Matic Osovnikar: Naziv najhitrejši belec na svetu mi ni bil všeč

Najboljši slovenski športnik leta 2006, bronasti z evropskega prvenstva istega leta, finalist svetovnega prvenstva leto za tem, takrat prvi belopolti šprinter, ki mu je kaj takega uspelo po 20 letih, udeleženec 20 največjih tekmovanj, dvakratni sredozemski prvak, slovenski rekorder in še bi lahko naštevali. V zadnjih letih ni bil več tako hiter, kot smo ga bili vajeni. Najboljši na svetu so v tem času naredili dva koraka naprej, sam žal dva nazaj. Svetovni vrh je bil hitro predaleč. Kljub temu je vztrajal, se tudi preselil v London in si želel, da bi nastopil na letošnjih olimpijskih igrah, ki bi bile zanj četrte, potem pa rekel zbogom. Žal se ni izšlo, a ko smo se pogovarjali debelo uro in pol, ni dajal vtisa preveč razočaranega človeka. ''Nisem žalosten, ker vem, da sem dal vse od sebe. Se pač ni izšlo, a očitati si res ne morem ničesar,'' je povedal. Tudi selitve v London, kjer je zadnji dve leti treniral pod taktirko nekdanjega olimpijskega prvaka Linforda Christieja, ne obžaluje. ''Ne, nikakor. V tem obdobju sem pridobil marsikatero življenjsko izkušnjo, ki mi bo v prihodnosti še koristila,'' pravi. Zdaj se bo posvetil zobozdravstvu. Poklicu, za katerega se je izšolal, medtem ko je bil vrhunski športnik. Tudi zato se je odločil, da zaključi. Čeprav bi lahko pri 32 letih morda še tekel. ''To je poklic, ki zahteva celotnega človeka. Zdaj bom vso energijo usmeril vanj. Kaj bi bilo, če bi bilo, je težko reči, a vsekakor ne bi mogel trditi, da bi še vedno lahko tekel ne vem kako hitro. Glede na rezultate, ki sem jih dosegal v zadnjem času, bi bilo to hinavsko ter nepošteno do sebe in tudi drugih,'' pravi. Pošten in iskren, tak je bil kralj slovenskega šprinta vselej. Skupaj smo se sprehodili čez največje dosežke, se pogovarjali o dopingu, atletiki v svetu in pri nas, o Usainu Boltu in še marsičem.

Odločitev, da končujete z atletiko, še zdaleč ni presenetljiva, a vseeno. Kdaj ste sklenili, da je dovolj? Že ko sem leta 2010 odhajal v London, sem si predstavljal, da bom letos zaključil. Takrat sem se odločil, da v teh dveh letih vso energijo usmerim v ta cilj, potem pa se poslovim. Tako je najbolj pametno, a je res, da o vsem skupaj do letošnje sezone nisem preveč razmišljal. Potem sem si začel postavljati razna vprašanja. Kaj bo, če se ne uvrstim na olimpijske igre? Kaj bi rad počel v prihodnosti? No, takrat nisem dosti razmišljal. Hitro sem se odločil, da ne glede na to, kaj se bo zgodilo, po koncu sezone zaključim. Pri mojem poklicu je pač tako, da ga ne smem preveč puščati na strani. Ko zgubiš stik z njim, je težko priti nazaj. Dober zobozdravnik ne moreš postati samo skozi knjige, potrebuješ tudi prakso. Že zdaj, ko sem se zadnji dve leti posvečal samo atletiki, mi bo težko. Če bi odlašal, bi mi bilo še težje.

Ste z atletiko za vselej zaključili? Ne vem. Zagotovo ne bom več profesionalno treniral, to je jasno. Na vprašanje, ali me bo še vleklo na štadion, pa trenutno težko odgovorim. S športom se bom še ukvarjal. Šport bo dnevno na sporedu. Toliko se poznam, da kaj takega lahko rečem. Ali bo zdaj, ko bom počel druge stvari, ljubezen do atletike takšna, da me bo še vleklo na štadion, pa ne vem. Zato zdaj še nočem reči, ali bom kdaj še tekmoval ali ne. Bomo videli, odločil se bom sproti. A trener skorajda zagotovo nikoli ne bom, saj imam občutek, da ta posel ni zame. Pa čeprav imam veliko znanja in sem skozi leta pridobil veliko izkušenj. Rad svetujem komerkoli in delim izkušnje, rad pomagam in tako bo tudi v prihodnosti, a da bi postal trener, to pa skorajda zagotovo ne.

O tem, da ste se morda poslovili prehitro, niste razmišljali? Lansko sezono sem končal s rezultatom 10,30, kar glede na moje rekorde ni nič posebnega. A ker sem zamenjal način treninga in se moral prilagoditi na marsikaj, tudi na novo okolje in jezik, niti ni bilo tako slabo. Letos so bili rezultati slabši. Verjetno večinoma zaradi težav s tetivo, zaradi katerih sem resno lahko začel trenirati šele marca. Poznalo se je in rezultati so bili slabši. A dejstvo je, da od leta 2008 naprej rekordi niso več padali, imel sem slabše rezultate. Če bi zdaj rekel, da bi, če bi ostal še eno leto, tekel ne vem kako hitro, bi bilo hinavsko. Ne bi bil pošten do sebe in do drugih. Ko ti ne gre, je težko priti ven iz tega. V šprintu, ko si na tekmi, ponavljaš nek podzavesten vzorec teka, ki ga težko spreminjaš in usmerjaš. Pri meni tega vzorca v zadnjih letih ni bilo več. Tek ni bil več spontan in sproščen, kot je bil včasih. Postal sem zategnjen, ni bilo več takšnega zaključevanja odriva, kot sem ga imel prej. Poskušal sem vse, pa žal ni šlo. Zato je postalo tudi meni, ki sem velik optimist, jasno, da bi bil pa zdaj res čudež, če bi mi uspelo teči takšne rezultate, kot sem jih pred leti.

No, ampak čeprav ste bili daleč od olimpijske norme, ste vseskozi, do zadnjega trdili, da verjamete v uspeh. Je bil optimizem res iskren? Bil je. Iskreno sem verjel, da mi lahko uspe. Mislim, da sem se v vseh teh letih toliko naučil, da je to edina pot. Da moraš biti pozitivno naravnan in verjeti, da lahko izpolniš cilj. Če ni tako, potem nimaš možnosti. Res je, da sem bil, ko se je sezona začela, jaz pa sem bil daleč od rezultatov, ki sem si jih želel, v dvomih, a sem te dvome hitro povsem zatrl. Tudi pred državnim prvenstvom, ki je bilo zadnja možnost za izpolnitve norme, sem bil optimist. Bil sem maksimalno motiviran. Skušal sem narediti vse, da bi mi uspelo. Ko pa sem prišel skozi cilj in videl rezultat, ni bilo nekega razočaranja. Verjetno sem se podzavestno že sprijaznil s tem, da me ne bo na olimpijskih igrah. Realno sem pač ocenil, da sem naredil vse, da bi prišel na olimpijske igre. Trdo sem treniral, se povsem posvetil temu cilju, a žal ni šlo. Nimam slabe vesti do sebe in drugih. Zato nisem bil razočaran, kot je marsikdo pričakoval. V juliju sem z zadnjimi tekmami, na katerih sem nastopal, opravil z veseljem in kariero zaključil z dobrim občutkom, čeprav me ne bo v Londonu.

Bo olimpijske igre zato, ker vas prvič po več kot desetih letih ne bo zraven, težko spremljati? Pričakujem, da me bo malce stisnilo, ko bom na štadionu. Že zdaj, ko sem spremljal odprtje iger, me je malce. Ko bom tam in bom spremljal tekmo, pa bo verjetno še težje. Tako pač je, a bom to sprejel. Ne bojim se, da ne bom preživel (smeh). Vem, da mi je bilo, ko sem kdaj hitro izpadel iz velikega tekmovanja, mučno spremljati končne razplete. Takrat jih sploh nisem želel gledati. A zdaj je drugače. Zdaj sem na drugi strani in poskušal bom uživati v tem. Sprijazniti se bom moral, da sem se na hitro preselil na tribuno. Uživati bom poskušal v tem, da vse te ljudi poznam, da sem tekmoval z njimi in se počutim del tega. Tako da imam konec koncev na stezi tudi prijatelje, za katere bom navijal in za njih stiskal pesti. Tudi to je zanimivo.

V London ste se preselili, da bi postali hitrejši, a se ni izšlo. Niste izpolnili cilja. Vam je žal, da ste se jeseni leta 2010 odločili tako, kot ste se? Ne, niti najmanj. To je bila zame velika, življenjska izkušnja. Sam sem tak, da se bojim novosti. Ne vržem se na glavo v neznano. To je bila zame velika preizkušnja, kakšen človek sem. Vesel sem, da sem se odločil zanjo in se je obnesla dobro. Ni se bilo lahko preseliti v London. Najprej zaradi tega, ker sem bil poseben primer. Ljudje gredo tja delat ali študirat, jaz pa sem šel kot profesionalni atlet in nisem imel nobenega statusa. Oni imajo sistem za svoje tekmovalce, jaz kot tujec nisem bil zraven, kar je razumljivo. Za marsikaj sem se moral znajti. Vrhunski šport pač še zdaleč niso samo treningi in tekme, pač pa še marsikaj drugega. To je bilo kar težko urediti, a mi je uspevalo. Dokazal sem si, da lahko. Drugič. V Londonu sem spoznal številne ljudi. Tam je mešanica toliko kultur, ljudje prihajajo z vsega sveta, od njih sem pobral marsikaj. Užival sem v tem, kako zelo smo si ljudje različni. Sklenil sem veliko novih poznanstev, dobil nove prijatelje. Izkušnja iz Londona mi je dala marsikaj. Tretjič pa … Večkrat sem razmišljal o tem, kako v šprintu delajo drugje. Se spraševal, kako trenirajo v državah, ki veljajo za velesile. V športu je 1000 načinov, kako priti do rezultata. Zato bi si, če ne bi odšel, za vselej očital, da nisem poskušal. Zdaj pa sem bil tam, videl, kako delajo in ugotovil, da smo tudi mi v Sloveniji delali dobro. Zdaj, ko končujem, vem, zakaj sem imel tako dobre rezultate. Zaradi vsega tega mi ni žal, pa čeprav je dejstvo, da se finančno še zdaleč ni izplačalo. In če ne bi imel sponzorjev, ki so me dobro podprli, zahvaliti pa se moram tudi Atletski zvezi Slovenije, bi se še manj.

Zanimivo, ravno, ko ste leta 2007 po uvrstitvi v finale svetovnega prvenstva in osebnem rekordu 10,13 napovedali nov cilj, tek pod desetimi sekundami, so rezultati začeli padati. Ste si takrat na hrbet naložili preveliko breme? Leto 2008 so bile olimpijske igre v Pekingu in sam sem napovedal nov preboj v finale. Če bi kot finalist svetovnega prvenstva rekel, da bi bil zadovoljen s prebojem v polfinale ali pa, da bi preskočil samo en krog, bi bilo smešno. A tisto leto je bilo čudno, v svetovnem šprintu se je spremenilo marsikaj. Prišli so Usain Bolt in njegova skupina. Ko sem videl, da nisem zraven, sem se začel obremenjevati. Sam nase sem pritiskal. Fizično sem bil takrat odlično pripravljen, verjetno bolje kot kdajkoli. Potem sem v Pekingu, kjer sem izpadel v četrtfinalu, tekel 10,24 ob vetru v prsi, kar niti ni bilo tako slabo. Kaj bi dal, da bi letos tekel tako hitro. A sam sem bil takrat zelo, zelo razočaran. Očitno se je vse skupaj začelo nabirati in potem je šlo vse skupaj le še navzdol. Obremenjeval sem se vse bolj in bolj, rezultati so bili vse slabši. Tisto olimpijsko leto je bilo prelomno glede mojih rezultatov. A takrat se mi je pač zdelo, da se moram iz teh rezultatov, ko sem tekel 10,13, premakniti naprej. Da si moram postaviti višje cilje. Zdaj pa je težko biti pameten, ali je bilo prav, da sem jaz v trening vključil še nekatere stvari, ki je bil že tako ali tako tak, da ga telo komaj preživi. Težko rečem, res težko.

Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli na dolgoletni atletski poti? Sem. Ko sem začenjal, nikoli nisem pričakoval, da bom tako uspešen. Začel sem na pobudo očeta, ki je rekel, da je atletika ''fajn'', da pozna trenerja in naj začnem trenirati. Mislil sem si, kaj je pa lahko tako dobrega na stezi, saj je bilo vse skupaj videti dokaj dolgočasno. Potem pa sem vseeno prišel, družba je bila dobra in hitro sem začel uživati. Potem so prišli prvi uspehi, nastopi v reprezentanci, medalje z olimpijskih dni mladih. Potem je vse skupaj šlo naprej. Ko sem najprej gledal mitinge zlate lige in podobne, nisem nikoli mislil, da bom jaz lahko tekmoval na takšni ravni. Prelomnica je bilo dvoransko svetovno prvenstvo v Birminghamu, kjer sem bil četrti. Takrat sem videl, da sem lahko zraven. Pa ne, da ne bi že prej trdo treniral, ampak takrat sem pa res začel verjeti, da sem lahko v vrhu. Potem je prišel še polfinale olimpijskih iger, bron z evropskega in finale svetovnega prvenstva. Še zdaj mi gredo konice pokonci, ko se spomnim teh dveh dogodkov. Ko si mlajši in spremljaš te dogodke, pa ti kdo reče, da bi morda kdaj bil zraven, se samo nasmejiš. Meni pa se je to pozneje res zgodilo. Pa tudi sredozemskih iger, na katerih sem dvakrat zmagal, se seveda rad spomnim. Ko si včasih spremljal slovenske športnike, ki so na velikih tekmovanjih poslušali Zdravljico, to pa se tako ali tako zgodi bolj redko, je bilo res super. Potem pa sem to izkusil tudi jaz.

Največja uspeha ste dosegli v letih 2006 in 2007. Najprej bron na evropskem prvenstvu v Göteborgu … Tam sem že od prvega kroga naprej tekel res dobro. Z lahkoto sem prihajal naprej, tudi v finale. To mi je dalo vedeti, da sem konkurenčen. Ko sem pogledal rezultate preostalih tekmovalcev, sem čutil, da lahko pridem tudi do medalje. Spomnim se, da je še bolj kot jaz takrat o tem razmišljal Berč (trener Albert Šoba, op. p.). Bil je že kar nadležen. Te misli sem skušal odgnati, usmeril sem se le v to, da še enkrat dobro odtečem, kar mi je tudi uspelo. V finalu sem tekel državni rekord. Pred tekmo mi je šel trener na živce. Mislil sem si: ''Pojdi stran, pusti me na miru!'' Zdelo se mi je, da mi ustvarja nepotreben pritisk. A če pogledam nazaj, mi je v resnici tudi to pomagalo. To, da sem ciljal visoko in nisem razmišljal o tem, da bi bil zadovoljen tudi s šestim mestom. Po uspehu je bilo res prijetno, saj je bila z menoj družina in tudi dekle. Ko sem se vračal s podelitve, je bilo res lepo. Preostali iz naše ekipe so v nekem lokalu medtem že pripravili slavje, bilo je čudovito proslavljati največji uspeh v krogu ljudi, ki ti pomenijo največ. Bila je ena taka luštna proslava. Problem je bil le, ker so me že drugo jutro čakale kvalifikacije teka na 200 metrov. Vsake toliko časa me je kdo spomnil, da me čaka še en tek. Jaz pa sem si mislil: ''Joj, a res moram iti? Jaz bi še proslavljal.'' No, zavleklo se je do treh ponoči, ob devetih zjutraj pa sem se že moral zbuditi in spet oditi na štadion.

