Rok Plestenjak: Fenomen, ki ga Slovenija ni vajena

Kdo prvi plača ceno ob rezultatskih neuspehih? Trener. Katera glava v kriznih obdobjih visi na najtanjši nitki? Trenerjeva. Katera "roba" je v nogometu najhitreje pokvarljiva? Trenerjeva. V klubskem nogometu velja nepisano pravilo, da se ob nezadovoljivih rezultatih najprej zamenja trenerja. Tovrstnih šok terapij pa je na sončni strani Alp vedno manj. V tej sezoni so jih, zanimivo, udejanjali le v enem prvoligaškem klubu. Le pri Olimpiji, kjer je Milan Mandarić ohranil status prvega moža kluba, ki ga želja po iskanju popolnosti vodi do številnih sprememb.

Zmaji so imeli težave z glavnim trenerjem že v začetku sezone, saj so ga našli pozneje od tekmecev. Prišel je Ilija Stolica, se hitro poslovil, nato je kmalu pomahal v slovo še njegov pomočnik Aleksandar Linta, po odhodu dežurnega gasilca Safeta Hadžića pa se je na vroči stolček podal Zoran Barišić. Dunajčan je po prihodu v Ljubljano pojasnil, da se zaveda, da so trenerji odvisni od rezultatov in da lahko ob slabem začetku hitro izgubi službo. Rezultati so mu šli pozneje tako na roko, da je še vedno trdno v zeleno-belem sedlu. Na klopi Olimpije še ni doživel poraza, izpit sezone pa ga čaka v soboto, ko bo v Ljudskem vrtu prvič vodil ljubljanski klub na večnem derbiju z Mariborom. Če bi ostal praznih rok, vijolice pa bi ušle zmajem na osem točk prednosti, bi bilo vsekakor zanimivo slišati razmišljanje predsednika Mandarića o uspešnosti glavnega trenerja.

Olimpija je v tej sezoni v tem pogledu velika izjema. Preostala deveterica ostaja zvesta strategom, s katerimi je vstopila v sezono, kar glede na burne menjave v zadnjih sezonah meji na manjši slovenski fenomen. V klubskem nogometu je že dolgo prisotna formula, ki udejanja način, kako najhitreje izplavati iz rezultatske krize. Ko nastopijo črne minute, vodstvo kluba po nepisanem pravilu najprej poseže po menjavi trenerja. Pojasnil, da je lažje zamenjati trenerja kot pa kopico igralcev, so se navadili že nogometaši. Trenerji imajo vedno pripravljene kovček za selitev. Postali so del sodobnega nogometa, ki ga je težko presenetiti.

Očitno pa je v tej sezoni nekoliko drugače. Tokrat med klubi vlada tako privlačna nepredvidljivost rezultatov, da ga z izjemo Olimpije ni vodstva, ki bi bilo tako skrajno nezadovoljno z razpletom, da bi poseglo po trenerski menjavi. Rezultati se sučejo v mejah pričakovanega glede na vloženo, razočaranj je bistveno manj kot v prejšnjih sezonah. Pred letom dni je bilo na primer po drugem jesenskem reprezentančnem premoru v Prvi ligi Telekom Slovenije že več sprememb. V Kranju se je poslovil Anton Žlogar, v Celju pa Tomaž Petrovič. Do konca jesenskega dela so se za spremembo odločili še v Krškem, kjer je krajšo potegnil Stipe Balajić, takoj po koncu prvega dela pa je Kidričevo zapustil Slobodan Grubor.

S tem se je postopno že nakazovala smernica zmanjševanja števila menjav trenerjev. Narejen je bil pozitiven korak, saj je bilo še sezono prej (2016/17) ob istem koledarskem času še bolj prometno. Takrat je do drugega reprezentančnega premora glavnega trenerja zamenjala kar polovica prvoligašev! Luka Elsner je pri Olimpiji nasledil Rodolfa Vanolija, v Domžalah pa je namesto njega postal prvi trener rumenih Simon Rožman. Igor Jovičević je v Celju prevzel štafetno palico od Roberta Pevnika, v Kopru se je po Milanu Obradoviću na vroči stolček usedel Igor Pamić, zadnjeuvrščene Radomlje pa je namesto Dejana Djermanovića skušal reševati Janez Žilnik. S tem pa trenerskih rošad še ni bilo konec. Po koncu jesenskega dela se je zgodilo še nekaj sprememb. Novega trenerja sta dobila Aluminij (Slobodan Grubor) in Rudar (Vanja Radinović), nove spremembe so se zgodile pri odpisanih Radomljah, kjer je položaj glavnega trenerja spomladi prevzel Adnan Zildžović.

V tej sezoni je v prvoligaški karavani zapihal nov veter, bistveno bolj ugoden za stratege. Položaj prvega trenerja je postal bolj trden, vodstva se za velike spremembe ne odločajo več na vrat na nos, ampak bolj zaupajo aktualnim trenerjem. In to ne le pri klubih, ki so bližje vrhu, ampak tudi pri tistih z dna razpredelnice. Ob pomanjkanju avtsajderja, velikega kandidata za izpad, je napočil čas za sezono, v kateri vlada med klubi izjemna izenačenost, že ena zmaga pa te lahko iz spodnje polovice razpredelnice popelje proti mestom, od koder se že skoraj vidi Evropa. Zato niti ni razloga, da bi se vodstvo spuščalo v tvegane poteze, niti denarja za zajetna izplačila, ki pripadejo trenerjem, če jim delodajalec izroči delovno knjižico. Vodilo, da raje počakaj in gradi, kot pa ruši, za katero je pomembno zaupanje v dolgoročno vizijo dela trenerjev, postaja v tem delu Evrope vedno bolj prisotno.

Sportal Olimpija na derbi v Maribor z minus pet

Glede na razmerje pričakovanega in uresničenega se stolček v tem trenutku ne trese najmočneje v Posavju, kar bi marsikdo pričakoval, ampak drugje. Alenu Šćulcu v nasprotju s pokalom Slovenije v prvenstvu na klopi Krškega ne gre najbolje, a je vodstvo, podobno velja tudi za navijače, glede na okrepljeno igralsko zasedbo prepričano, da bo v kratkem drugače in da bo zeleni stroj, ko se bo uigral, začel osvajati točke tako prepričljivo, da bo kmalu zapustil zadnje mesto.

Še največ težav, ko je treba zagovarjati doseženo, doživlja Simon Rožman. Presenetljivo, saj se je do zdaj znal pri rumenih še vedno izmazati iz vseh težav. Mladi strateg Domžal kar ne more prekiniti kriznega obdobja, ki (p)ostaja v mestu ob Kamniški Bistrici že vsakoletna posebnost, saj nastopi po evropskem izpadu in odhodu nekaterih prvokategornikov. Strateg iz Štor je v preteklosti prisegal zlasti na uresničitev svetega klubskega cilja, uveljavitve najobetavnejših predstavnikov klubskega podmladka. Tega pa je vedno manj. Odkar so si rumeni drzno zastavili višji cilj, saj želijo v prvenstvu mešati štrene največjima, Mariboru in Olimpiji, do rezultatov pa želijo priti na krilih številnih povratnikov v 1. SNL, ki niso več najmlajši, na lestvici niso preveč uspešni. S tem pa se odžirajo mesta mladim Domžalčanom, kar rumeni družini ob vzornem delovanju dovršene mladinske akademije, s katero se ne more pohvaliti noben drug slovenski klub, ni v čast. Če bi se sezona končala zdaj, Domžale, ki jih nogometna javnost v Sloveniji po moči in tudi proračunu še vedno uvršča na visoko tretje mesto, sploh ne bi ujele Evrope. Morda le v pokalu, kjer pa jih že jutri čaka nova težava, saj se bodo v prvi četrtfinalni tekmi mudile v Ljudskem vrtu. V tednih, ko jim je hrbet obrnila tudi sreča, saj skoraj ni tekme, v kateri ne bi zapravili kar nekaj smrtnih priložnosti, zadeli okvira vrat ali pa prejeli izključitve, so se nevarno oddaljili od slovenskega vrha, a Rožman še verjame. Čuti, da je energija prava, na njegovo žalost pa bodo morali njegovi izbranci hitro prekiniti neučinkovitost, saj jih čakata peklenska tedna. Najprej pokalni spopad z Mariborom, nato tekma s tretjeuvrščeno Gorico, nato povratna pokalna tekma z vijolicami, 4. novembra pa še sosedski derbi, gostovanje pri Olimpiji. Nehvaležen spored, na katerem se bo videlo, ali so lahko rumeni kos (evropskemu) izzivu.     

Morda nogometna jesen, ki je pred tedni poskrbela za prekinitev neverjetnega niza, ko je vročo klop Rijeke po skoraj šestih letih zapustil nekdanji slovenski selektor Matjaž Kek, poskrbi za kakšno presenečenje. To pa vseeno ne bo spremenilo dejstva, da je prva liga, če se bo nadaljevala v podobnem ritmu in s podobno dinamiko razmerja med boljšimi in slabšimi, vstopila v novo obdobje, v katerem je vedno manj prostora za sveže trenerske žrtve. To pa je že fenomen, kakršnega Slovenija v zadnjih sezonah ni bila vajena.

Prejšnje #plts kolumne:

Sportal Profesionalci, ki se obnašajo kot amaterji

Sportal Slovenska elita se je znebila slabičev

Sportal Legendarni Mariborčan je spet pokazal, da je velik frajer

Sportal Nenavaden paradoks, a to je pač Olimpija

Sportal Besede trenerja Maribora so otročje in nespoštljive

Sportal Tako nora eksplozija, da je Slovenija ena najbolj vročih v Evropi

Sportal Gol, ki jim je ukradel milijone

Sportal Trener Olimpije se norčuje iz svojih navijačev