Misija izpolnjena rutinsko: slovenski rokometaši visoko porazili Luksemburg

Selektor Boris Denič je po gostujoči zmagi nad istim tekmecem premešal svojo zasedbo, saj bosta tekmi s Švico in Ukrajino še pomembnejši in ključni za uvrstitev na prvo mesto v skupini 3, ki vodi do zadnje stopnice pred svetovnim prvenstvom. Vodja slovenske klopi je tako na tribuni pustil Deana Bombača, Marka Bezjaka, Vida Kavtičnika in Gorazda Škofa – zadnja sta še vedno (lažje) poškodovana –, zato pa je priložnostr dobil obetavni velenjski dvojec Staš Skube–Mario Šoštarič. V ekipo se je po napovedih vrnil kapetan Uroš Zorman, v vratih pa je bil tako kot v Luksemburgu spet tudi Klemen Ferlin. Luksemburžani so Sloveniji še olajšali delo, saj je selektor Adrian Stot v Rdečo dvorano popeljal zgolj 12 rokometašev.

Slovenska reprezentanca je na koncu kljub nepreprepričljivi prvi tretjini tekme visoko slavila s 37:26 (19:13). Zmaga je tu, selektor pa je odpočil nekaj igralcev, ki jih bo potreboval proti Švici in Ukrajini.

Šokanten začetek

Matevž Skok, Luka Žvižej, Sebastian Skube, Uroš Zorman, Jure Dolenec, Dragan Gajić, Matej Gaber je bila prva slovenska postava, Peter Pucelj je v obrambi menjal Skubeta. Začetek tekme nikakor ni minil v skladu s slovenskimi pričakovanji. Luksemburg je namreč povedel s 4:1 in 5:2. V prvih petih minutah je imel gostujoči levi zunanji Tom Meis strel 3/3, "pokalo" je predvsem po sredini, Slovenija pa je naredila tri tehnične napake. Prvi slovenski strelec, ki se ni pisal Gajić, je v sedmi minuti postal Gaber.

A napad niti ni bil sporen, težava je bila obramba. Luksemburg je namreč v prvem polčasu Slovencem zabil le tri gole manj kot tri dni prej na vsej tekmi. Prave agresivnosti ni bilo, prav tako ne prekrškov, ki bi hromili gostujoče akcije. Razpoloženi luksemburški zunanji liniji je v drugi četrtini tekme sledila še falanga na desnem krilu. Velenjsko občinstvo – na tribunah Rdeče dvorane se je zbralo kakih petsto gledalcev – je bilo do dogajanja na igrišču še dokaj milostno in razumevajoče, zato je praktično neprekinjeno navijalo in tudi žvižgov ni bilo. Razen za goste.

Prvo slovensko vodstvo v 20. minuti

Pozor, proti reprezentanci, ki je zadnje veliko tekmovanje okusila leta 1958 in ki jo je Slovenija še pred tremi dnevi premagala za dvajset golov, je domača zasedba prvič povedla v 20. minuti po četrtem golu enega boljših na igrišču, Gajića.

Sledilo je osem minut brez luksemburškega gola, Slovenija je v tem času – tudi ob pomoči Skoka, ki je do polčasa nanizal osem obramb, in polprotinapadov – naredila delni izid 7:1 in na odmor odšla s konkretno prednostjo šestih golov. Jasno, na koncu štejejo le rezultat in točke, ampak takšen vstop v tekmo je bil vse prej kot potreben in zaželen, saj se nekaj časa res ni vedelo, kdo igra v najboljših svetovnih ligah in kdo na polprofesionalni ravni.

Drugačen slovenski obraz v nadaljevanju

Drugi polčas je razmerje med ekipama vendarle postavil na stvarnejše mesto. Luksemburžani so bistveno težje zadevali. V napadu sta se razigrala Borut Mačkovšek, ki je v šestih minutah zabil štiri gole, in ljubljenec Rdeče dvorane Mario Šoštarič, v vratih pa Ferlin. David Špiler, znova na levo krilo vrnjeni Gorenjec, je vodstvo v 42. minuti povišal na okroglih plus deset (27:17). Omenjeni Šoštarič je postavil najvišjo znamko, kar zadeva slovensko vodstvo – 12 golov – v 45. minuti. Do izraza sta prišli dolžina klopi in večja kakovost, nekaj svojih vragolij pa je predstavil tudi Staš Skube.