Sreda, 15. 9. 2021, 4.00
3 leta, 3 mesece
Intervju z Mariem Celinićem, hrvaškim alpinistom, ki se želi povzpeti na najvišje vrhove vseh celin
Hrvat, ki je v baznem taboru Everesta staknil covid
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,12
4
Hrvat Mario Celinić je 23. maja letos dosegel vrh Everesta (8.848 m), najvišje gore sveta. Še pred tem je zaradi okužbe s covidom, ki jo je staknil v baznem taboru, moral v osemdnevno izolacijo v Katmandu. Pripravljen je bil na marsikaj, a na to zagotovo ne, pravi.
Mario Celinić je šesti Hrvat, prvi Zagrebčan in prvi Zagorec, ki se mu je uspelo povzpeti na vrh Everesta, najvišje gore sveta. Kot da vzpon že sam po sebi ne bi bil dovolj zahteven, mu ga je dodatno otežila še okužba z novim koronavirusom, ki jo je staknil v baznem taboru na višini 5.400 metrov. Sledilo je osem dni izolacije ...
Z Mariem Celinićem, nekdanjim borcem mešanih borilnih veščin, danes pa strastnim osvajalcem gora, ki se želi povzpeti na najvišje vrhove vseh sedmih celin, smo se v Zagrebu, kjer živi, pogovarjali o ljubezni do gora, izzivih komercialne odprave na Everest in dodatnih preizkušnjah, ki mu jih je zakuhala okužba z novim koronavirusom.
Najvišjo točko sveta, 8.848 metrov visoki Everest, je dosegel 23. maja 2021. Pred odpravo ga je z bogatimi nasveti založil legendarni hrvaški alpinist Stipe Božić (intervju z njim si boste lahko prebrali v soboto), ki je na strehi sveta stal že dvakrat (v letih 1979 in 1989).
Mario Celinić je 23. maja 2021 stopil na vrh Everesta, z 8.848 metri najvišjo goro na svetu. Celinić je šesti Hrvat, ki se je povzpel na najvišjo točko sveta. Pred njim je to uspelo Stipetu Božiću (v letih 1979 in 1989) in štirim članicam ženske alpinistične odprave (sestrama Dariji in Iris Bostjačić, Eni Vrbek in Mileni Šijan).
Kakšen je bil na Hrvaškem odziv na vaš vzpon na Everest? Imeli ste ogromno intervjujev, sprejem pri hrvaškem predsedniku …
Odziv je bil neverjeten! Ne vem, kdo na Hrvaškem ni slišal za moj vzpon in vse, kar se mi je dogajalo ob tem. Kamorkoli pridem, so vsi slišali za Maria Celinića, za Hrvata, ki se je povzpel na Everest.
Vam je že uspelo nadomestiti 20 kilogramov, ki ste jih izgubili na odpravi?
Na odpravi je izgubil kar 20 kilogramov. Fotografija je nastala ob vrnitvi v Katmandu.
Sem, z veliko piva, vina, brizganca in hrane se vse nadomesti (smeh, op. p.).
Kaj ste najbolj pogrešali v baznem taboru?
Pravzaprav nič, saj nisem imel pravega teka. Pa tudi fizični napor je tak, pravzaprav ne vem, s čim bi ga lahko primerjal, da sem dnevno izgubil kilogram ali več.
Kakšno je razkošje v baznem taboru?
Razkošje? Kar zadeva razkošje, lahko omenim zgolj velik šotor, ki je bil kot nekakšna dnevna soba. Imeli smo celo aparat za kavo in mizo za namizni tenis. Ker je bilo notri precej hladno, se tam niti nismo kaj veliko zadrževali. Spali pa smo vsak v svojem šotoru. Mesec in pol …
Kako je stati na najvišji točki sveta? So vas zaradi višinskega imperativa vrha tam prevevali kakšni globoki občutki ali ste se počutili podobno kot na katerem od drugih vrhov?
Moram priznati, da nisem občutil posebno globokih čustev. Morda zaradi vsega, kar sem izkusil do tiste točke, ves direndaj zaradi okužbe s covidom in izolacija, pa vsi ti mrtvi ljudje na poti, to me je precej zdelalo …
Priznam, da na vrhu nisem občutil takega navdušenja kot na drugih vrhovih, poleg tega sem se zavedal, da sem na vrhu šele na polovici poti.
Kje je bilo pozitivnih občutkov največ?
