Darko Đurić: V Montrealu so se mi vrnile stotinke iz Londona

Darko Đurić je borec. Shodil je pri petih letih, se umetnosti hoje zaradi menjave protez učil vsako leto znova, splaval (po naključju!) pri desetih in pred dvema tednoma postal dvakratni svetovni prvak v plavanju. 23-letni Gorenjec, sicer študent Fakultete za poslovne vede, je zagret metalec, ki si želi živeti povsem vsakdanje življenje. Študira, je srečno zaljubljen, vozi avtomobil in trdo gara za uspeh v svetu plavanja. In ko odloži proteze in mirno zdrsne v vodo, tudi zmaguje. Skratka, Darko Đurić je še en dokaz, da so zgodbe, ki jih piše življenje, velikokrat precej bolj dramatične kot tiste izpod peresa hollywoodskih scenaristov.

Darko, iz Kanade ste se vrnili z dvema naslovoma svetovnega prvaka in enim drugim mestom. Se motim, če rečem, da je bil takšen izkupiček presenečenje tudi za vas? Bilo je presenečenje. Tako kot je bilo že lani na paraolimpijskih igrah v Londonu, ko sem načrtoval dva finala, nato pa končal v štirih in dvakrat popravil svetovni rekord ter vse osebne rekorde. Letošnja sezona ni bila najboljša, bilo je veliko vzponov in padcev, pomanjkanje motivacije, a kljub temu sem v svoji paradni disciplini 50 metrov delfin meril visoko. Zmago sem resda osvojil za mišji rep oziroma v zadnjem zaveslaju, pa vendar. Naslednji dan sem povsem sproščeno in z optimizmom na višku napadel še 100 metrov prosto, zmagal in bil res zelo presenečen. Potem pa za zadnji dan še bonus na 200 metrov prosto in srebrna medalja. Šel sem na polno, kot vedno, tudi kadar tekma ni tako pomembna. Sicer pa ne plavam samo zaradi medalj, ampak predvsem zaradi užitka. Lahko rečem, da so se mi v Montrealu vrnile stotinke iz Londona. Vse skupaj se je poklopilo in bolje ne bi moglo biti.

Omenili ste vzpone in padce. Kaj vas je poleg poškodbe rame še pestilo to sezono? Začelo se je s poškodbo rame in potem se je bilo zelo težko vrniti k treningom. Boro (Boro Štrumbelj – trener Darka Đurića, op. a.) je zelo zahteven, treningi so zelo natempirani in z glavo je treba biti stoodstotno pri stvari. Poleg tega se mi je nabralo ogromno stvari, o katerih sem razmišljal in se nisem dovolj posvečal plavanju. Vmes so res bili krizni trenutki. Ves čas sem načrtoval medaljo na svetovnem prvenstvu, a osebnih rekordov ni bilo od nikoder. Se je pa poznalo, da so bili tudi drugi tekmovalci daleč od londonske forme.

Poškodba rame je kar dobro sanirana. V Kanadi mi je bil v precejšnjo pomoč trener Alena Kobilice Grega Nahtigal, ki je tudi maser in je odlično poskrbel zame in moje počutje.

Po vaših izrednih predstavah v Londonu, kjer ste kar dvakrat v enem dnevu popravili svetovni rekord na 50 metrov delfin, je za vas vladalo izredno medijsko, pa tudi vsesplošno zanimanje. Je ves ta naval imel tudi kakšen pozitiven učinek na sam šport športnikov invalidov, tako glede sredstev, organiziranosti …? Stvari se prav gotovo premikajo na bolje, tudi na Zvezi za šport invalidov Slovenije se trudijo. Načrti so resnejši. Kar pa zadeva politiko, je treba postoriti še marsikaj, da se bodo tudi zakonsko sredstva bolj pravično porazdeljevala. Zveza za šport invalidov Slovenije spada pod okrilje olimpijskega komiteja in po delitvi sredstev smo povsem na repu. Glede na to, da dosegamo res izvrstne rezultate, se mi to ne zdi pošteno in mislim, da bo na tem področju treba še marsikaj postoriti.

Kar zadeva ljudi na splošno, pa se mi zdi, da zdaj lahko vidijo, da je šport invalidov resna stvar in da ne gre za neko rekreacijo ter da mora tisti, ki si res želi uspeti v vrhunskem športu, garati tako trdo, kot to počnejo zdravi športniki. Pa tudi sponzorji vedno bolj opažajo te stvari. Upam, da mi bo uspelo dobiti sponzorje, s katerimi bi lahko pripravili konkreten triletni načrt z dolgoročnim ciljem v Riu.

Pa se vam zdi, da sponzorji do vas pristopajo enako, kot pristopijo k vrhunskemu športniku, ali bolj z neko dobrodelno noto? Želim si, da bi me videli kot nekoga, ki jim lahko v marketinškem smislu povrne njihov vložek. Moje ime je po Londonu in Montrealu bolj prepoznavno in mislim, da lahko podjetjem s svojim delom in imenom tudi kaj povrnem. Je pa nujno, da oni to prepoznajo, potem se bodo tudi lažje odločili za sponzoriranje.

Če sva konkretnejša, ko gresta športnik in športnik invalid na neko veliko tekmovanje … Koliko se že v štartu razlikujeta v smislu opreme, nagrad …? Oprema je enaka, glede nagrad pa je razlika precejšnja. Sam recimo za dosežena svetovna rekorda nisem dobil nobene nagrade. No, sem pa dobil štipendijo olimpijskega komiteja, kar je zame velik napredek, in sem v tem pogledu lahko realno konkuriral zdravim športnikom.

Kar zadeva medalje, pa je tako, da dobitnik paraolimpijske medalje dobi denar od države, ne pa od olimpijskega komiteja. Delne razlike torej ostajajo.

Od države pa ste dobili nagrade? Kar zadeva plavanje za zdaj še nič.

Pa za aktualna naslova svetovnega prvaka? Ne vem, o teh stvareh se bomo še pogajali.

Že prej ste omenjali trdo delo. Kolikokrat tedensko trenirate? Okrog osemkrat tedensko v vodi in trikrat v fitnesu, kar znese 11 treningov na teden.

Invalidom se običajno zdi čudno, zakaj tako težko zastavljamo vprašanja o invalidnosti, pa vendar. Rodili ste se brez nog in leve roke, bi znali pojasniti, kako sploh lahko plavate? Povsem konkretno. Ne znam razložiti. Skočim v vodo in grem. To je moje delo, trenerji mi pomagajo doseči čim boljši zaveslaj. Ko danes gledam stare posnetke, opažam, da sem se nekoč premikal zelo sunkovito, po intervalih, medtem ko danes plavam precej bolj tekoče. Ne vem pa, kako to naredim. Poskušam narediti takšen zaveslaj kot zdravi športniki. Ko treniram z njimi, jih opazujem in motivacija mi je, da bi dosegel optimalni zaveslaj.

Večkrat ste že povedali zgodbo o prvih plavalnih zamahih pri desetih letih. Povsem naključno v šoli v naravi v Pacugu. Kdo je prvi opazil, da za vsem tem stoji nesporni plavali talent? Boro Štrumbelj je zame izvedel prek njegovega nekdanjega plavalca Dejana Fabčiča, Dejan pa prek ene od zdravnic v Soči, dr. Burgerjeve. Leta 2005 so me povabili na državno prvenstvo v plavanju na Ravne na Koroškem, kjer sem brez treninga odplaval zelo soliden rezultat. Že takrat so vsi menili, da sem nadarjen. Sicer sem želel vztrajati pri sedeči odbojki, pa so me nazadnje prepričali, da sem se posvetil plavanju in začel trenirati v Radovljici. In zdaj je, kar je.

Zamenjali ste že kar nekaj nožnih protez. Menda razmišljate o še sodobnejših. O tem razmišljam že dlje časa, je pa dejstvo, da so proteze precej draga stvar. 30 tisoč evrov stane ena. Proteze, ki jih nosim zdaj, sicer niso slabe in mi dajejo določeno svobodo, vendar pa mislim, da bi za svoj življenjski stil, kjer je veliko gibanja, potreboval druge. Mislim, da bi moral narediti korak naprej in tudi na tem področju storiti nekaj zase.

Kakšni so vaši naslednji cilj? Dolgoročni verjetno niti niso skrivnost. Vsako leto bom skušal izboljšati rezultat, merim pa seveda na paraolimpijske igre v Riu 2016.

Na medaljo kakšnega leska? Tega pa ne bom povedal (smeh).

Si pomagate tudi s pomočjo športnih psihologov? Kar zadeva tekmovanja, niti nimam težav, za mano je že ogromno štartov, saj sem precej tekmoval tudi z zdravimi plavalci. Verjetno pa bom sodeloval z Matejem Tuškom, še posebej na področju motivacije na treningih.

Se pravi, da vas bolj kot trema pesti motivacija? Treme nimam, nisem se ustrašil niti 18 tisoč gledalcev v Londonu.

Vaš kratkoročni cilj so verjetno tudi izpiti, ki jih morate opraviti pred vpisom v višji letnik. Kakšne so vaše ambicije na tem področju? Študiram na fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem institutu. Letos me čaka še nekaj izpitov. Je pa res, da imam trenutno polno glavo plavanja.