Dejan Perić – celjski rokometni svetnik

Redkokateri športnik, če sploh kdo, se je od "tujcev" – pozneje je dobil tudi slovensko državljanstvo – navijačem tako usidral v srce kot Dejan Perić. Celjski klub ga je "posinovil" in obratno. V knežjem mestu je spoznal ženo, se ustalil, Celje je postalo njegovo mesto. Tudi ko je gostoval z drugimi ekipami, je bil sprejet kot otrok kluba, čeprav se je rokometne abecede učil drugje. Za takšno domala neizmerno spoštovanje mora biti športnik nezaigrano, pristno plemenit. Perić je takšen v vratih in zunaj igrišča. Unikaten spoj skromnosti in samozavesti, športni velikan.

V njem se pretaka slovenska kri

Šport je Perke okusil, ne pretiravamo mnogo, že z materininim mlekom, saj je bila ta košarkarica, oče Bogoslav pa rokometaš in pozneje trener, ki je deloval tudi v Sloveniji. Zanimivo je, da je njegov dedek Slovenec, doma iz okolice Črnega Kala, ki ga je Perić v mladosti pogosto obiskoval. Družina mu pomeni neizmerno veliko, odločilno ga je zaznamovala, oče Bogoslav pa bo tudi trener ekipe Perićevih prijateljev na poslovilni tekmi. Z njim je mali Dejan na treninge Dinama iz Pančeva, kraja v bližini Beograda, hodil že s štirimi leti, ko še ni slutil, da bo vratar. Pozneje je na njem po človeški in igralski plati močan pečat pustil tudi Mirko Bašić, legendarni vratar, s katerim sta bila pozneje soigralca v reprezentanci, v zadnjem času pa se srečujeta predvsem na različnih taborih, saj oba svoj ocean znanja pretakata v mlajše glave in telesa.

Boter zmagoslavju v ligi prvakov

Po Pančevu je Perić nastopal za Crveno zvezdo v dveh odmerkih, vmes pa za makedonski Pelister. Sledil je prvi del španske nanizanke v njegovi karieri. Leta 1993, pri 23 letih, se je namreč odpravil k madridskemu Atleticu, naslednjo sezono pa je branil v manj znanem španskem ligašu Teucru. Leta 1995 pa je prišel "usodni" klic iz Celja, kamor se je preselil skupaj z rojakom, srednjim zunanjim Rastkom Stefanovićem. In začelo se je zlato obdobje njegove kariere. Devet let, v drugem obdobju še dve, skupaj osem naslovov državnega prvaka, devet pokalnih lovorik in njemu najdražja trofeja, naslov evropskega klubskega prvaka leta 2004. Odločilno potezo za magično uvrstitev v četrtfinale, potem ko so Celjani na otvoritveni tekmi v Zlatorogu po zaostanku za 13 golov s prvega srečanja za prav toliko premagali Ademar Leon, je prispeval prav on. Nekaj sekund pred koncem je namreč obranil protinapad Juanina Garcie. Če tistega posredovanja ne bi bilo, ne bi bilo niti nobene mitologije o vrnitvi po minus 13 niti seveda zmage v ligi prvakov. Perić je zaznamoval dvorano Zlatorog ob njenem odprtju, pečat ji bo vtisnil tudi desetletje po tem. S tribunami, še posebej z najzvestejšimi navijači Florijani, je stkal ljubeče-občudujoč odnos. Če se števec njegovih obramb v tistih časih na pomembnih tekmah ni ustavil v okolici številke 20, je bilo že skorajda malce nenavadno. Nepozabne so bile njegove vrnitve v Zlatorog, ki ga je pričakal z njemu tako ljubo pesmijo Novih fosilov Za dobra stara vremena. Naslova projektu poslovilne tekme zato ni bilo težko izbrati, sovpada namreč s poimenovanjem omenjene stvaritve legendarne hrvaške zasedbe. Impresivno je bilo tudi njegovo srečanje z navijači Veszprema, kjer je bil prav tako kot v Celju kapetan, med drugim pa je v petih sezonah branjenja pri madžarski rokometni instituciji osvojil tudi pokal pokalnih zmagovalcev. Skandiranju po tekmi, čeprav Perića sploh ni bilo v ekipi, preprosto ni bilo konca, dokler se ni pojavil pred četo navijačev, jih pozdravil, podelil nekaj avtogramov in malce poklepetal. Nikakor ne smemo spregledati niti njegovega drugega osvajanja lige prvakov z Barcelono leta 2005.

Ustaljen v Celju

Slovenija. Za Perića nikoli ni bila nedomovina. Dojemal jo je kot svojo državo, kjer se odlično počuti, ne kot nekaj tujega. Dojemal jo je kot del nekdanje Jugoslavije, ki jo je imel zelo rad. Reprezentančno je vso kariero ostal zvest Jugoslaviji in njenim naslednicam, saj je prepričan, da se z reprezentanco ne trguje. Skupaj je zbral 227 nastopov v različnih obdobjih, ko se je izbrana vrsta njegove domovine imenovala Jugoslavija, Zvezna republika Jugoslavija, Srbija in Črna gora in Srbija.

Ribič in slikar

Za Perića so odnosi eden najpomembnejših gradnikov življenja, zato jih tke s posebno pozornostjo. Tudi s svojima soigralcema in pravzaprav vse bolj varovancema Matevžem Skokom in Urbanom Lesjakom. Mlademu pivovarskemu dvojcu čuvajev mreže podeli mnogoteri nasvet, kar se več kot konkretno vidi tudi na igrišču. Globoko veren je prepričan, da ima Bog za vsakega človeka začrtano misijo. Sprošča se s slikanjem in ribolovom, najbolj pa ga osrečuje družina. Po koncu vratarske kariere ostaja v klubu, njegov prispevek iz zakladnice izkušenj pa je že v prejšnji sezoni ekipi dodal žlahtnost.