Prek meja
Sreda, 3. 9. 2025, 4.00
4 minute
Prek meja (48): Neja Sirc
Radovljičanka Neja se je pred desetletjem odpravila po znanje na Finsko in tam ostala
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,52
Gostja rubrike Prek meja je Neja Sirc, ki že deset let živi na Finskem.
V rubriki Prek meja gostimo Nejo Sirc, ki je pred desetimi leti odšla na študij v Helsinke, kjer živi še danes. Z 29-letno Radovljičanko smo se pogovarjali o številnih temah. Od finske pregovorne zaprtosti, zadovoljstva z malim, zaradi katerega so Finci že več let na vrhu najsrečnejših prebivalcev na svetu, prostih rok pri študiju, finščini, savni, cenah, božičnem mlečnem rižu, narodni zavednosti, velikih količinah popite kave, pa tudi alkohola, do temnih mesecev, ki vsakič znova presenetijo še tako pripravljenega Finca, in olajšanja, ko se dan na severu Evrope znova začne daljšati.
Pozdravljeni, Neja. Kako je te dni pri vas? (Pogovarjali smo se pretekli teden.)
Moram reči, da se je kar shladilo in smo tako vsi nekoliko prehlajeni. Temperature zjutraj so približno deset, 12 stopinj Celzija, čez dan okoli 17, tako da je kar jesensko.
Na Finskem se že dobro občuti jesen.
Ravno te dni mineva deset let, odkar ste odšli na študij na Finsko. Kako se je začela vaša zgodba s Helsinki?
Začelo se je v srednji šoli, ko mi je prijateljica povedala za naravoslovni tabor v Helsinkih, ki sta ga organizirali največji univerzi na Finskem, Univerza Helsinki in Univerza Aalto. Vedno sta me zanimali dve smeri, ena je bila naravoslovje, biologija, genetika, druga pa zgodovina.
Prijavila sem se na tabor, bila sprejeta in konec tretjega letnika odšla na Finsko. Bilo nas je 60 srednješolcev iz vsega sveta. Razporejeni smo bili v deset skupin, jaz sem bila v skupini Obnovljivi viri. Če si bil sprejet na tabor, se ti je avtomatično odprlo tudi mesto na Univerzi v Helsinkih, ki so nam jo v času tabora predstavili kot res zelo dobro.
Po taboru sem se vrnila v Slovenijo, opravila četrti letnik, končala maturo, nato pa sem se prijavila še na Univerzo v Ljubljani. Avgusta sem se odločala, ali bom študirala v Ljubljani ali grem v Helsinke.
Glede na to, da se na Finskem študij začne že septembra, v Sloveniji pa oktobra, sem si rekla, da grem teoretično lahko na Finsko, in če mi ne bi bilo všeč, se še vedno lahko vrnem v Ljubljano.
Bilo mi je všeč, tu sem spoznala tudi fanta in ostala, tako da sem zdaj že deset let na Finskem.
Kaj ste študirali, kako je potekal vas študij? Vas je pri tem kaj presenetilo?
Šolski sistem je bil zame novost, kar manjši šok, saj imaš tu ogromno svobode pri izbiri predmetov. Sam si ustvariš urnik. Testi so narejeni na podlagi razumevanja, na podlagi tega, kako znaš uporabiti pridobljeno znanje, tako da učenja na pamet ni.
Od nekdaj jo je zanimalo naravoslovje.
Profesorji so zelo dostopni. Vse se naziva po prvem imenu. Na splošno Finci ne uporabljajo vikanja in verjamejo, da so vsi enaki. Ni neke hierarhije. Tudi zdravnike, politike in druge osebe na višjih položajih naslavljajo po imenu.
Za glavno smer ("major") dodiplomskega študija sem vpisala kemijo, stranska smer ("minor") pa je bila molekularna biologija.
Spoznala sem Slovence, ki so imeli na tukajšnji medicinski fakulteti laboratorij in mi omogočili, da sem lahko pri njih opravila neke vrste pripravništvo. Tam me je zelo začela zanimati medicina in raziskave, povezane z njo.
Prijavila sem se na magistrski študij na translacijsko medicino, pri kateri gre za povezavo med bazičnimi raziskavami, kliničnimi raziskavami in delom v kliniki. Med magisterijem pa me je začela zanimati imunologija, tako da sem magisterij opravila v skupini, ki se je ukvarjala s translacijsko imunologijo. Potem so mi oni ponudili pozicijo za doktorat, tako da zdaj delam doktorat. Na univerzi sem zaposlena kot raziskovalka.
Kako pa je na vašem področju z možnostjo zaposlitve v prihodnosti, ko opravite še doktorat?
Zdi se mi, da imaš na vsaki točki po magisteriju ali doktoratu možnost iti v industrijo ali pa ostati v akademskem delu. Zagotovo obstaja možnost, da ostaneš na univerzi. Kar pa zadeva industrijo, je trenutno, tako kot povsod, nekoliko slabše.
Omenili ste fanta. Vas je potem tudi ljubezen zadržala na Finskem?
Do neke mere seveda tudi, da. Ne vem, kam bi šla na doktorat, če ne bi bilo njega. Fant je inženir in ravno takrat je dobil redno službo, tako da je bilo tudi zaradi njega lažje ostati.
Je pa tudi naša skupina za doktorat ena boljših za translacijsko imunologijo v Evropi, tako da se mi je zdelo, da bi malo tvegala, če bi odšla kam drugam, saj nikoli ne veš, kje pristaneš.
Poleg tega imamo odlično delovno okolje z res prijetnimi sodelavci. Vsi se med seboj podpiramo, veliko delamo skupaj, ni tekmovalnosti in smo prijatelji tudi izven službe.
Na koncu sta bila dva razloga, da sem ostala tukaj.
Helsinki so že desetletje njeno domovanje.
Za Fince velja, da so bolj hladni, da se radi držijo zase. Vi ste jih dobro spoznali. Povejte iz prve roke, kakšni se vam zdijo.
Na splošno to, da so bolj zaprti, res drži. Na ulici je tako, da te komaj kdo pogleda, izogibajo se očesnemu stiku. Ko pa greš v naravo, ki je tukaj čudovita, je drugače, tam te vsi pozdravijo. Je pa res, da na cesti ali pa na avtobusu vsak sedi sam in jim je kar malo čudno, če se kdo usede zraven tebe.
A če jih prosiš za pomoč na ulici, so zelo prijazni. Rekla bi, da celo bolj kot Slovenci. Vsak vam bo pomagal, se pa ne želijo prav pretirano pogovarjati, če jih ravno ne potrebuješ. Potrebujejo svoj osebni prostor.
Kaj pa, ko človeka bolje spoznaš?
Ko jih spoznaš, vidiš, da so Finci čudoviti ljudje in dobri prijatelji. Zelo so iskreni. Vedno ti bodo stvari povedali zelo neposredno. Vse temelji na iskrenosti, saj so tako odraščali. Ko jih spoznaš, se odprejo in so zelo topli. Smo pa Slovenci še vedno bolj odprti.
Če prideš k Fincu domov na obisk, se pred tem dogovorimo, ali bomo kaj kuhali oziroma kaj bomo sploh počeli. Potem gremo skupaj v trgovino, kupimo sestavine in si znesek razdelimo na več delov. V Sloveniji je drugače, saj nekam prideš in gostitelj načeloma vse pripravi.
So vas lepo sprejeli?
"Finci so čudoviti ljudje in dobri prijatelji. Zelo so iskreni. Vedno ti bodo stvari povedali zelo neposredno. Vse temelji na iskrenosti."
Zelo. Nikoli nisem imela težav s tem, da bi se počutila, da nisem sprejeta. Od začetka sem se počutila vključeno. Iz tabora sem imela prijateljici Finki, ki sta mi precej pomagali, tako da sem prve prijatelje spoznala prek njiju. Svoj krog sem nato gradila še prek študija. Prek skupnih prijateljev na družabnem večeru sem spoznala tudi fanta.
Kaj pa pravite o raziskavi, opravljeni pod okriljem Združenih narodov, po kateri je Finska osmič zapored država z najsrečnejšimi prebivalci na svetu? Nekateri Finci, ki so delali v Sloveniji, se s tem ne bi strinjali ...
(Smeh, op. a.) Rekla bi, da ima raziskava takšna merila, pri katerih ne gre za to, koliko se smejiš, pač pa za to, kako zadovoljen si s svojim življenjem.
Kot opažam, so precej zadovoljni s tem, kar imajo. Ne zdi se jim, da jim v življenju karkoli manjka. Pa niti ne bi rekla, da tukaj vse deluje popolno, ampak deluje v redu. Fincem se verjetno zdi, da deluje najboljše, kar lahko.
Niso materialisti, ne pričakujejo veliko, za srečo potrebujejo zelo malo, z malim so zadovoljni. S tega vidika so srečni.
Več iz rubrike Prek meja
Imajo kakšne običaje, ki so se vam zdeli nenavadni in jih iz Slovenije niste poznali?
Mlečni riž ob božiču ne manjka.
Kakšne majhne stvari so me seveda presenetile. Morda ta, da imajo pri kosilu vedno zraven mleko ali kefir. Ne gre za kakšen ekstrem, a tega iz Slovenije nisem bila vajena. Večina ljudi ima tako ob kosilu na mizi še kozarec vode in mleka. Tudi v šolah je tako, da ob kosilu mleko ne manjka.
Zanimivo mi je bilo tudi, da vsak četrtek v šolah in tudi v mnogih restavracijah strežejo grahovo juho, za sladico pa palačinke iz pečice. Kot vem, se je običaj začel kot četrtkovo kosilo v vojski.
Na Finskem med pomembne praznike štejejo božič, sploh ker Božiček prihaja s Finske. Pri božiču se mi zdi zanimivo, da je na Finskem mlečni riž prav poseben del tradicije. V vrtcih starši celo prejmejo elektronsko pošto, kdaj bodo imeli otroci mlečni riž za zajtrk, saj to šteje kot "božični zajtrk". Meni se je to sprva zdelo skoraj smešno, ker je bil za nas v osnovni šoli mlečni riž eden od dolgočasnejših zajtrkov, danes pa ga imam zelo rada.
Zelo pomembna sta tudi Dan neodvisnosti 6. decembra, ko vsi spremljajo uradno proslavo na televiziji, in Midsummer, najdaljši dan v letu, ko so Helsinki skoraj prazni, saj se vsi odpravijo do svojih počitniških koč v gozdu. Prav tako praznik študentov Vappu, tako da 1. maja tam prirejajo velike piknike.
Tudi to, kako pogosto hodijo v savne, je zanimiva stvar.
Je savna res tako velika stvar, kot si predstavljamo?
Zunaj centra Helsinkov ima savno skoraj vsaka hiša, vsak blok.
Zelo. Morda je s turisti postala še bolj. Če jo imaš doma, jo uporabljaš vsaj enkrat ali dvakrat na teden. Midva živiva v središču Helsinkov, kakšnih deset minut peš od glavne železniške postaje, in je nimava, saj v samem centru niso tako pogoste. A zunaj centra jo ima vsaka hiša, vsak blok.
Tudi vsaka telovadnica jo ima. Če greš tja, greš še v savno.
Jaz veliko plezam. Pred kakšnim mesecem so odprli novo plezalno dvorano, v kateri sta savna za moške in savna za ženske, kar je redna praksa, zdaj pa imamo še skupno savno in turško savno.
Tako rekoč imamo v plezalnem centru pravi spa. Njegova uporaba je všteta v plezalno vstopnico.
Kje opažate največje razlike med Finsko in Slovenijo in njunimi prebivalci?
Narava je čudovita v obeh državah, a če pogledamo Helsinke, je tukaj vse ravno, jaz pa imam tako rada gore. Te iz Slovenije najbolj pogrešam. Znamo pa oboji ceniti naravo in veliko časa preživimo na prostem.
Pri Fincih se mi zdi, da so bolj zadovoljni z malimi stvarmi kot Slovenci in zato bolj zadovoljni na splošno s svojim življenjem. Res se ne pritožujejo nad stvarmi, ki sem jim dogajajo, medtem ko znamo v Sloveniji pogosto "jamrati".
Finci niso materialisti, ne pričakujejo veliko. Za srečo potrebujejo zelo malo, z malim so zadovoljni.
Morda je razlika tudi v tem, da so Finci zelo narodno zavedni, zelo so ponosni na to, da so Finci. Verjamem, da smo tudi Slovenci ponosni, a ko si v Sloveniji, morda ne dobiš takega občutka, kot ga dobiš na Finskem. Na to verjetno vpliva, da so tako blizu Rusije in je vedno prisotna neka napetost.
To jih na neki način zelo povezuje. Tudi če imajo razlike v političnih prepričanjih, jih dejstvo, da je Rusija njihova soseda, zelo združuje in na koncu držijo skupaj. Tudi če imajo različna politična prepričanja, se ljudje zaradi tega ne prepirajo.
Finci so tudi zelo ponosni na svoje znamke, na primer na Fazer čokolado, tu so še Fiskars, Arabia, Iittala, Marimekko, Nokia ...
Kljub vsem razlikam, pa se mi zdi, da smo si Slovenci in Finci na neki način tudi zelo podobni, sorodni. Morda zato, ker vsi res cenimo naravo ali pa zato, ker smo oboji majhen narod, ki je dolgo časa živel brez svoje države.
Omenili ste bližino Rusije. Koliko se občuti strah zaradi trenutnega dogajanja?
Pod celotnimi Helsinki so zaklonišča.
Pri Fincih gre predvsem za zavedanje in pripravljenost, ne toliko za strah. Ob začetku vojne v Ukrajini se je ta občutek le okrepil.
Bunkerji so v vseh stanovanjskih stavbah, tuneli so tako rekoč pod celotnimi Helsinki. Trenutno so sicer uporabljeni za druge stvari – v nekaterih so parkirne hiše, v drugih otroška igrišča, v enem celo bazen –, a pod celotnim delom Helsinkov so zaklonišča. V njih je več prostora, kot je prebivalcev. Vsi vemo, kje je najbližje, če bi do česa prišlo.
Finska ima obvezen vojaški rok, mislim pa, da so tudi povečali število obnovitvenih taborov vojske. Zelo so ponosni na svojo vojsko.
Rekla pa bi, da so, odkar se je Finska pridružila Natu, morda vsi malo bolj zadihali. Preden se je začela vojna, je bila podpora Natu zelo nizka, potem pa je šla čez noč s 30 na 60 oziroma 70 odstotkov.
Finska je članica Nata postala aprila 2023.
Kako je s cenami? Tudi pri vas vztrajno rastejo?
Na splošno je prisotna inflacija, tako da je tudi tu vse šlo do neke mere gor, a cene poskušajo držati relativno stabilne. V zadnjem času so se zelo podražile čokolade, a to zaradi krize s čokolado in novega davka na sladkarije. Kljub cenam Finci še vedno veselo kupujejo finsko Fazer čokolado, za katero pravijo, da je najboljša na svetu.
Da, cene rastejo postopoma, da ne opaziš toliko razlike. Vse se draži počasi, po nekaj centov.
Jim plače sledijo?
Žal se te v zadnjem času, vsaj pri nas, niso nič zvišale. Bi bilo pa super, če bi se (smeh, op. a.). Pri nas na univerzi imamo pogovore enkrat na leto in načeloma ti lahko takrat dvignejo plačo.
Koliko je treba odšteti v restavraciji za pijačo? Na primer za kavo ali pa pivo?
Uf, ravno kava in pivo sta med dražjimi stvarmi. Cena "navadnega" piva je vsaj osem evrov, če pa želiš kaj boljšega, pa deset ali 12 evrov.
Pri kavi, ki je Finci primarno zaradi temnih zim popijejo največ na prebivalca na svetu, pa je relativno odvisno, kam greš, saj se da v Helsinkih najti tudi cenejše lokacije. V povprečju kapučino stane 4,5 evra, kakšna matcha latte je že več kot šest evrov. Najcenejša pa je njihova filtrirana kava, ki znaša od 2,5 do 3,5 evra.
Na Finskem popijejo največ kave na prebivalca na svetu, cena kave v lokalu vztrajno raste. Trenutno je treba za kapučino odšteti od 4,5 evra navzgor.
Pa za osnovno kosilo?
Načeloma imajo vse restavracije ponudbo za kosilo. Povprečno bi rekla, da se cene vrtijo nekje okoli 13 evrov, kar ni toliko. Cena je v redu, sploh glede na to, da res dobiš veliko hrane. Zraven službe imamo zelo dobro picerijo, ki ima za študente desetodstotni popust, tako da so pice okoli 11,5 evra. Cene za kosilo se mi ne zdijo pretirane.
So se pa precej podražili na primer koktajli, ki so zdaj okoli 15, 17 evrov. Za ceno koktajla dobiš normalno večerjo. Zdaj pa je treba izbrati, kaj ti bolj ustreza (smeh, op. a.).
Kakšne so cene v trgovinah? Na severu zna biti drago v pekarnah. Kaj je pri vas najdražje?
Kruh je tudi med dražjimi stvarmi, a pri kruhu je odvisno, katerega kupiš. Če kupiš njihov ovseni ali rženi kruh, morda ni toliko drag, če pa želiš kaj boljšega, pa bo tudi pet evrov.
Finci so zelo ponosni na svoje znamke, med drugim tudi na Fazer, ki je znan po sladkarijah. Te so na Finskem precej drage.
Res drage so sladkarije in alkohol, saj so tu davki. Po alkohol se mnogi, sploh ob kakšnih praznovanjih, odpravijo v Estonijo, kjer je opazno cenejši, in se vračajo s kovčki alkohola. Nekateri se celo odpeljejo do Latvije.
Prav tako je na Finskem v navadnih trgovinah omejen odstotek alkohola v pijačah, ki jih še lahko prodajajo. Včasih je bil šest, zdaj je okoli osem odstotkov, tako da dobiš tudi močnejša piva in celo nekatera osemodstotna vina, ki so narejena za finski trg, a niso prav okusna. Preostali alkohol pa prodajajo v posebnih trgovinah z alkoholom.
Sadje in zelenjava sta malo dražja kot v Sloveniji, a v Sloveniji dobiš precej boljšo kakovost kot tukaj, kjer paradižnik pogosto nima okusa po paradižniku.
Draži se tudi kava. Konzervirana hrana, kot so pasirani paradižnik ali stročnice, pa je cenejša na Finskem kot v Sloveniji.
"Na splošno se mi zdi, da se povečuje zanimanje za bolj kakovosten alkohol, kot so različna vina."
Omenili ste alkohol. Kako je z alkoholizmom na Finskem?
Iz časa dodiplomskega študija bi rekla, da Finci popijejo precej več kot Slovenci oziroma, da ko dobijo alkohol, nimajo prave meje. Zdaj, ko so starejši, bi pa rekla, da so bolj zreli tudi glede pitja.
Na splošno se mi zdi, da se povečuje zanimanje za kakovostnejši alkohol, kot so različna vina. Vedno več je tudi majhnih pivovarn, ki so priljubljene med mladimi. Finci so ponosni na nekatere svoje alkoholne izdelke. Eden izmed najbolj priljubljenih je finski "long drink", znan tudi kot "lonkero", ki je bil ustvarjen za poletne Olimpijske igre v Helsinkih leta 1952. Poleg tega pa imajo tudi odličen gin, destilarni Kyrö Gin in Arctic Gin sta obe zbrali kar nekaj mednarodnih priznanj.
Je pa tako, da je toliko alkohola morda tudi zato, ker je tako omejen in potem nekatere Fince bolj privabi. Razlogi so tudi v zimi in temi.
Najbolj depresiven mesec je november, pravi Neja, decembra pa je že bolje, saj se začne božično vzdušje.
Kako ste se vi navadili na temo, na kratek dan?
Mislim, da se moraš vsako leto na novo navaditi, a nikoli se res povsem ne navadiš na to temo. Tudi moj fant in prijatelji, ki so Finci, pravijo, da je vsako leto, ko se dnevi začnejo krajšati, šok. Veš, da se bo zgodilo, a ko se začne dogajati, je še vedno šok. Kot ne bi povsem ponotranjil.
Najbolj depresiven je november, ko ni nobenega snega. To je tudi težava Helsinkov. Če si bolj na severu, s temo pride tudi prvi sneg, ki osvetli okolico, in je drugače. Na jugu pa je november najbolj depresiven. Načeloma je vseskozi deževno in temno, tako da imamo vsi tablete z vitaminom D, dodajajo pa ga tudi v mleko in drugo hrano.
Še ko je novembra dan, ni nobenega sonca oziroma je morda v najboljšem primeru nekje na obzorju. Ko je dan, si večinoma takrat v službi, tako da ga zamudiš.
Decembra je že bolje, saj se začne božično vzdušje, januarja pa se dnevi že daljšajo in tega smo vsi veseli.
Zima v Helsinkih.
Imate pa poleti dolge dneve.
Poletje pa je res super s tega vidika, da je vseskozi dan. Je pa tudi vsako leta aprila kar malo šok, ko se začneš zbujati ob 4. uri zjutraj in je zunaj povsem svetlo, tako da se ti zdi, da moraš v službo, a lahko še spiš.
Letos poleti so imeli precej visoke temperature.
Pojmovanje vročinskega vala je pri vas drugačno kot v Sloveniji. O njem govorite že, ko je nekaj zaporednih dni nad 25 stopinj Celzija, kar ste doživeli tudi letos?
Da. Letos smo imeli kar toplo. Točno takrat, ko je bilo v Sloveniji kar hladno, je šlo tukaj vse do 30 stopinj Celzija.
Imeli smo relativno pozno poletje, saj se po navadi temperature dvignejo že junija. Letos pa je bilo junija pod 20, šele sredi julija se je začela temperatura dvigovati, potem pa je bilo skoraj tri tedne res toplo.
Severni sij v Helsinkih.
Kdaj je kot turist potem najlepše priti na Finsko?
Kdor želi videti avroro ali finsko zimsko, potem februarja in marca.
Dnevi so že daljši, še vedno pa je dovolj hladno, da se ohranita sneg in led, ni pa več –20 stopinj Celzija, ampak gre bolj proti ničli. Ker je jasno, je ponoči večja možnost, da vidiš severni sij.
Lepo je, ko se začenja pomlad, junij je zelo lep, saj se ogreje, pa tudi dnevi so takrat res dolgi, pa tudi julija in avgusta.
Kako "na ti" ste si s finščino?
V redu, a je ne uporabljam prav veliko. V moji službi, v skupini nas je 34, od tega 11 tujcev, se sporazumevamo v angleščini.
Večinoma finščino uporabljam v trgovinah pa morda v pogovoru s fantovimi starši. Brez težav razumem vse, ko pa govorim, pa zagotovo delam napake, saj je ne uporabljam pogosto. Moja finščina bi bila lahko boljša, zagotovo.
Finščino uporablja redko, najpogosteje v trgovini ali v pogovoru s fantovimi starši.
Je zelo zahtevna?
Zelo, saj ni podobna nobenemu jeziku. Vsi, ki se preselimo na Finsko, kjer sta uradna jezika finščina in švedščina, beremo najprej stvari v švedščini, saj zveni nekoliko kot nemščina in se ti lahko vsaj malo zdi, kaj kakšna beseda pomeni.
Finščina pa ni podobna ničemur. Pravil je ogromno, imajo kar 16 sklonov.
Tudi s fantom govoriva angleško, saj sva tako govorila, tudi ko sva se spoznala. Poleg tega angleščina ni najina materinščina, tako da sva "enakopravna".
Ste fanta naučili kaj slovenščine? On bi verjetno rekel, da je slovenščina zahtevna.
O, da, zagotovo bi rekel, da je težka. Nekaj osnov zna. Zna si na primer naročiti kavo, a ko ga kdo vpraša kaj bolj specifičnega, pa hitro konča s slovenščino (smeh, op. a.).
Povejte še kaj o javnem prometu v Helsinkih, kjer menda veliko ljudi sploh nima avtomobila.
Odlično je urejen in zelo učinkovit. Z javnim prometom lahko prideš kamorkoli. Skoraj nihče v središču mesta nima avtomobila, saj se je po centru lažje in hitrejše premikati z javnim prometom. Drugače je, če živiš na podeželju, potem potrebuješ avtomobil.
Zdi se mi, da med poletjem kar vsi kolesarimo, saj imajo zelo lepo urejene kolesarske proge, izogneš se tudi zastojem, ob tem pa je še okolica zelo lepa. Večinoma so kolesarske poti speljane ob morju in ločene od cest.
Sama kolesarim od takrat, ko snega ni več, pa do prvega snega. Takrat grem načeloma z javnim prevozom. Se da pa tudi takrat peljati s kolesom, le bolj previden je treba biti, saj se lahko nabere plast vode in snega, tako da je lahko malo bolj nevarno.
Kaj najbolj pogrešate iz Slovenije?
Prva stvar so gore. Narava tukaj je čudovita, imajo morje in ogromno jezer, a manjkajo gore.
Na Finskem je narava čudovita, a pogreša gore.
Druga stvar pa je to, kako je v Sloveniji vse blizu in kako lahko je potovati z ene strani na drugo ali pa v sosednjo državo. Na Finskem greš lahko, če ne želiš leteti, morda v Estonijo s trajektom.
Pogrešam tudi kulturno raznolikost, ki je v Sloveniji zaradi bližine Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Italije vedno prisotna. Tukaj tega ni veliko. Od hrane pa najbolj pogrešam skuto.
Fotoutrinki Finske:
