Kaj pa mišice proti načeloma šibkejšim?

Slovenski rokomet ima potencial, tudi ali pa predvsem zaradi kakovostnega trenerskega kadra, ki lahko kompenzira manko v proračunih. Najbolj pod drobnogledom sta članski reprezentanci, ki ta hip doživljata različni usodi. Moška je po svetovnem prvenstvu v strmem padcu, ki ga ni uspela zavreti niti proti Ukrajini. Ženska reprezentanca pa deluje z novo energijo. Velik skupni imenovalec rokometnega dogajanja obeh spolov je seveda pomenjkanje finančnih sredstev. A klubi tudi premalo napravijo, da bi potencialnim pokroviteljem ponudili nekaj več kot le oglasne panoje - fotografije, videe, socialna omrežja, različne dogodke .. Še huje: zatika se že pri najbolj osnovnih stvareh, kot je na primer pošiljanje rezultatov, za kar gotovo ne more biti kriva recesija.

Moška reprezentanca Rokometno četrta država na svetu je po svetovnem prvenstvu doživela vrtoglav padec. Če za poraza za zadetek proti Islandiji še lahko najdemo delni vzrok v nekaj poškodbah na enem in sodniški naklonjenosti tekmecem na drugem srečanju, pa je Slovencem močno zaušnico junija prisolila Belorusija in jih ne le osiromašila za evropsko prvenstvo, ampak jih pahnila tudi v kvalifikacije za svetovno, od koder se morajo še dokopati do odločilnega dvoboja za Katar 2015. Belorusko opozorilo pa še ni bilo dovolj. Slovenija se je opekla še proti Ukrajini in dejstvo je, da Slovenci še zdaleč ne kažejo mišic, kakršne so v Španiji. In to proti načeloma šibkejšim reprezentancam s slabšim ratingom. Svetovno prvenstvo v Katarju seveda še ni izgubljeno, a januarja ne bo za spodrsljaj niti malo prostora več. Kritiki izza monitorja znova delajo revolucijo in kličejo k popolni pomladitvi. Res? Če odštejemo tri izkušenejše rokometaše, ki so ostali v ekipi, so drugi nekje v sredini dvajsetih let. Res ne bi bilo modro reči 26-letniku, ki ima za sabo že nekaj velikih tekmovanj, da je prestar, in na njegov položaj na silo pripeljati nekoga iz mladinske reprezentance, še posebej če je slabši. Samo da bomo pomlajevali. Zakaj slovenska reprezentanca praktično v enaki zasedbi kaže diametralno drugačno podobo kot januarja, je vprašanje za milijon dolarjev. Za stanje pa niso krivi le igralci in le selektor, tako kot so bili oboji zaslužni za uspehe.

Ženska reprezentanca Rokometašice jeseni doživljajo pomlad. Moto selektorice Marte Bon je zmorem, zasejati pa ga želi tudi v glave, roke in noge rokometašic, počakati, da bo vzklil, in tudi požeti pridelek. Najraje na velikem tekmovanju, kamor se Slovenke spet želijo redno uvrščati in ki so ga nazadnje obiskale pred tremi leti. Bonova je vrgla čez ramo tarnanja, da v Krimu le dve Slovenki igrata vidni vlogi, z dekleti premagala močno Srbijo, reprezentanca pa tako ostaja v resni igri za evropsko prvenstvo.

Gorenje Velenje Aktualni slovenski prvak je v primerjavi z lansko sezono zamenjal dve tretjini ekipe in trenerja. Sodeč po prvih tekmah je za nekatere igralce liga prvakov še vedno prevelik zalogaj. Manjka izkušenj in moči, malce so ponagajale tudi poškodbe, kar pa ne pomeni, da bo tako za vekomaj. Ob načrtnem delu imajo Velenjčani perspektivo visokih obratov, s kaljenjem igralcev po drugih klubih mislijo tudi na prihodnost. V prizadevanjih za poliranje javne podobe in marketinga pa v nasprotju z lestvico državnega prvenstva gotovo niso prvi v Sloveniji.

Celje Pivovarna Laško Celjani niso na začetku poti kot Velenjčani, ampak so vstopili v tretje leto cikla z istim trenerjem in strategijo. Na začetku sezone so naravnost napovedali, da si ob njenem koncu želijo obrati sadove storjenega v tem času. Eden od njih je gotovo naslov prvaka. Realno je pričakovati tudi uvrstitev v osmino finala lige prvakov iz skupine, ki ni tako močna kot v lanski sezoni. Zdi se, da se 17-kratnim slovenskim prvakom odhod krožnega napadalca Alema Toskića pozna bolj, kot so upali. Nekateri igralci so v ekipi že tri ali štiri sezone in čas je, da pokažejo napredek, klubska naloga pa je, da naredi selekcijo, če nekdo ne dosega kriterijev. Eni ključnih vprašanj sta, kako bo na ekipo vplivala odsotnost novopečenega srbskega selektorja Vladana Matića in kako še bolj aktivirati njegovo desno roko Dejana Perića, ki vsaj na tekmah deluje dokaj pasivno. Podobno kot Velenjčani imajo tudi Celjani dobro zaslombo v mladih igralcih, ki tvorijo jedro nekaterih mlajših reprezentanc.

Krim Mercator Dvakratni zmagovalec lige prvakinj si goreče želi še tretji naslov, čeprav so si v klubu malce sramežljivo kot uradni cilj zastavili polfinale. Tone Tiselj ima na voljo 11 tujk, večinoma dodelane igralke v najboljših letih, tudi najmlajše pa imajo v rokometni biografiji že nekaj sezon lige prvakinj. V letošnji sezoni se je Krim ambiciozneje in obširneje lotil tudi dela z mlajšimi selekcijami, kar je seveda pozitivno, vprašanje pa je, zakaj "šele" zdaj. Za prve izdelke bo najbrž potrebnih vsaj nekaj let, zato pogrešamo srednjeročno vizijo, kot bi bil na primer nakup tuje ali slovenske obetavne igralke, dolgoročna pogodba in naložba za prihodnost. Krim je za preostalo klubsko druščino, z izjemno Zagorja, drugo vesolje, ne le drug planet.

Maribor Branik in Zagorje Mariborčani so vztrajno plezali in uspešno priplezali na vrh slovenskega rokometa. Odlikujejo jih stanovitnost klubske strategije, racionalni nakupi in poudarjena skrb za javno podobo kluba, kamor vlagajo obilico energije, zato so lahko vzor večjim in manjšim. Vijolicam, ki so bile lani hit pokala EHF, po drugi strani manjka izdelkov iz lastne rokometne šole, čemur bodo morali v Mariboru v prihodnosti posvetiti več pozornosti.

Zagorjanke so že vrsto sezon najvztrajnejše zasledovalke Krima, ki so ga lani enkrat tudi premagale. Delajo načrtno, kakovostno in v kontinuiteti. Upati je le, da bo zasavska regija še lahko podpirala ambicioznega prvoligaša.