Dragulj, ki ga brusijo v Celju

Rokometna Slovenija ima na določenih igralnih položajih razkošen in zavidanja vreden izbor igralcev. Tako zelo, da se krešejo iskre ob mnenjih, zakaj v reprezentanci ni tega ali onega. Prepričani smo, da bi druge, tudi uglednejše države z veseljem izmaknile kakšnega vratarja, srednjega zunanjega igralca ali levičarja. Izbor teh se bohoti predvsem na krilnem položaju. Kar je pravzaprav svojevrsten slovenski paradoks. Torej, da se na desni strani razprostira celo večja ponudba kot na levi.

Najmlajši, a obenem največji dragulj je Blaž Janc, rokometaš Celja Pivovarne Laško. O stopnji obetavnosti njegove kariere odkrito govorijo že številke. Pri 14 letih je prvič igral za člansko ekipo Sevnice, pri 15 letih je bil že v prvi ekipi Celja, pri 16 je dosegel prvi gol v ligi prvakov, še pred polnoletnostjo je postal eden najpomembnejših celjskih rokometašev.

Počitnice? Kakšne počitnice?

Za Jancem je izvrstno leto. S Celjani je osvojil dvojno krono, prvenstvo in pokal. Resda pa je bil na svojem položaju v senci odličnega Gašperja Marguča. Mladinski reprezentanci, kjer nastopajo načeloma dve leti starejši igralci od njega, je najprej pomagal do uvrstitve na evropsko prvenstvo v Avstriji. Na njem je bil eden odločilnih dejavnikov za peto mesto, če bi se nekatere stvari odvile le nekoliko bolj v njegov prid, bi Slovenijo lahko popeljal v bitko za kolajne. Jančev prispevek ni ostal v ozadju. Nikakor, izbran je bil za najboljšega desnega zunanjega prvenstva.

Po vrnitvi iz Avstrije se je mladenič za nekaj dni pridružil pripravam svojega celjskega kluba, nato pa ga je že čakalo novo veliko tekmovanje. Tokrat s svojo generacijo, letnikom 1996. Slovenija je iskala in našla nadgradnjo zmage na evropskih olimpijskih igrah mladih v Utrechtu prejšnje poletje. V kitajskem Nandžingu so se tokrat igrale svetovne olimpijske igre mladih. Slovenski kadeti so na turnirju s šestimi ekipami premagali Tunizijo, Katar, Norveško in v finalu še Egipt in osvojili še eno zlato.

Trilogija

Komajda je Sevničan dobro stopil z letala, je že igral superpokalno tekmo v Portorožu ter s pivovarji po zmagi nad SVIŠ-em dopolnil trilogijo lovorik. Poznopoletni obračun je bil le uvertura v jesen velikega odra. Po odhodu Marguča v Veszprem je bilo za Janca pripravljeno mesto desnega krila številka ena v celjski ekipi. Ni se obotavljal. Priložnost je zgrabil odločno, kot to počne na igrišču, in postal eden nosilnih stebrov ekipe. Janc na igrišču deluje vse prej kot zeleno. Redko greši, igra relativno zrelo in hrabro.

Na osmih tekmah lige prvakov je dosegel 35 golov. Montpellieru, ki je mimogrede eden njegovih najljubših klubov, je na dveh tekmah dal 14 golov, Čehovskim medvedom šest … V seštevku slovenskega in evropskega prizorišča je prvi klubski strelec s 138 goli in tretji v ligi prvakov. Ob tem pa še vedno nastopa tudi za mladince.

Vzornik je kar soigralec

Mladenič, ki je rokomet začel igrati na osnovni šoli v Boštanju, je pred tem treniral nogomet. Prvi mu je priložnost med člani ponudil Sebastjan Oblak. Po enem od turnirjev, na katerega je odpotoval s Celjani, so se ti zanj resno ogreli. Odkar pomni, trenira in igra s starejšimi od sebe. Verjetno tudi zato na igrišču deluje zrelo, čeprav ima gotovo še rezerve. Nikoli ne pozabi omeniti pomoči Luke Žvižeja, ki je njegov vzornik.

Bodoči strojni tehnik premore veliko discipline, da uskladi športne in šolske obveznosti, pred kratkim pa je opravil tudi vozniški izpit. Še ena prelomnica v za Blaža Janca tako izjemnem letu 2014. Letu, v katerem je dokončno zakorakal iz zakulisja in predstavil svoje vrline.

Čeprav ima še pogodbo, bo prej ali slej postal predmet poželenja tujih klubov, ki lahko zacingljajo s cekini. Reprezentanca? V določenem obdobju je igral za tri hkrati, debija v članski še nima iz na začetku navedenih razlogov, a ta je bržkone bolj ali manj le vprašanje časa.