Kako je judoist z 22-letno kariero postal fizioterapevt

Je človek (iz ozadja), ki pozna šport iz ospredja. Kako ga ne bi, ko pa je bil judoist kar 22 let, desetletje se je s tem športom ukvarjal poklicno. Primož Ferjan je bil sedmi na svetovnem prvenstvu, peti na evropskem, ima kolajno s tekme svetovnega pokala, bil je drugi na olimpijskih igrah mladih in peti na sredozemskih igrah. Bil je član celjskega kluba Ivo Reya.

Tudi poškodbe so vplivale na odločitev, da se z judom ne bo več ukvarjal profesionalno. To se je zgodilo okrog olimpijskih iger v Pekingu. A prav poškodbe so tako ali drugače postale njegovo življenje in pravzaprav druga kariera. Že kot tekmovalec se je rad družil s fizioterapevti, pozneje se je odločil za prav to poklicno pot.

Zdravniki in fizioterapevti imajo pogosto tudi vlogo nekakšnih tolažnikov, zaupnikov, ram za "jokanje", ko jim športniki zaupajosvoje tegobe. Mar se tudi Primožu potožijo rokometaši Celja in reprezentance?

"Kar zadeva poškodbe, je včasih treba biti tudi malo psihologa. Včasih je poškodba minimalna, igralci pa morda mislijo, da je zanje konec prvenstva ali da bodo morali počivati nekaj tednov. Nato ga malo potolažiš, malo stisne zobe in lahko normalno trenira. To so dogaja le strogo v tistih primerih, ko veš, da s poškodbo ne more biti nič hujšega. Ali pa naredim kakšno terapijo, ki nima povezave s poškodbo in je občutek takoj boljši. Placebo učinek? Tudi včasih," pravi tridesetletni očka Nika in Naje, čigar služba seveda ne pripomore k idiličnosti družinskega življenja, a je gospa Ferjan, kot soprogo pohvali Primož, zelo razumevajoča.

Za največje uspehe si šteje državni in pokalni naslov s Celjani ter uvrstitev na svetovno prvenstvo. Rokometa sicer ni nikdar igral, a mu je za to nekoliko žal. "Verjetno bi bil kar primeren za krožnega napadalca," se hudomušno zasmeji.