadla Ali in Foreman:

Pokopali so ga prezgodaj

Večina zairskih nogometašev je končala v revščini, nogometa niso smeli igrati, še manj oditi v tujino v kakšen bogat evropski klub, eden najbolj talentiranih igralcev te generacije Ndaye Mulamba je končal kot berač v Južni Afriki. Na afriškem pokalu leta 1998 so se Mulambi poklonili z minuto tišine, saj naj bi umrl v strelskem napadu v Cape Townu. To je Mulambo presenetilo, saj se je v bolnišnici v Cape Townu zdravil zaradi strelnih ran, ki jih je utrpel v roparskem napadu.

"V Evropi svoje nogometaše spoštujejo, tukaj te imajo radi, dokler igraš, ko nehaš, pa si takoj pozabljen," je v enem od intervjujev nad odnosom Afričanov do nogometa potarnal Mulamba. Zair oziroma Kongo nikoli več ni zaigral na nogometnem svetovnem prvenstvu.