Četrtek, 26. 10. 2017, 10.13
6 let, 5 mesecev
Intervju: kapetan rokometne reprezentance Vid Kavtičnik
Vid Kavtičnik reprezentančne zgodbe ni želel končati s poškodbo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,83
Skoraj točno devet mesecev zatem, ko si je hudo poškodoval koleno na kultni tekmi za tretje mesto na svetu s Hrvaško, se kapetan Vid Kavtičnik vrača v reprezentanco. Tekmec pa je isti.
Usoda je želela, da vaš zadnji reprezentančni tekmec po hudi poškodbi postane prvi.
Zelo sem zadovoljen. Treba je delati naprej, dvigniti formo. Po poškodbi se še malo lovim, iščem samega sebe. A imam še nekaj časa, zato mislim, da bom do januarja videti v redu. Upam, da bo tedaj ne bo težav, ne s koleni ne s čim drugim in bom lahko normalno treniral. Želim si, da v Stožicah pokažemo pozitivno sliko. Imamo veliko novih obrazov. Pokazati moramo naši bojevitost, srčnost. Mislim, da bo rezultat ustrezal njima.
Junija je reprezentanci manjkalo osem standardnih igralcev, a je vseeno prepričljivo opravila s kvalifikacijami za evropsko prvenstvo. Je širina ekipe prava stvar za reprezentanco?
Gotovo.Dobro je, da igralci v slovenskem prostoru vidijo, da je mogoče priti v reprezentanco. To je zanje velik motiv. Verjetno se zato še bolj trudijo v klubih. Ko sem bil sam mlad, mi je to predstavljalo res velik zagon, pohvalo za trud.
Po Hrvatih spet s Hrvati.
V svoji karieri ste imeli pred zadnjo rehabilitacijo že precej težav s koleni. Ste si v zadnjih mesecih kdaj rekli, da bi reprezentančne copate obesili na klin in se posvetili le klubu?
Ne le to, razmišljal sem tudi, da bi končal kariero. Nato pa sem se lotil rehabilitacije. Pri tem so mi pomagali zveza, Veselin Vujović, Žan Ran Roos, predsednik Franjo Bobinac. Precej smo bili na zvezi. To je ze zelo veliko pomagalo. Klub mi je vedno stal ob strani. Prvi cilj je bil, da se normalno vrnem v življenje.
Ko je koleno napredovalo, mi je to vlivalo dodatne motivacije. Zdaj sem, kjer sem. Najpomembnejša pa je seveda družina. Prvi mesec me je noga tako bolela, da brez žene ne bi mogel narediti ničesar. Bil sem na berglah. Nato je šlo vse po načrtih ali celo bolje. Vse to je pripomoglo k temu, da lahko še vedno igram za reprezentanco.
Se pri vaših 33 letih raje udeležite tovrstnih testiranj, da preizkusite, kje je vaše telo?
To že sam vem. Številke to potrdijo ali celo rečejo kaj v prid meni. Ne glede na rezultate testiranj vselej iščem svoje limite. Trudim se, da sem vselej v najboljši mogoči formi. Ko ne bom več čutil, da lahko pomagam reprezentanci, ne bom dvignil rok, ampak se bom odstranil. Priložnost bom dal drugim, kar je povsem normalno. Še vedno iščem pravo formo, verjamem, da jo bom našel in še vedno pomagal reprezentanci tako in drugače.
Je zahtevno biti kapetan ekipi, ki se ves čas spreminja?
Drži, vselej nekdo manjka, vselej je nekdo nov. Ne, ni težko. Gre za same "fajn" fante, imamo se dobro. Komaj sem čakal, da pridem na zbor. Nikoli si nisem žele reprezentančne kariere končati s poškodbo. A vseeno smo dobili medaljo. (nasmešek) Tu sta še Marko Bezjak in Jure Dolenec, ki sta med izkušenejšimi. Mi nekako vodimo ekipo. fantje so delovni, ni težav. Verjamem, da bo ta ekipa nanizala še veliko lepih uspehov. ne bo vselej medalja. Bomo pa vedno dali vse od sebe.
Z Montpellierom ima pogodbo do 2019.
Prej ste omenili misli o koncu kariere. Na pol za šalo: vendarle je ne smete končati, preden se vrnete v domače Gorenje ...
Počasi. Moram se vrniti v formo, potem morajo kolena zdržati breme celotne sezone, potem se bom odločal o naslednjih korakih. Pogodbo z Montpelliero imam sicer do leta 2019. Motiviran sem, da bi potegnil kariero do Tokia. Upam, da mi bo uspelo. Če ne, bom vseeno vedel, da sem dal vse od sebe. Končni cilj so olimpijske igre, a videl bom, kako bo z zdravjem.
