V nedeljo nisem mogel niti normalno hoditi

V zadnjem tednu je količina treninga precej padla, tako da sem glavni del že opravil. Najdaljši tek v tem tednu je bil 16 kilometrov. Se mi pa že ves teden za kolenom pojavlja bolečina. Po sobotnih 16 kilometrih je bolečina postala še hujša, v nedeljo nisem mogel niti normalno hoditi. Bom videl, kako bo v prihodnjih dneh … Če v ponedeljek ne bo nič bolje, se bom moral znova oglasiti pri fizioterapevtu Urbanu.

Ker se v tem tednu ni dogajalo nič "dramatičnega", sem se odločil, da zapišem nekaj najbolj zanimivih odzivov glede mojega tekaškega podviga. Bili so več ali manj pozitivni, nekateri so bili pričakovani, drugi malo manj.

Kaj še čakaš

Prva oseba, ki sem ji zaupal, da se bom preizkusil na maratonu, je bila moja žena. Vedel sem, da bom moral najprej dobiti njeno dovoljenje, saj takšne priprave zahtevajo veliko prilagajanj in odrekanj. Šla sva na partijo tenisa in po uri igranja sem ji previdno omenil svoj načrt. "Kaj še čakaš, seveda pojdi," je v istem trenutku odgovorila. To me je še dodatno podžgalo.

A veste, tisti pogled!?

Odziv prijateljev je bil več ali manj pozitiven. Pravzaprav sem od njih dobil prijavnico za Dunajski maraton, ki bo aprila prihodnje leto. No, od nekaterih pa sem dobil samo debel, začuden pogled. A veste, tisti pogled: Ti nisi normalen! Nič jim ne zamerim, saj sem se pred nekaj leti še sam spraševal, kaj se mora dogajati v glavah tistih, ki gredo na 42 kilometrov.

Ne vem, ali so vse mame enake, ampak toliko skrbi, kot jih ima moja … Priznam, saj me podpira pri vsem tem, ampak njena zadnja izjava je bila nekaj posebnega. "Saj boš odnehal, če ne boš mogel več." Vem, da mi hoče najbolje, vendar ne treniram zato, da bi odnehal sredi trase. Treniram zato, da bi prišel do konca. Ah ja, mame.