''Bojim se, da je Bolt ista zgodba kot Armstrong''

V industriji nedovoljenih poživil in sumljivih prehranskih dopolnil se ne obračajo milijoni, ampak milijarde, zato so ''slabi fantje'' vedno pripravjeni na dobičkonosno tveganje in minljivo slavo, čeprav na račun zdravja. Svojega ali tujega. Jani Dvoršak, vodja oddelka za boj proti dopingu pri Olimpijskem komiteju Slovenije (SLOADO – v ustanavljanju), je na drugi strani.

Ali lahko doping iz povprečneža naredi vrhunskega športnika? Ali pa moraš biti že prej v vrhu, nato pa doping le še pomaga do najvišjih mest? Nedvomno doping ne more narediti šampiona. Športnik mora priti do zelo visoke ravni z ustreznim in kakovostnim treningom, doping pa verjetno pomeni tisto majhno razliko, ki je usodna za nastop v finalu ali pa stopničke. Tako govori praksa.

Vas kdaj čudi, ko nekoga ujamejo pri kontroli, nato pa se spomnite, kako iskreno in z otroško radostjo se je veselil zmage? Kot da ne bi obstajalo zavedanje, da gre za goljufijo. Doping je fenomen s filozofskega, sociološkega in psihološkega vidika, še preden sploh pridemo do neposrednih športnih vplivov. So pa športniki vsaj v devetdesetih letih doping obravnavali na drugačen način, bil je nekako sestaven del rituala in dosežki so bili manj zlagani kot danes. Od leta 2009 z novim Svetovnim kodeksom proti dopingu pa je zadeva zelo jasna. Gre za goljufanje, v marsikaterih državah kriminal in nekaj, kar zagotovo ni nadomestilo osebnega zadovoljstva in sreče. Je pa recimo pomen olimpijskih iger tako velik in je športnik celostno tako podrejen tej psihozi, da v trenutku zmagoslavja verjetno pozabi, kako ga je dosegel.

Koliko pa športnika na leto sploh stanejo učinkoviti tretmaji dopinga? Govorimo recimo o kolesarstvu. Izdatki kolesarjev so bili strahovito visoki. To so bili zneski prek 100.000 dolarjev na sezono za enega, pa še kakšen rolex je padel za nagrado. Dokazani zneski so razvidni predvsem iz prihodkov raznih zdravniških ''vračev'', ki so pri tem sodelovali.

Športniku se mora torej splačati. Je cena razlog, da je doping v tržno nezanimivih športih manj prisoten, ker se računica preprosto ne izide? Zagotovo. Tržno nezanimivi športi so tudi dopinško manj tvegani. Moja mnenje je, da je profesionalni šport deformacija športnih vrednot in športa samega, ker se je nekdo odločil, da bo svoje telo izpostavil oziroma ga dal v promet. Prodal nekomu, ki je za to pripravljen plačati in iz njega narediti poklicnega športnika. Tu meje padajo, dela se zaradi denarja in seveda se potem uporabljajo vsa sredstva, ki pripomorejo k boljšim rezultatom.

Kateri se telesni znaki zlorabe dopinga, opazni na prvi pogled? Pri steroidih so stvari zelo jasne – poraščenost, sprememba glasu, nenormalne obline pri moških ali ženskah ... Zlasti pri ženskah je to zelo ugotovljivo. V nekdanji Vzhodni Nemčiji so kar nekajkrat spremenile spol. Tam so takrat izvajali sistemski dopinški kriminal – v programe je bilo vključenih 10.000 športnikov, 2.000 jih je danes zdravstveno ogroženih ...

Na nemških sodiščih je bilo v preteklih letih več kot 50 sodnih procesov, ki so jih nekdanji vzhodnonemški športniki sprožili zaradi posledic organiziranih dopinških programov. Mislite, da res niso vedeli ničesar o tveganjih in posledicah? Ne, sploh ne, niso se zavedali, da goljufajo. To je bil diktiran državni program in športniki so skoraj po dnevni recepturi dobivali kozarčke z ''vitaminskimi'' tabletami. Šlo je za sistematični steroidni doping, ki je seveda v takratnem obdobju pomenil čisto nekaj drugega. Med uporabniki so bili otroci, ki so začenjali tretmaje pri devetih, desetih letih, takrat ta otrok res ni mogel vedeti, za kaj gre. Saj še odrasli niso vedeli.

Običajno se govori o telesnih posledicah zlorabe dopinga. Kako pa je z vplivi na duševnost? Zasvojenost je kot kategorija zagotovo prisotna. Agresivnost pa je tista, ki največkrat spremlja zlorabo steroidov, tako da lahko oseba zaradi tega postane celo nesprejemljiva za okolico. Sicer pa gre na telesni ravni za negativne vplive na ledvice, jetra, neplodnost, rakava obolenja ... Tega je ogromno. Težava pri steroidih je, da se posledice pokažejo z nekajletnim zamikom, tako da se je težko odzvati sproti.

Ali obstaja doping, ki ne škoduje zdravju? Kaj označuje doping? Je škodljiv za zdravje, izboljšuje fizične lastnosti športnika in ogroža etiko. Če sta dva od treh kriterijev pozitivna, potem je substanca obravnavana kot doping. Dopinga, ki ne bi kvarno vplival na zdravje, na tem seznamu ne moremo imeti.

Prej sva govorila o nekdanjem vzhodnem bloku. V katerih državah pa danes najbolj sistematično grešijo? Treba je omeniti Španijo, v primerjavi s Španci pa je ameriška protidopinška agencija (USADA) naredila strahovit korak. Proces proti Lanceu Armstrongu je velik uspeh, nekaj, česar ni bil sposoben nihče drug na svetu.

Pozitivno ste opozorili na ZDA, ampak znan je primer, ko ameriških košarkarjev na olimpijskih igrah leta 1992 v dogovoru s kontrolorji niso testirali. V ligi NBA odigrajo na sezono samo v rednem delu med 70 in 80 tekem. Se vam zdi, da telo zmore takšne obremenitve brez poživil?

Nadzora ni bilo niti nad hokejisti NHL leta 1998 v Naganu ... Te obremenitve so mogoče, ampak vprašanje je, na kakšni ravni. Poleg tega ameriške zasebne lige niso vpete v protidopinški sistem. Danes so profesionalci iz NBA in NHL sicer testirani na olimpijskih igrah, vprašanje pa je, kakšen je protidopinški program med sezono. Skandinavski hokejisti, ki gredo pri 18 letih igrat v NHL, se v šestih mesecih okrepijo za dvajset kilogramov, kar je nenormalno.

Se vam torej zdi, da bi bila ameriška košarkarska reprezentanca precej manj konkurenčna, če bi bili izpostavljeni ostrejšemu nadzoru? Olimpijske igre so na sporedu mesec dni, tretmaji pa lahko trajajo več let. Vsak mesec, ki je porabljen za dopinški tretma, se po svoje akumulira in se pozneje izraža v tekmovalnem nastopu. Zato ni pošteno stvari razmejevati in reči: da, saj smo bili testirani. Odgovor je – da, bili bi precej manj konkurenčni. Ker ne bi bili vrhunsko nabildani, ker ne bi bili sposobni takšnega ritma ...

Kako je z nekaterimi dosežki v atletiki? Svetovni rekord v metu kladiva je 86,74 metra še iz leta 1986, Primož Kozmus pa je kot olimpijski in svetovni prvak zmogel največ 82,59 metra. So takšna odstopanja mogoča po naravni poti ali samo z dopingom? Mislim, da ne bom povedal nič grdega, če bom rekel, da so tisti rekordi, ki so danes neulovljivi, bili doseženi z dopingom. Ne gre samo za mete, ampak tudi šprinte in vzdržljivostne teke. Teh rekordov, ki so dobili pridevnik ''neulovljiv'', je še kar nekaj.

Kako pa je z današnjimi neverjetnimi šprinterskimi rekordi? Mislite, da so nezemeljski rezultati Usaina Bolta na 100 in 200 metrov čisti? Bojim se, da gre za zadeve, ki niso čisto pojasnjene. Verjetno bo prihodnost tista, ki bo našla odgovore na to današnje vprašanje. Zadeve se mi zdijo res nedosegljive, način nastopanja, komunikacija s preostalim svetom ..., vse to nekako spominja na zgodbo Lancea Armstronga. Dvajset metrov pred ciljem spustiti roke na šprintu na sto metrov na olimpijskih igrah, to je gesta, s katero hote ali nehote ponižuješ tekmece, etično je to zame sporno. Močno dvomim o tem, da gre za tovrstne genske genialce.

Kakšne bi se vam zdele primerne kazni za največje grešnike, ki so bili idoli množic, a so sistematično ogoljufali sotekmovalce in javnost? Lance Armstrong, Marion Jones ... Sem privrženec tega, da je minimalna kazen pri nedvoumno dokazani uporabi nedovoljenih poživil štiri leta. Šport je avtonomen. Ukvarjaš se z njim, ker sam tako hočeš, s tem si se podredil njegovim pravilom, sicer te lahko preprosto črta in izključi iz svoje sredine. S štiriletno kaznijo tudi rešimo vprašanje nastopa na naslednjih olimpijskih igrah. Tako odpade možnost, da bi dopingiran športnik odslužil kazen in se jih udeležil.

Na spletnih straneh imate e-naslov za anonimne prijave dopinga. Jih je kaj? So upravičene? Pravzaprav sem razočaran nad to možnostjo, ker smo dobili zelo malo pobud. Ena ali dve sta bili do zdaj, pa še tu imam občutek, da je šlo bolj za posledico neke slovenske mentalitete ali nepoštenega rivalstva.

Ali so športniki kdaj zaradi takšnih ali drugačnih razlogov praktično prisiljeni v doping (zahteve menedžerjev, trenerjev, zdravnikov, pokroviteljev)? Mislim, da so. To je lahko kak zaprt krog, lahko je pa tudi posel. Menedžerji so pogosto tisti, ki distribuirajo stvari in dajo športniku na nek način vedeti: ali si zraven ali pa te ne bo več.

Kako pogosti so primeri, da športnik prepovedano snov zaužije po naravni poti? Velikokrat. Veliko prepovedanih substanc najdemo v koreninicah, zdravilnih zeliščih, raznih čajih ... Potem je tu še način prehranjevanja konjev ali goveda, ki jih predvsem na Kitajskem in v Južni Ameriki krmijo na nepravilen način, tako da lahko prepovedana snov pride v telo tudi na ta način.

Kako pa je z interpretacijo rezultatov dopinških kontrol? Kolesar Tadej Valjavec je na zagovor k vam prišel v spremstvu dveh medicinskih strokovnjakov. Očitno sta imela drugačno mnenje kot vaša komisija. Valjavec je zanimiv primer. Na prvi stopnji je dokazal svojo nedolžnost in disciplinska komisija ni mogla oceniti drugače, kot je. Imel je še štiri odvetnike, ki so bili izvrstno pripravljeni, zadeva se mi je zdela čisto korektna. Ko imajo strokovnjaki z istega področja nasprotujoča si mnenja, je te stvari težko speljati, a njegova obramba in argumenti so bili takšni, da obtožba ni prišla do izraza, zato je bil oproščen. Druga stopnja na mednarodnem razsodišču pa je bila zelo formalno-pravna, zato je bil potem tudi spoznan za krivega.

Pri biološkem potnem listu, ki je bil usoden tudi za Tadeja Valjavca, gre za odstopanja v nihanjih fizioloških parametrov, ne gre za neposredno dokazano uporabo prepovedanih snovi. Kako zanesljivi so? Moje osebno mnenje je, da je biološki potni list zagotovo eden od najbolj kakovostnih projektov v boju proti dopingu, dejstvo pa je, da ni neposreden dokaz. A če se nekaj odrazi na bioloških vrednostih v potnem listu, potem se s tem telesom nekaj dogaja ali pa se je zgodilo. Poleg biološkega potnega lista bo WADA letos končala še steroidni profil, ki je ta hip v uporabi pri hitrostnih drsalcih in bo spremljal še preostale vrednosti.

Veliko tveganje tako za rekreativce kot vrhunske športnike so prehranska dopolnila. O kakšnih dopolnilih pravzaprav govorimo – o tistih iz lekarn, trgovinic z zdravo prehrano? Prehranska dopolnila so širok termin, ki pa je z našega zornega kota zelo težko ulovljiv. Pogosto se zlorablja. V naši sredini je prehranska kultura zadostna in ob raznovrstni prehrani zdrav človek praktično ne potrebuje nikakršnih prehranskih dopolnil. Ko pa odpreš časopis ali prižgeš radio, nam za vsako stvar poskušajo prodajati preparate, ki naj bi zagotavljali to in ono. Veliko trditev je bolj komercialnih kot pa realnih. Mi temu rečemo dopinška mentaliteta, ki se začenja že pri otrocih.

Kako je z zlorabo dopinga v rekreativnem športu? Kakšni so sploh motivi rekreativcev? ''Vsi rekreativci se dopingirajo, pol maratona je na dopingu,'' to so trditve, ki so brez kakršnihkoli osnov. S tega področja ni nobene raziskave. Ne nazadnje se ljudje ukvarjajo z rekreacijo predvsem iz želje po zdravem načinu življenja. Seveda pa vedno obstaja odstotek trčenih, ki so pripravljeni za to, da bodo premagali prijatelja, vzeti tudi dopinške preparate. Drugače pa je zanimiv pojav, da v slovenskem rekreativnem kolesarstvu večina kolesarjev trenira nenormalno veliko in imajo nenormalno vrhunska kolesa, vredna med 10.000 in 15.000 evri, kar pomeni, da tukaj nekaj manjka, da zdravijo svoj ego. A to me manj skrbi, skrbita pa me shujševalni doping in lepotni doping, to, da gredo 16-letniki v fitnes in se sprašujejo: Kaj bomo pa zraven jedli?

So vam pri opravljanju vašega dela kdaj grozili? Ne še. Ne izključujem pa te možnosti. Bil sem že deležen močnega medijskega linča v enem od zadnjih disciplinskih postopkov. Sicer pa je sistem zelo dobro nastavljen in jaz kot odgovorna oseba sem tisti, ki je dolžan sprožiti nekatere postopke, potem pa se zadeva odvija v neodvisnih organih, tako da osebnih vplivov ni.

Kako razvejana je slovenska protidopinška organizacija oziroma kako majhni ste v primerjavi z obsegom zlorabe dopinga pri nas? Smo kadrovsko in finančno podhranjeni in ne moremo izvajati vseh programov testiranj, zlasti na tekmovanjih. Marsikdo bo rekel, da si tepec, če prideš na državno prvenstvo dopingiran, toda državno prvenstvo brez dopinške kontrole je zame prvenstvo z lepotno napako. Imamo jih pa samo na atletskih in kolesarskih tekmovanjih ter zdaj v nogometu, nikjer drugje. To je resen opomin slovenskemu športu, v tujini nas gledajo zelo postrani. Norveška naredi 2.461 testiranj, mi pa 238. Nekaj ni v redu. In ker se pojavljajo razni Armstrongi, ki so pripravljeni plačati 100.000 dolarjev, ali pa če seštejem, kar nekaj milijonov, ta bitka nima svojega konca, vsaj jaz ga ne vidim. Mi, ki se bojujemo proti temu, smo zelo majhni, ena proti deset, dvajset, mogoče sto.