SiolNET. Sportal Rekreacija
2,40

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Slovenska smučišča pripravljena na novo sezono

Slovenska smučišča znova brez večjih investicij v infrastrukturo, a s poudarki na dodatni ponudbi storitev

2,40

termometer

Krvavec
Foto: A. T. K.

Večji slovenski smučarski centri z izjemo Kranjske Gore, ki je svoje načrte za letošnjo sezono razkrila že včeraj, in Mariborskega Pohorja, ki se skupnih novinarskih predstavitev ne udeležuje že nekaj let, so danes na Krvavcu predstavili svoje načrte za zimsko sezono in potegnili črto pod preteklo poletno sezono. Večjih investicij ni, bodo pa ta manko skušali nadoknaditi z dodatno ponudbo storitev, tudi gostinskih, in organizacijo dogodkov za najrazličnejše ciljne skupine.

Poletna sezona je na Voglu in Kaninu, kjer poleti načrtujejo postavitev novih zavarovanih plezalnih poti, ferat, ki so med pohodniki vedno bolj priljubljene, že presegla zimsko sezono. Na Straži na Bledu so denimo z žičnico poleti prepeljali še enkrat več gostov kot pozimi (62 tisoč poleti, 30 tisoč pozimi), s poletnim izkupičkom so zadovoljni tudi v Cerknem, kjer stavijo na obisk pohodnikov in kolesarjev ter nove terme, drugje pa si želijo ta dva dela sezone vsaj približati.

Kje že lahko uživate v snežnih aktivnostih?

Visokogorska smučarska centra Kanin in Vogel sta zaradi obilnih snežnih padavin naprave zagnala že 10. in 11. novembra, kar je eden bolj zgodnjih, če ne kar najzgodnejših začetkov sezone, v petek se bodo pridružili tudi v Kranjski Gori in na Krvavcu, tekaške proge pa so že urejene na Pokljuki in Rogli. Preostali upravljavci žičniških naprav in smučišč so, kot pravijo, na začetek sezone pripravljeni, večina pa začetek obratovanja načrtuje decembra.

Povprečna cena celodnevne smučarske vozovnice za odrasle na slovenskih smučiščih je med 13 in 14 evri.

Več predstavnikov smučišč je opozorilo, da je razlog za odsotnost večjih investicij na smučiščih tudi pomanjkanje pomoči države. Smučarski centri opozarjajo, da pri investicijah ostajajo sami, kar pomeni, da se sami financirajo, veliko pa si jih mora pomagati tudi z najemom posojil.

Na Krvavcu so z novim snežnim teptalcem, vrednim več kot pol milijona evrov, okrepili snežno službo. Na Krvavcu so z novim snežnim teptalcem, vrednim več kot pol milijona evrov, okrepili snežno službo. Foto: A. T. K.

Kaj je novega, če sploh?

Na vseh večjih smučiščih so vlagali večinoma v urejenost smučišč in varnost žičniških naprav, bilo pa je tudi nekaj izstopajočih investicij. Na Krvavcu so denimo kupili več kot pol milijona vreden snežni teptalec, na Rogli so vlagali v zasneževalne linije in kupili snežni teptalec, ki bo urejal tamkajšnji deskarski park, v Cerknem bodo pred hotelom ob smučišču postavili umetno drsališče, ki bo zaradi umetne podlage primerno tudi za poletno sezono.

  Ernesto Kovač (na fotografiji skrajno levo), predsednik Združenja slovenskih žičničarjev, je predstavil položaj slovenskih smučišč. Na fotografiji sta še direktorica družbe Hotel Cerkno Manuela Božič Badalič in Srečko Retuznik, direktor RTC Krvavec, ki je gostil današnjo predstavitev. Ernesto Kovač (na fotografiji skrajno levo), predsednik Združenja slovenskih žičničarjev, je predstavil položaj slovenskih smučišč. Na fotografiji sta še direktorica družbe Hotel Cerkno Manuela Božič Badalič in Srečko Retuznik, direktor RTC Krvavec, ki je gostil današnjo predstavitev. Foto: A. T. K.

O izzivih, s katerimi se spoprijemajo slovenska smučišča, smo se pogovarjali z Ernestom Kovačem, predsednikom Združenja slovenskih žičničarjev.

Na slovenskih smučiščih je v lanski sezoni smučalo 1,2 milijona smučarjev. Kot pravite, trend narašča. Kdaj ste dosegli rekorden obisk?

Leta 20012 smo imeli skoraj dva milijona smučarjev. To je bila rekordna sezona.

Kje imajo slovenski smučarski delavci še največ manevrskega prostora?

Sezone so zelo odvisne od snežnih padavin. Kadar te so, se odprejo še manjša smučišča, kot so Dole pri Litiji - tam so si kupili snežne topove, ki sploh ne obratujejo -, in takrat so številke obiskanosti še večje. Svoje seveda prispeva tudi število obratovalnih dni.

Letos so nekatera smučišča že zelo zgodaj zakorakala v sezono, kar lahko na koncu sezone prinese ogromno, po drugi strani pa zaradi pomanjkanja snežnih padavin in pogojev za zasneževanje tudi odnese. Vogel je lani na primer zaradi pomanjkanja snega začel obratovati šele januarja, kar se je na koncu močno poznalo (11 odstotkov slabši obisk kot v sezoni 2015/2016). Smučišče ima lahko po nekaj sto tisoč prihodkov, če prištejemo še gostinske storitve. Če sem povsem konkreten: če imaš tisoč gostov, ki kupijo smučarsko vozovnico za na primer 20 evrov, in imaš tak obisk vse dni v enem mesecu, je to na koncu zelo lepa številka.

zima smučišče

Predstavniki smučišč so danes večkrat opozorili na to, da pri investiranju ostajajo brez pomoči države in da se v tujini tega lotevajo drugače. Kdo je vaš sogovornik na vladni strani, kdo bi vam v tem primeru moral podati roko?

Prizadevamo si, da bi bila žičniška infrastruktura priznana najprej kot turistična infrastruktura in javno dobro. Vemo, da se tudi v turizmu ustvarjajo nova delovna mesta, prihodki, DDV … Infrastruktura je zelo draga in prav bi bilo, da bi se vanjo vlagalo javna sredstva, tako kot se to počne pri gradnji cest, bazenov, telovadnic itd.

Kako daleč ste pri tej nameri?

Tako daleč, da bo v novem turističnem zakonu že zapisano, da so žičnice del javne infrastrukture. To je podlaga, da lahko tudi občine oz. lokalne skupnosti temu namenjajo javna sredstva. Do zdaj te podlage ni bilo. Če je na primer občina financirala določeno žičnico, so takoj leteli očitki, da gre za nedovoljeno državno pomoč.

V združenju žičničarjev se borimo za to, da bi bile dostavne žičnice, torej krožno-kabinske žičnice in gondole, ki ljudi (delavce, smučarje, turiste) vozijo h generatorjem turizma, kamor spadajo gostinski del, smučanje in različne aktivnosti, priznane kot del javne infrastrukture.

Študije dokazujejo, da se en evro, ki se ga zasluži na žičnici, v turističnem centru potem pomnoži s sedem. To pomeni, da se, če se en evro zasluži s smučarsko vozovnico, še dodatnih sedem zasluži v gostilni, hotelu, na bencinski črpalki, kjer moramo kupiti nafto, da lahko naši snežni teptalci ravnajo smučarske proge, na pošti, če turisti kupijo razglednice, in pri drugih spremljajočih dejavnostih.

Trenutno smo pri tej nameri že tako daleč, da je v novi strategiji turizma opredeljeno, da mora vlada proučiti, kako bi dostavne žičnice lahko vključili v javni potniški promet. To pomeni, da bi se lahko sofinancirale tako kot nerentabilne avtobusne linije, da se lahko štejejo za del javnega potniškega prometa in da bi bili lahko določeni stroški, še posebej v času, ko je linija nerentabilna, pokriti.

Na Kaninu želijo ustvariti deželo ferat (zavarovalnih plezalnih poti). Na Kaninu želijo ustvariti deželo ferat (zavarovalnih plezalnih poti). Foto: Branko Povše

Na Kaninu so na primer 31. avgusta letos s krožno-kabinsko žičnico prepeljali več potnikov kot ves september in polovico oktobra. Dejstvo je, da tudi takrat, ko je potnik samo eden, še vedno potrebuješ žičničarje, gostince, ki bodo poskrbeli za gosta. Ponavljam, tudi če je samo eden.

Druga stvar pa je infrastruktura, ki je tako draga, da si je z našimi prihodki ne moremo privoščiti.

Kako je to rešeno v sosednjih državah?

V Italiji je to urejeno tako, da imajo krožno-kabinske žičnice in gondole za del državne infrastrukture, ki je strateškega pomena, medtem ko so sedežnice in vlečnice lokalnega pomena in jih dežele ali občine sofinancirajo na lokalni ravni. Medtem ko strateške sofinancirajo na državni ravni, na Južnem Tirolskem s pomočjo evropskih sredstev tudi do 90 odstotkov.

V Sloveniji je večina sredstev za razvoj turistične infrastrukture porabljena, na voljo pa je ogromno sredstev za javno infrastrukturo, zato si, kot rečeno, želimo, da bi bila žičnica priznana kot javna prometna infrastruktura. Veliko bo odvisno od politične volje.

Tudi Kranjska Gora je pripravljena na prve smučarje. Naprave bodo pognali v petek, 24. novembra. Tudi Kranjska Gora je pripravljena na prve smučarje. Naprave bodo pognali v petek, 24. novembra.

Ali kateremu od slovenskih smučarskih centrov pripisujete še posebej velik potencial?

Da, Kranjski Gori. Zakaj? Ker ima ogromno ležišč, skupaj s Podkorenom tudi do deset tisoč ležišč. Mislim, da bi bila krožno-kabinska žičnica iz središča Kranjske Gore do Vitranca, ki je v načrtu, ena najbolj obiskanih žičnic tudi v poletnem času, če bi jim jo uspelo postaviti.

Turistov je namreč v Kranjski Gori dovolj. Letos naj bi po napovedih ustvarili štiri milijone evrov prihodkov, kar je ena od rekordnih sezon. Kljub temu iz poslovanja še ne more financirati take investicije, ki je vredna okrog 12 milijonov evrov.

Težava je tudi v tem, da Kranjska Gora v svojem portfelju nima hotelov in gostinstva, nima lastne smučarske šole, niti izposoje koles in smučarske opreme, tu pa je še ogromno možnosti za zaslužek.

Ljudje so na primer za šolo smučanja pripravljeni odšteti 30 evrov, za smučarsko vozovnico pa ne.

V žičnico, s katero je povezana uporaba smučarske vozovnice, si moral na primer vložiti pet milijonov evrov, zraven pa so še stroški električne energije in zaposlenih. Po drugi strani je strošek za šolo smučanja samo učitelj, ki mu plačuješ na primer devet evrov bruto. Račun se ne izide.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 61
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin