Zakaj je na maratonih vredno počakati na zadnjega?

Limitni čas ljubljanskega maratona je pet ur. To pomeni, da bi teoretično gledano, tekmovalci, ki v tem času še vedno ne bi opravili z 42 kilometri, manjkajoči del poti morali teči po pločnikih, saj bi se promet v tem času že moral sprostiti. K sreči v Ljubljani ni tako.

Organizatorji vztrajali do zadnjega tekača

Včeraj so organizatorji v cilju vztrajali vse do zadnjega tekača. Ko je ta prečkal ciljno črto, se je na semaforju izpisalo 5;43:11 (bruto čas: 5;38:47), torej daleč po izteku limitnega časa. Poln čustev – kapo s ščitkom je zmagoslavno zalučal v zrak – je v cilj zadnji pritekel znani mojster za družbena omrežja Matej Špehar, ki mu je za podvig v cilju čestital tudi predsednik organizacijskega odbora ljubljanskega maratona Andrej Razdrih, oče tega tekaškega dogodka.

Pa ne samo on, tudi prostovoljci, ki v cilju delijo medalje, vodo in odeje, pa moderatorji dogodka – Grega Janežič, Boštjan Bogataj in Peter Kavčič – ter nekaj navijačev in naša ekipa, ki smo si letos zadali, da počastimo zadnjega, ki bo zašpilil jubilejni ljubljanski maraton.

Kaj bi brez žene …

Ravno to, da so počakali nanj, je veliko pomenilo tudi Špeharju, ki mu je zadnjih osem kilometrov na progi družbo delala žena Nives. Brez nje, bi, kot je priznal, z velikimi mukami pritekel do cilja. Če sploh.

V treh letih od desetke do maratona

Njegov preskok na ljubljanskem maratonu je skokovit. Potem ko je šele predlani prvič tekel na desetki, se lani uspešno spopadel z malim maratonom, je letos padel še maraton v vsej svoji veličini. Praznovanje 42. rojstnega dne se mu je zdelo smiselno obeležiti z nastopom na 42-kilometrski znamki.

In to brez izpopolnjenega tekaškega načrta, na pogon ideje znanega ekstremnega športnika Mateja Markoviča, s katerim sta sodelovala v obeh izvedbah športno-humanitarne akcije Srce Sloveniji: Vse je v glavi. "Premagal sem samega sebe, resnično," je dejal, danes pa na svojem blogu zapisal stavek, ki ne potrebuje dodatne obrazložitve. Da je bilo zaradi zadnjega kilometra, vredno preteči predhodnih 41.

"No, če telo odpove, tudi glava nima kje stati, a če je Matej zmogel preteči 400 kilometrov, jih bom pa jaz tudi 42, sem si rekel. Bilo je zdaj ali pa nikoli," je razlagal v cilju.

Bežal pred metlo

"Če ne bi bilo žene, ki se mi je pridružila osem kilometrov pred ciljem, bi že zdavnaj odnehal. Na 35. kilometru sem se že resno spraševal, kaj je meni tega treba." Za nameček je tik za njim vztrajala še "metla", vozilo, ki "pomete" zadnje tekmovalce s proge in pomeni sprostitev prometa.

"Ni ravno prijetno, ko tik za teboj vozi 'metla' in ko organizatorji že pospravljajo ograje ob progi, a to, da so počakali, da pridem do cilja, mi res ogromno pomeni. Tik pred menoj je tekel neki tuji tekač (77-letni Jean Berland iz Francije, op. a.) in vedel sem, da njega prav gotovo ne bodo izločili, zato je bil moj glavni cilj to, da se ga držim kot klop.

Vesel sem, da mi je uspelo, a v tem trenutku lahko rečem le to, da sploh ne bom več tekel," je v žaru utrujenosti v cilju razlagal nekdanji radijec, ki je na lanskem ljubljanskem maratonu 21 kilometrov pretekel skupaj z radijskim voditeljem Robertom Pečnikom - Pečom, s katerim sta se javljala neposredno s trase. Ker je lani ugotovil, da ga težave s tehniko preveč izčrpavajo, se je Matej letos odločil, da bo na še enkrat daljši razdalji spletno aktivnost med tekom raje za nekaj časa postavil na stranski tir.

"Na 20. kilometru sem se javil zadnjič, potem sem se povsem izklopil," je pripovedoval Špehar – na seznam svojih "nazivov" bo po novem lahko dodal tudi naziv maratonec –, ki ga je na poti najbolj nasmejal policist v Savskem naselju. Ta je izjavil, da sta z ženo od vseh 30 tisoč tekačev prav onadva tista, ki se ju je najbolj razveselil. Zakaj? Zato ker je potem končno lahko odšel domov.