Na vseh drugih vrhovih. Tudi na Triglavu mi je bilo izjemno všeč. Krasna gora, pa še srečo z vremenom sem imel.
"V gorah sem našel skupek vsega tega, kar sem prej doživljal v drugih športih. A ne glede na to, koliko sem treniral, kaj vse sem doživljal v kletki borilnih športov, je bil vzpon na Everest daleč najtežji izziv v mojem življenju."
Z alpinizmom se ne ukvarjate prav dolgo.
V hribe hodim že od nekdaj, s plezanjem pa sem se začel ukvarjati leta 2017. Na začetku sem zahajal večinoma v domače gore, na Triglav in podobno.
Kaj vas je iz sveta borilnih veščin pripeljalo v alpinizem?
Že vse življenje se ukvarjam s športom. Rad se potapljam, smučam, jadram, vrsto let sem se posvečal tudi borilnim športom. Bil sem profesionalni borec MMA (mešanih borilnih veščin).
V gorah sem našel skupek vsega tega, kar sem prej doživljal v drugih športih. A ne glede na to, koliko sem treniral, kaj vse sem doživljal v kletki borilnih športov, je bil vzpon na Everest daleč najtežji izziv v mojem življenju.
Zaradi slabega počutja več ljudi so v baznem taboru Everesta organizirali testiranje na covid. Pozitiven je bil tudi Celinić.
Vse skupaj vam je dodatno zapletel položaj z novim koronavirusom. V baznem taboru na višini 5.400 metrov ste ugotovili, da ste se okužili s covidom. Kako je to sploh mogoče?
Ne vem, morda je bil okužen kateri od šerp, ki so vsakodnevno prinašali robo v bazni tabor. Na dan jih je v tabor prihajalo 20, 30, občasno tudi več.
Testirali so nas v baznem taboru, na višini 5.400 metrov, ki smo ga dosegli po dobrih dveh tednih priprav in aklimatizacije. V taboru sem preživel že teden dni in tik preden bi se morali za aklimatizacijo povzpeti do višine 7.300 metrov, se je med ljudmi v taboru začelo širiti slabo počutje.
Zase sem seveda mislil, da sem zdrav, saj nisem imel nobenih znakov. Testiran sem bil pred prihodom v Katmandu, in potem še enkrat, tik preden smo se odpravili v bazni tabor, in moj test je bil vedno negativen.
"Takoj sem se moral umakniti iz tabora. Ne samo jaz, tudi preostali, ki so bili okuženi. Bil sem razočaran, jezen, žalosten, negotov in še bi lahko našteval."
Vse skupaj se mi je zdelo nenavadno, saj nisem občutil prav nobenih simptomov. No, vsaj mislil sem tako. Ko zdaj razmišljam, je res, da nisem imel teka, a sem to pripisoval visoki nadmorski višini, občasno sem kašljal in imel nekoliko otečeno grlo. Seveda sem zahteval, da test ponovimo, pa je bil žal tudi ta pozitiven.
Takoj sem se moral umakniti iz tabora. Ne samo jaz, tudi preostali, ki so bili okuženi. Bil sem razočaran, jezen, žalosten, negotov in še bi lahko našteval.
Namesto da bi se odpravil na zadnjo aklimatizacijo pred zaključnim vzponom, sem se moral vrniti v Katmandu, kamor so me odpeljali s helikopterjem.
Vse skupaj sem zelo težko sprejel. V izolaciji enega od tamkajšnjih hotelov sem preživel osem dni. Testiral sem se vsak dan, pa čeprav so mi rekli, naj tega ne počnem, saj ni potrebe.
Šele sedmi dan, še danes se spomnim, ob 18. uri, je bil moj test negativen. Ne bom skrival, da sem planil v jok.
"Nisem vedel, kaj me čaka. Govorilo se je celo o prekinitvi odprave, govorilo se je marsikaj, tako da sem bil pod res velikim stresom."
Kaj vam je v tem obdobju rojilo po glavi?
Vse mogoče. Nisem vedel, kaj me čaka. Govorilo se je celo o prekinitvi odprave, govorilo se je marsikaj, tako da sem bil pod res velikim stresom.
Pri projektu vam je bil v veliko pomoč tudi rojak Stipe Božić, prvi Hrvat, ki se je povzpel na Everest, celo dvakrat. Se spomnite, kako se je odzval na novico, da ste se okužili s covidom?
Stipe je bil edini, ki sem mu to sploh povedal. Ne vem natanko, kaj mi je rekel, me je pa vseskozi podpiral in me spodbujal, češ, da če nimam nobenih simptomov, se bo vse skupaj dobro razpletlo.
Ko sva se s Stipetom pogovarjala pred prihodom k vam v Zagreb, mi je dejal, da vam je svetoval, da na odpravi čim bolj upoštevate nasvete šerp, ki so izjemno izkušeni, in poskušate biti čim bolj potrpežljivi. Tudi v tem primeru predvidevam, da vam je to prišlo še kako prav.
Res je, je pa tudi res, da si s potrpežljivostjo nisem ravno na ti (smeh, op. p.). Precej nepotrpežljiv sem in to priznam. Še posebej mi je bilo težko zato, ker sem se počutil zdravega.
V obdobju karantene sem tekal po stopnišču hotela, po desetkrat na dan, da bi ohranil kondicijo. Morilo me je tudi to, da so bili vsi testi pozitivni, res sem bil precej nesrečen.
Celinić v šotoru skupaj s šerpo Nimo Tserijem in indijskim alpinistom Akashijem.
Ponoči sem se večkrat razjokal, ker nisem bil tam, kjer bi v tistem trenutku moral biti, a sem se hkrati tolažil, da vsaj nimam simptomov, medtem ko so jo nekateri precej slabše odnesli.
Ko je bil moj test končno negativen, so mi iz baznega tabora sporočili, naj se ne vračam, saj bom zaradi hitre vrnitve na višino 5.400 metrov s helikopterjem imel precejšnje težave.
Seveda o tem nisem želel nič slišati. Ob 7. uri zjutraj sem sedel v helikopter in bil ob 9. uri že v baznem taboru. Imel sem vrtoglavico, ampak nič strašnega.
Že naslednji dan sem se povzpel do višinskega tabora na nadmorski višini 6.000 metrov, nad ledenim slapom, tretji dan pa sem bil na prvi rotaciji na višini 7.300 metrov.
Po šestih dneh sem se vrnil z rotacije, sledilo je nekaj dni počitka in čakanja na lepo vreme. Vremenska napoved je bila vse prej kot obetavna, a sem se vseeno odločil, da poskusim.
Vseskozi sem bil v stiku s Stipetom. Rekel mi je, da se bom v primeru vetra jakosti do 30 vozlov še vseeno lahko vzpenjal. No, na koncu je pihal veter jakosti 60 vozlov, a nam je vseeno uspelo.
Koliko dni od konca izolacije ste dosegli vrh Everesta?
Mislim, da 12 dni pozneje. Vrh sem dosegel v nedeljo, 23. maja, okrog 7. ure zjutraj, po desetih urah vzpenjanja.
Hkrati ste si zastavili tudi projekt Seven Summits, v okviru katerega se želite povzpeti na najvišje vrhove vseh sedmih celin. Pet vrhov je že odkljukanih s seznama, ostajata Denali, najvišji vrh Severne Amerike, kjer ste že poskusili, a bili neuspešni, in Puncak Jayo.
Zamisel, da bi se povzpel na najvišje vrhove vseh celin, se mi je porodila leta 2018, po vzponu na najvišji vrh Afrike Kilimandžaro. Po tem se je vse skupaj dogajalo zelo hitro. V načrtu sem imel dva vrhova na leto. Tako sem se leta 2018 povzpel še na Elbrus (5.642 m), najvišji vrh Evrope, vmes sem bil tudi na Mont Blancu (4.810 m).
Februarja 2019 sem bil na Aconcagui, najvišjem vrhu Andov in najvišji točki Južne Amerike, decembra pa še na Vinsonu (4 892 m) na Antarktiki.
Leta 2020 sem imel v načrtu vzpon na Denali, najvišji vrh Severne Amerike, a je bilo zaradi zaprtja držav vsakršno potovanje neizvedljivo.
Letos maja sem stopil na Everest, junija pa sem nameraval še na Denali (6.190 m), najvišji vrh Severne Amerike in ZDA, a se je odprava žal ponesrečila. Preprosto se nisem znašel v pravi ekipi.
Vodje odprave so se preveč držale protokola, tako da nismo izkoristili dveh tednov dobrega vremena. Na koncu, ko bi končno lahko začeli vzpon, pa je bilo vreme tako slabo, od vetra do sneženja, da je bilo to nemogoče.
Tudi letos še nisem povsem končal. Oktobra se odpravljam na Puncak Jayo (4.884 m) v Indoneziji, najvišji vrh Oceanije in Avstralije.
Sta se z Vikijem Grošljem že srečala, tudi on je opravil enak projekt.
Seveda. Bil sem celo pri njem doma, in to skupaj s Stipetom Božićem. V izjemno čast mi je bilo druženje s takima legendama alpinizma. Zavedam se, da tega, kar sta preplezala onadva, sam ne bom nikoli.
Kaj vas tako privlači v alpinizmu?
Veliko sem razmišljal o tem. Ljudi vse življenje žene strast. Enako je z gorniki. Privlači nas vedno višje, vedno težje, preprosto ljubezen do tega. Zavedam se, da se zaradi strasti in želji po več in bolje lahko znajdemo tudi v težavah in brezizhodnih položajih …
Koliko imate pri plezanju v glavi dejavnik previdnosti, razmišljate o nevarnostih?
Neprestano. Še posebej pri vzponu na Everest, kjer sem bil izjemno pozoren na vsak korak. Poskušal sem biti kar najbolj osredotočen.
Se vam je kdaj zgodilo kaj nepredvidenega?
Na Everestu sem se dvakrat znašel v nevarnem položaju. Enkrat sem imel težave z masko, ki se mi je tik pod vrhom primrznila na obraz, drugič pa sem imel težave pri sestopu, ko sem se ob pogledu na svoj šotor na južnem sedlu preveč sprostil, narobe stopil, padel in s kolenom treščil ob skalo. K sreči ni bilo hujšega, lahko pa bi bilo. Takrat sem šerpi dejal, da bom sestop nadaljeval, dokler je koleno še ogreto, ker ne vem, kaj bo z njim pozneje.
Najtežji trenutek pa se mi je zgodil na Mont Blancu, kjer sem pri spustu padel in drsel 300 metrov. Nikakor se mi ni uspelo zaustaviti, cepin mi je kar naprej uhajal iz rok. V tistem trenutku sem se dobesedno že predal in poslovil od življenja. Bil sem prepričan, da drsim v smrt. K sreči mi je nazadnje cepin vendarle uspelo zagrabiti in se ustaviti.
Ste potem romali v Medžugorje, da se zahvalite?
Pa sem res šel. 22. junij 2018, dan, ko sem padel, danes zaznamujem kot svoj drugi rojstni dan.
Omenili ste že, da na poti na Everest še vedno ležijo trupla alpinistov, ki so zaradi takih ali drugačnih razlogov ostali na gori.
Res je, oni so tam in bodo tam tudi ostali.
Prebrala sem, da so z leti, pa naj se sliši še tako grozno in morbidno, prevzeli vlogo smerokazov.
Da, tudi sam sem slišal za to. Sam sem videl štiri trupla, žal. Med njimi je bilo tudi zmrznjeno telo alpinista, ki leži na Hillaryjevi stopnji, torej dobesedno na poti. Tam je od leta 2019. Privezal se je na jeklenico in zaspal.
Zdaj vas o vaših alpinističnih odpravah čakajo predavanja, menda pišete tudi knjigo. Kako napreduje?
Dobro. Pišem o raznih asociacijah, ki me spomnijo na različne epizode v življenju. Gre za potopisno avtobiografijo.
Kako razvita je alpinistična scena na Hrvaškem?
V zadnjem letu, tudi zaradi koronavirusa, je pri nas pravi bum. Vsi hodijo v hribe. V zadnjem letu se je odprlo kar 200 novih planinskih društev. Sam sem član Hrvaškega planinskega društva Sv. Jure v Zagvozdu. Sicer nimam nobene povezave s tem krajem, a ker je njihov član tudi Stipe, so me sprejeli.
Ob prihodu v domovinu ga je na letališču pričakal tudi Stipe Božić, ki mu je vseskozi pomagal z nasveti in spodbudnimi besedami.
Kako ste od potapljanja prišli do alpinizma? Nista to precej različni dejavnosti?
Sta, a nam ju je uspelo nekako povezati. Zamisel je bila, da se najprej potopim na 40 metrov globine, kar bi pomenilo, da bi na vrhu Everesta dosegel višino 8.888 metrov. To nam je tudi uspelo.
S čim se sicer ukvarjate. Vse te odprave zahtevajo precej finančnega zaledja.
Imam svoje podjetje, kjer se ukvarjam z izposojo avtomobilov. S tem sem si financiral odprave.
Kaj pa sponzorji?
Nekaj je bilo tudi pomoči sponzorjev, še posebej po odpravi na Everest se jih je javilo kar precej. Pomagali mi bodo, da končam projekt.
4