Leto za tem je sledila Osaka in finale svetovnega prvenstva … Čeprav seveda ni bilo medalje, je to dosežek, na katerega sem najbolj ponosen. To je preprosta enačba. Na svetu nas je sedem milijard ljudi, sedem milijard nas lahko teče. Dobro, saj ne, da je vsak poskušal in tudi nima vsak enakih možnosti, ampak takrat si dejansko rečeš: ''Tukaj je osem najhitrejših na svetu in jaz sem med njimi.'' Res si ponosen na to. Tudi, ko pogledaš po štadionu, vidiš, da se dogaja nekaj pomembnega. Vsi gledalci so na nogah. Tega ne doživiš vsak dan. Finale teka na 100 metrov je vrhunec vsakega atletskega tekmovanja. Pred finalom sem čutil veliko zadovoljstvo. Bil sem povsem sproščen. Takrat ti možgani delajo 120 na uro. Takrat še ne veš, kaj ti je sploh uspelo. Bil sem zelo samozavesten, v finalu sem res užival. Je pa bila ena razlika v primerjavi s katerokoli drugo tekmo. Navadno si v svojem svetu in sploh ne spremljaš, kaj se dogaja okoli tebe, takrat pa sem si ob prihodu na štadion vzel minuto zase. Ustavil sem se in počasi, res počasi naredil krog po štadionu s pogledom. Vzel sem si čas, tako da si bom za vedno zapomnil, kako je nekaj minut pred štartom finala šprinta na 100 metrov na velikem tekmovanju.

Veliko priznanje je tudi naziv najboljšega slovenskega športnika leta, s katerim ste se okitili leta 2006. Da, seveda. Takrat me je ta nagrada kar malce presenetila. Takrat sem se namreč že vneto pripravljal na novo sezono in nisem razmišljal o ničemer drugem kot o treningih. Potem pa so me klicali in mi povedali, da sem bil izbran za najboljšega. To je bil še en šok, pozitiven šok, podoben tistim, ki sem jih doživljal, ko sem dosegal najboljše rezultate na stezi. Bil sem zelo vesel in ponosen. Ko pogledaš seznam vseh, ki so bili najboljši skozi leta, ko vidiš vsa ta zveneča imena, vse legende, ti mora biti v veliko, veliko čast, da bo tvoje ime za vselej zapisano zraven.

Kar nekaj časa so vas naslavljali z nazivom najhitrejši belopolti šprinter na svetu. Vam je godilo? Po eni strani mi je bilo v čast, da sem bil najhitrejši med belopoltimi. To je bil tudi velik izziv, da postanem prvi, ki bi tekel pod desetimi sekundami. A če sem iskren, mi ta naziv ni godil. Vem, kaj vse so morali temnopolti v preteklosti prestajati, dogajale so se jim številne krivice, še zdaj se jim. Še zdaj je veliko rasizma. Zato se nisem počutil dobro, če se nas je delilo po polti. Kot da sem jaz nekaj posebnega, nekaj nad njimi. Ta naziv mi nikoli ni bil všeč. Ampak razumem, da so mediji to vseskozi izpostavljali, saj jim je bilo zanimivo. Kot sem rekel, po eni strani mi je bilo v čast, da sem bil prvi belec v finalu velikega tekmovanja po, mislim da, 20 letih, po drugi pa sem se počutil nelagodno, ko so vseskozi omenjali mojo polt. Ko sem bil mlajši, so se mi zdeli temnopolti ljudje, ki jih je v Sloveniji bolj malo, drugačni, nisem jih bil vajen. Zdaj, ko sem bil v Londonu vseskozi v njihovi družbi, pa sem spoznal, da so povsem enaki, kot smo mi. Vsi imamo srce in smo krvavi pod kožo.

Kako je z denarjem, ki ste ga zaslužili v času, ko ste se ukvarjali z atletiko? Nekaj sem zaslužil. Imam nekaj prihrankov iz atletike. Delno tudi zaradi tega, ker nisem človek, ki bi denar, ki sem ga dobil, takoj zapravljal. Veliko športnikov se ujame v to past, da hitro preveč trošijo. Jaz nisem bil tak. Sicer pa je tako, če bi vseskozi tekmoval na ravni, kot sem v letih 2006 in 2007, potem bi lahko rekel, da je atletika šport, s katerim se da dobro zaslužiti. Tako pa … Pri meni je bilo to obdobje res tako kratko, da se je hitro zamenjalo, kar je logično. Denar dobivajo le tisti, ki so res najboljši. Definitivno pa nihče ne sme v atletiko zaradi denarja. V atletiki res dobro služijo le tisti najboljši. Da bi šel nekdo v atletiko zato, da si bo zaslužil za celo življenje, zagotovo ni dobro. Seveda je prav, da vsak sanja o tem, da bo uspešen in bo zmagoval na velikih tekmah, na denar pa moraš vseskozi gledati le kot na nek bonus, nekaj, kar pride zraven in je seveda super. Če o vsem skupaj, tudi ko si dober, razmišljaš tako, si veliko bolj sproščen. Tekmuješ in se zabavaš. Na atletiko nikoli nisem gledal kot na posel. Je pač veliko drugih športov, ki so tržno mnogo bolj zanimivi.

Če bi bila atletika bolj popularna in tržno zanimiva, bi bilo tudi več denarja. Kaj narediti? Zdi se mi, da na IAAF (svetovna atletska organizacija, op. p.) ne sprejemajo odločitev v dobro atletike. Da gledajo le nase. Pri več stvareh. Če naštejem le nekatere izmed njih. Sam sem imel to srečo, da sem imel sponzorje, ki so mi bili pripravljeni pomagati, a ko sem jim poskušal vračati, sem videl, da jim v našem športu skorajda nikjer ne morem. Če pogledaš nekatere druge športe, so športniki polepljeni z raznoraznimi sponzorskimi napisi. Pri nas pa so taka pravila, da imaš pri tem zavezane roke. Druga stvar je, da bi lahko atletiko naredili bolj zanimivo. Na mitingih diamantne lige in tudi nižjih rangov po Evropi in svetu gledamo v šprintu atlete iz enih in istih držav. Na štartu imaš sedem Američanov in enega domačega atleta ali pa osem Kenijcev in dva Evropejca. Saj razumem, da upoštevajo rezultate, ampak po drugi strani je do teh rezultatov ravno na takšen način tudi prišlo. Ker se mladi, še neuveljavljeni športniki težko prebijajo. Težko dobijo priložnost. To bi morali spremeniti. Potem pa je tu še, če se dotaknem le šprinta, še to nesrečno pravilo prehitrih štartov. Že pred časom je šlo v to smer, da zdaj že prvi nepravilni štart pomeni diskvalifikacijo. Ne vem, za koga je to dobro. Za razburljivost tekmovanja? Zato, da na tekmah ni zamud? Mislim, da ne. Je to, kar se je zgodilo lani, ko smo gledali finale brez Bolta, dobro? Seveda ni. Lani se jim je maščevalo in morda se jim bo še kdaj, pa bodo spremenili pravila.

Velik minus za atletiko je zagotovo doping. Koliko ste se vi srečevali s to črno piko svetovnega športa? Lahko rečem, da sem se. Zgodilo se mi je, da sem si na tekmovanjih delil sobo z dvema atletoma, za katera se je pozneje izkazalo, da sta goljufala. Čutiš, da si del neke športne družine, s temi ljudmi si prijatelj, potem pa ugotoviš, da so goljufi. To seveda ni prijetno. Atletika je tak šport, da je res veliko oziroma največ odvisno od fizike. In jasno je, da obstajajo določene substance, ki ti lahko pomagajo do boljših rezultatov. Do slave in konec koncev tudi denarja. Očitno se nekateri še ne bojijo dovolj, da bi se tega odrekli. Sam sem bil neštetokrat testiran. Na vsake 14 dni, včasih še pogosteje. Prišli so na štadion, včasih so potrkali tudi na vrata. Včasih mi je bilo že smešno, a se mi je zdelo prav, saj sem si rekel, da je super, če vse tako kontrolirajo. Sam verjamem, da je tako. Da poskušajo narediti vse, da dobijo vsakega, ki goljufa. Res upam, da ne gre za kakšne višje cilje in nekaterim sistemsko dovolijo, da goljufajo. Je pa atletika tako izpostavljena, da potem javnost, ko koga dobijo, takoj dobi občutek, da si z dopingom pomagajo vsi. Tudi ko je v ZDA izbruhnila znamenita afera Balco, jaz pa sem bil takrat ravno v finalu svetovnega prvenstva v Osaki, je tisti Mehičan, ki je tem atletom in atletinjam dobavljal doping, rekel, da lahko da roko v ogenj, da v ne vem koliko finalih zadnjih velikih tekmovanj šprinta na 100 metrov ni bilo čistega šprinterja. To mi je bilo smešno. Sam zase točno vem, da nikoli nisem goljufal. Rekel sem si ''Hej, tu sem jaz, ki sem čist, ti pa daješ roko v ogenj. Tole pa ne bo šlo, to ne gre skupaj''. Take stvari me seveda zmotijo. Žalosten sem, ker potem celoten šport dobi takšen prizvok.

Ampak vašega zadnjega trenerja Linforda Christieja so dobili. Ste bili morda zaradi tega v dvomih, da bi pristopili k njegovi skupini? Takrat, ko sem se odločil, da grem tja, mi ni najbolj prijetno, ko je bilo to seveda takoj izpostavljeno, da je pred leti padel na dopingu. Takrat sem si rekel, da to, kar je bilo v preteklosti, nima zveze z njegovim zdajšnjim delom. Da grem lahko mirno tja in se lotim projekta. Ko smo bili na pripravah, takrat si dlje časa skupaj in je vzdušje bolj intimno, smo ga povprašali o tem. In ko sem ga takrat poslušal, ko je govoril o tem, da so njemu vse skupaj podtaknili. Ko je našteval vse podrobnosti, kdo ga je klical, kako je vse skupaj potekalo … Takrat sem mu celo verjel, a sem bil subjektiven. Ko si blizu s človekom, raje verjameš njemu. Na splošno gledano pa imam takšno mnenje, da je športnik, ki je bil kdajkoli obtožen jemanja nedovoljenih poživil, tudi kriv.

Pa nora eksplozija Jamajčanov v zadnjih letih na čelu s svetovnim rekorderjem Usainom Boltom, se vam ne zdi sumljiva? Če gledaš rezultate, ki se pojavljajo od leta 2008 naprej, si res v dilemi. Predvsem karibski otoki na čelu z Jamajko so res eksplodirali v šprintu. A povsem možno je, da pred časom niso imeli takšnih pogojev, kot jih imajo zdaj. Ko sem bil leta 2006 povsem turistično v Kingstonu, sem videl, da trenirajo na travi in ne na stezi. Nekaj, kar si tukaj ne moremo predstavljati. Po eksploziji Bolta pa so šprinterji postali zvezde. Vsak želi biti kot on in zdaj je prišlo do poplave šprinterjev. Pa tudi tehnika je šla naprej, steze so hitrejše. Zdaj je vse skupaj na višji ravni, kot je bilo pred desetimi, dvajsetimi leti. Glede Usaina pa iskreno mislim, da je res tako talentiran. Da je res šprinterski genij. In če je kar nekaj takšnih, ki lahko tečejo 9,8 ali pa malce slabše, potem verjamem, da je on sposoben teči 9,5.

Kdo bo olimpijski prvak v Londonu? Pred kratkim sem napovedal, da bo zmagal Yohan Blake, a že pred štirimi leti sem dejal, da bo najhitrejši Asafa Powell, pa sem se uštel. Od Američanov sta sposobna biti zraven Justin Gatlin in Tyson Gay, Bolt pa je zagotovo najhitrejši od vseh. On je edini, ki je sposoben teči tudi svetovni rekord, čeprav ne vem, če bo to mogoče. Vreme v Londonu ni ravno idealno za šprint, tudi od vetra je odvisno marsikaj. Nedvomno bo zelo zanimivo. Finala se zelo veselim.

Bolta ste v času, ko ste bili v Londonu, tudi spoznali. Kakšen je? Zelo me je presenetil. Ko ga ne poznaš, si predstavljaš, da je, glede na to, koliko ga vsi oblegajo in kakšne rezultate ima, povsem drugačen. Da je malce izoliran. Sam sem ga spoznal, saj se je, ko je treniral v Londonu, veliko družil z Markom (Mark Lewis Francis, op. p.), s katerim sta prijatelja. Ko sta bila skupaj, me je Mark vseskozi vabil zraven. Ko je z njim šel na kosilo, denimo, in podobno. Meni se je zdelo malce čudno, počutil sem se, kot da tam nimam kaj delati. ''Verjetno si bo mislil, kaj on dela tukaj zraven,'' sem si mislil. A je bilo povsem drugače. Ugotovil sem, da je sicer res zelo sproščen, a ima hkrati spoštovanje do vseh ljudi. Z vsakim bo poklepetal. Pa tudi pozneje, ko sva se srečala v Londonu, me je, ko me je zagledal, že od daleč pozdravljal. Takrat kar nisem mogel verjeti. Po pravici povedano, če bi bil jaz na njegovem mestu, bi se zagotovo obnašal drugače. Na splošno se mi zdi, da so vsi atleti s Karibskega otočja podobni. Kim Collins (nekdanji svetovni prvak na 100 metrov, op. p.), denimo. Njemu se smejiš od prve do zadnje minute, ko si z njim. Neverjetno je, kakšno pozitivno energijo ima. Ne veš, od kje jo jemlje. Američani so povsem drugačni. Oni so večinoma karakterno veliko bolj zaprti vase, agresivni. Spomnim se, ko sem bil na mitingu v Berlinu v sobi z nekim ameriškim šprinterjem na visokih ovirah. Takrat sem v sobo prišel za njim, ki je bil, ki se mu ni izšlo tako, kot si je želel, jezen. Ko sem prišel in ga pozdravil, mi sploh ni odzdravil. Potem sem bil z njim v sobi še tri dni, pa sploh nisva spregovorila besede. Ignoriral me je. ''Ja kakšen človek pa si?'' sem se takrat vprašal. Ker ne glede na to, kako jezen si, se lahko vedeš vsaj kolikor toliko človeško.

Pa drugi znani ljudje iz sveta športa, tudi zabave? Ste spoznali kakšnega, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin? Na atletskih prvenstvih je pač tako, da so prisotni ljudje več ali manj zgolj iz atletike. Srečal sem veliko atletskih legend, od drugod niti ne toliko. Dobro, spomnim se zabave na olimpijskih igrah v Atenah, ko je Sports Illustrated priredil res elitno, zaključeno zabavo. Nekdanji veslač Jani Klemenčič nas je spravil tja. Sploh ne vem, kako mu je uspelo, a nekako smo se znašli notri. Spomnim se, da je bilo res neverjetno. Kamorkoli si pogledal, si videl kakšnega zvezdnika. Si pogledal levo in videl Iana Thorpa, si pogledal desno in zagledal Evandra Holyfielda. Bilo je res polno bivših legend. Zanimiva izkušnja, ki se je še dandanes rad spomnim.

Še za konec. Kakšna je zdaj, ko ste se poslovili, prihodnost slovenskega šprinta? Ko sem jaz tekmoval, je bil šprint ena redkih disciplin, v kateri nas je bilo kar nekaj, ki smo se borili in bili dokaj blizu. Ni bilo tako kot v nekaterih disciplinah, ko spremljam tiste najboljše, ki so res daleč od konkurence. Tako da mi je bila vsaka tekma izziv. Tu je Jan Žumer, pa Gregor Kokalovič in morda še kdo. Verjamem, da je nekdo od njiju lahko v naslednjih letih še hiter. Ne gre se bati, da je Slovenija zdaj ostala brez šprinterja. Pri mlajših pa … Tam pa me stanje kar malce skrbi. Ni ravno videti potenciala, kar je malce čudno. Ko je na sceno prišel Bolt, se mi je zdelo, kot da je cel svet začel šprintati. V tujini bi vsi radi tekli na 100 metrov. Pri nas pa imam občutek, da so se te discipline vsi začeli izogibati. Kot da bi se bali velike konkurence, ki je v tej disciplini. Dostikrat vidim koga mladega, potem pa ga kmalu ni več. Žal mi je, da ni več mlajših, ki bi šprintali. Upam, da se bo to spremenilo. Se mi pa sploh ne zdi neverjetno, da kdo od Slovencev v prihodnosti ne bo tekel bolje od mene. To je čisto naravno. Rekordi so zato, da se premikajo. Trenutno ne vidim nikogar, ki bi mu to lahko uspelo, ampak upam, da se bo čim prej našel kdo.